ameriške volitve
Sobota, 12. 11. 2016, 0.01
7 let, 2 meseca
Ko povprečni Američan vrne udarec
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,83
12
Sam proti njim.
Proti Donaldu Trumpu so bili naravnani vsi razen volivcev.
Zgodilo se je, kar se po prepričanju "pooblaščenih" razlagalcev naj ne bi. Oziroma kar se po njihovem sploh ne bi smelo zgoditi. Na predsedniških volitvah v vodilni gospodarski, politični in vojaški sili sveta je zmagal mož, ki so ga v najboljšem primeru označevali za klovna in nastopača, pogosto pa kar za ekstremista ali celo fašista, sposoben naj bi bil uničiti Ameriko in ves svet.
Donald Trump ni imel zoper sebe le Hillary Clinton in njene stranke. Nasprotoval mu je skoraj ves medijski, finančni, akademski in drugi esteblišment. Nasprotoval mu je celo dobršen del njegove lastne stranke. V kampanji je imel na voljo bistveno manj sredstev kot njegova protikandidatka.
Na njegovih nastopih ga ni spremljala množica hollywoodskih in drugih zvezdnikov. In skoraj vse raziskave javnega mnenja so mu napovedovale poraz. Skratka vsi so bili proti njemu – razen volivcev!
-> Žiga Turk: TRUMP!
-> Samo Rugelj: Prigode iz Amerike ali kdo je volil Donalda Trumpa
-> Uroš Urbas: Učna ura za slovenske politike
Ameriške predsedniške volitve so se razpletle precej drugače, kot so napovedovali analitiki.
Medijski pogrom, ki se je vrnil kot bumerang
Kdor je v obdobju pravkar končane predvolilne kampanje spremljal ameriško medijsko krajino, se je počutil, kot da je v – Sloveniji. Če so do zdaj tisti mediji, ki izhajajo iz liberalnih nazorskih izhodišč, vzdrževali vsaj načelno korektnost pri obravnavi političnih tekmecev, tokrat o njej ni bilo ne duha ne sluha.
V eminentnih dnevnih časopisih, kakršna sta New York Times in Washington Post, je bilo pravzaprav vsak dan objavljenih nekaj člankov, v katerih se je neusmiljeno udrihalo čez Trumpa.
Elektronski mediji pri tem niso bili prav veliko drugačni. Brez kakršnekoli distance so se postavili v službo vladajočega demokratskega esteblišmenta. Medtem ko so vsako Trumpovo napako, vsako nespametno dejanje, vsako bedasto izjavo, četudi je nastala pred več kot desetletjem, napihnili do nezavesti, so sporne besede in dejanja Clintonove ignorirali ali jih celo opravičevali.
In teh je bilo, kot so pokazala zadnja razkritja Wikileaks, v izobilju – od pritiskov na preiskovalce FBI do spornega financiranja njene fundacije. A je bil vselej kandidat republikancev tisti, ki so ga predstavljali kot malodane utelešenje zla. Mediji so, namesto da bi analizirali prednosti in slabosti obeh kandidatov, postali orodje za širjene moralne panike.
Mediji so postali orodje za širjenje panike.
Vendar Clintonovi ta skoraj enoznačna in agresivna podpora medijskega aparata ni koristila. Še več, dosegla je nasprotni učinek.
Pri običajnih državljanih je utrjevala prepričanje, ki ga je razširjal Trump, da je njegova protikandidatka zgolj lutka v rokah korporativne elite. Zato so uporabili svoje najmočnejše orožje. Glas so oddali človeku, za katerega verjamejo, da se je tej eliti sposoben upreti.
Upor zoper odtujene elite
Fenomen Donalda Trumpa moramo razumeti predvsem kot upor navadnih Američanov zoper elite, ki so izgubile stik z realnostjo. To se je izkazalo že ob preliminarnih volitvah.
Tam so republikanski volivci izrekli nezaupnico vodstvu te stranke (to si Trumpa nikakor ni želelo za svojega kandidata), ki se je v zadnjih letih močno odmaknilo od njenih deklariranih političnih idealov. Stranka Abrahama Lincolna, ki naj bi zagovarjala interese običajnega, delavnega Američana, je postala zlizana s korporativnimi skupinami.
Vodilni ljudje stranke, ki naj bi negovala domoljubje, so se pajdašili z avtokratskimi islamskimi režimi, kakršen je v Savdski Arabiji, iz katerih se pogosto financira terorizem, uperjen zoper Združene države. Takšnim praksam je republikanska baza pokazala rdeči karton.
-> Ameriške volitve so poraz za vse analitike
-> Sevniške poti prve dame ZDA
-> Vse o ameriških volitvah
Ameriški volilni rezultat ne kaže zgolj na revolt proti privilegijem in neodgovornosti elit, ampak tudi proti idejam, ki jih te vsiljujejo.
Na "glavnih" volitvah se je zgodba ponovila. Večino tega, kar zadeva prepletenost s korporativnimi interesi, velja tudi za demokratsko elito. Vendar je bil pomemben še en dejavnik.
Ni šlo zgolj za revolt zoper privilegije in neodgovornost elit, ampak tudi zoper ideje, ki jih vsiljujejo. Gre za sklop ideologij, med katerimi igra osrednjo vlogo multikulturalizem, te "progresivni" politiki, aktivisti in mnenjski voditelji že kar nekaj časa agresivno propagirajo.
Običajnemu Američanu, ki ljubi svojo domovino in neguje tradicionalne vrednote svoje nacije, gre vedno bolj na živce, da mu razni arogantni dušebrižniki stalno dopovedujejo, da se mora tega sramovati, češ, kakšen ksenofob, nazadnjak in kar je še vsega slabega je, ker ne podpira neomejenega priseljevanja in ker je prepričan, da so nekatere kulture preprosto nezdružljive z njegovo.
Trumpova zmaga je tako poraz vsiljene politične korektnosti. Tisti del Amerike, ki ga liberalna elita tako prezira, ji je vrnil udarec.
Trumpova zmaga je koristno opozorilo, kaj se lahko zgodi elitam, ki se odtujijo od običajnih državljanov in jih začnejo jemati za samoumevne.
Priložnost za samoočiščenje
Seveda je Donald Trump daleč od tega, da bi bil idealna oseba za predsednika. Številne njegove izjave so bile v resnici povsem neprimerne.
V svojih predvolilnih nastopih ni predstavil jasnega in konsistentnega političnega programa. In nekatere usmeritve, predvsem preveč naklonjen odnos do ruskega samodržca Putina, so resnično zelo problematične. Vendar pa z njim na čelu države ameriška demokracija nikakor ne bo ogrožena, kot javnost prepričujejo njegovi nasprotniki.
Na predsedniških volitvah v ZDA je zmagal mož, ki so ga v najboljšem primeru označevali za klovna in nastopača, pogosto pa kar za ekstremista ali celo fašista, sposoben naj bi bil uničiti Ameriko in ves svet.
Nasprotno, Trumpovo zmago je mogoče razumeti kot koristno opozorilo, kaj se lahko zgodi elitam, ki se odtujijo od običajnih državljanov in jih začnejo jemati za samoumevne. To je priložnost za samoočiščenje ameriške in zahodne politike na sploh; priložnost za to, da se znova zave pomena svoje kulture in zastavi svoje moči za obrambo njenih temeljnih vrednot.
Če te priložnosti ne bo izkoristila, se bo nezadovoljstvo ljudi samo še krepilo. In to bi lahko pripeljalo na oblast voditelje, ob katerih bo Donald Trump videti kot zgled zmernosti in kultiviranosti.
12