Sobota, 30. 9. 2023, 22.12
7 mesecev
Gostujoče pero: Marta Kos
Ker če ni zaupanja ...
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,79
Predsednik vlade Robert Golob
V kolikšni meri Slovenci zaupamo svoji vladi, parlamentu in politikom? Kaj pomeni zaupanje za odnose med državljani? Zakaj so učinkovite tiste vlade, ki jim državljani zaupajo? Zakaj menim, da je pomanjkanje zaupanja v Sloveniji ena največjih cokel našega nadaljnjega razvoja?
Skrbi me. Zadnja raziskava javnega mnenja Eurobarometer, ki jo že vrsto let dela Evropska komisija (opravljena od 31. maja do 22. junija letos), je pokazala, da je Slovenija po zaupanju državljanov v vlado in parlament na repu v EU. Vladi zaupa le 25 odstotkov ljudi, parlamentu še manj – 23 odstotkov vprašanih. Številke so približno takšne, kot so bile leta 2020, ko smo imeli vlado Janeza Janše, ki se bo v zgodovino Eurobarometra vpisala tudi po najnižjem zaupanju, kadarkoli izmerjenem v Sloveniji: pozimi 2020/21 je bilo zaupanje v vlado le devetodstotno, v parlament pa 15-odstotno.
A bolj kot odstotki me pri vladi Roberta Goloba skrbi trend. Ko smo junija lani dobili novo vlado, se je zaupanje takoj povečalo: vladi je izrazilo zaupanje 37 odstotkov ljudi, parlamentu pa 34 odstotkov. Od takrat stopnja zaupanja samo pada. Pred nami pa so pomembne reforme, nekatere celo najpomembnejše, odkar smo se osamosvojili. Kako jih bo vlada izvedla, če ji državljani ne zaupamo? Kako ji bomo verjeli, tudi parlamentu, da so odločitve, ki jih sprejemata, najboljše za državljanke in državljane, za razvoj Slovenije? Ker to je namreč bistvo dela vlade: delati najboljše mogoče za svoje ljudi. Tako preprosto, mar ne?
Zaupanje je osnova legitimnosti
Zaupanje je pomembno za celotno družbo. Je osnova medčloveških odnosov, dobrega počutja in družbenega delovanja. Ko si zaupamo, so odnosi dobri, sproža se energija sodelovanja, ki omogoča, da se lahko razvijajo tako posamezniki kot celotna družba. Zaupanje vidim kot bistveno sestavino harmonične in dobro delujoče družbe.
Tudi ko gre za politiko. Zaupanje je bistvenega pomena za legitimnost vlade. Če državljani zaupajo, da njihovi izvoljeni uradniki delujejo v njihovem najboljšem interesu in v skladu z načeli pravne države, je bolj verjetno, da bodo sprejeli avtoriteto vlade in njene odločitve.
Zaupanje v sposobnost vlade, da oblikuje premišljene in učinkovite politike, je ključnega pomena za reševanje družbenih izzivov. In teh imamo v Sloveniji veliko. Potrebujemo nov družbeni konsenz o vprašanjih javnega zdravstva in šolstva, o generacijskem sodelovanju, o načinu zagotavljanja varnosti ter tudi o boju proti podnebnim spremembam in naravnim katastrofam. Same izjemno težke naloge, ki jih ne zavidam nobeni vladi. Vsi vemo, da so spremembe nujne. A ker vladi ne zaupamo, smo skeptični do njenih sposobnosti in odločitev. In namesto, da bi verjeli, da vlada sprejema dobre odločitve, dvomimo in nasprotujemo marsičemu, kar prihaja od nje. Včasih tudi po krivici.
Polet v New York
Zaupanje v politiko je tesno povezano tudi z odgovornostjo in preglednostjo. Če politikom in državnim uradnikom zaupamo, da bodo ravnali etično in pošteno, je bolj verjetno, da bodo ta načela tudi spoštovali. Pomanjkanje zaupanja lahko privede do očitkov o korupciji in netransparentnosti.
Poglejmo si to na primeru obiska ministrice za javno upravo Sanje Ajanović Hovnik ter njenih sodelavk in moža v New Yorku. Če bi ji zaupali, bi ji verjeli, da je bila tako številčna delegacija dejansko potrebna, in razumeli bi, da je ob obremenjenosti z delom v vladi, ko tam preživi tudi številne večere, ko ne more biti z možem in družino, vzela na dolgo, devetdnevno pot tudi moža.
Javnost v zadnjih dneh razburja službena pot ministrice za javno upravo Sanje Ajanović Hovnik, njenih sodelavk in moža v New York.
Ker pa po številnih odstopanjih od etičnega ravnanja ministrov v preteklosti (kar spomnimo se brezsramnega izplačila nadurnega dela ob odhodu ministrov prejšnje vlade) in še posebej zato, ker je predsednik vlade Robert Golob ves čas predvolilnega boja in tudi še kasneje govoril: "Mi bomo drugačni in bomo delali drugače," ministrici Ajanović Hovnik skoraj nihče ne verjame, da je ravnala najboljše za svoje državljane. In vsi odgovori ministrice, še tako smiselni, so že vnaprej obsojeni na nerazumevanje in neodobravanje. V stanju splošnega nezaupanja do politikov preprosto nima možnosti, da bi bila razumljena.
Pri tem pa ne morem mimo obnašanja sedanje opozicije in še posebej največje stranke v njej. Razumem, naloga opozicije je, da nasprotuje oziroma popravlja vlado, če meni, da ne dela prav. A pri sedanji se mi zdi, da vodi posebno "specialno vojno" za rušenje zaupanja v vsako vlado, ki ni njena.
Tako tudi opozicija spodkopava zaupanje javnosti v politike. Problematično je to predvsem zato, ker to dela načrtno in s tem načrtno škoduje celotni družbi.
Zakaj Slovenija ni Švica?
Že šesto leto živim v Švici in nenehno se ukvarjam z vprašanjem, zakaj je lahko ta država tako uspešna in učinkovita, državljani pa živijo v visoki blaginji in brez večjih družbenih pretresov. In vedno znova pridem do zaupanja.
Zadnji Eurobarometer je delal raziskave tudi v nekaterih državah, ki niso članice EU, tudi v Švici. In potrdil, da je zaupanje v Švici največje: parlamentu zaupa 67 odstotkov prebivalcev (1. mesto), vladi 72 odstotkov (2. mesto, za Luksemburgom), kar je skoraj trikrat več kot v Sloveniji. In to se čuti vsak dan. In se je občutilo tudi v času epidemije covid-19, za katero pravijo, da jo je Švica dobro obvladala predvsem zato, ker so državljani zaupali vladi.
Javnomnenjska podpora vladi je mesec dni po katastrofalnih poplavah znova padla, in sicer je znova manj kot polovična – 44,9-odstotna, kaže zadnja raziskava agencije Mediana, objavljena ta teden.
Če bi bila predsednica slovenske vlade, bi se zato lotila projekta vzpostavljanja zaupanja javnosti do dela vlade in parlamenta. V tem vidim ključno odgovornost vlade: spodbujanje kulture integritete, etike in zaupanja. In ne bi me bilo strah govoriti o načrtih vlade, kajti samo po tej poti je mogoče za odločitve in ukrepe vlade doseči kar najširše soglasje državljanov. Brez tega namreč ne uspe nobena reforma.
Če ni zaupanja ...
Dobrih primerov iz zgodovine je kar nekaj. Septembra lani je umrla kraljica Elizabeta II., vladarica, ki so ji prebivalci Združenega kraljestva kljub številnim turbulencam v državi vedno najbolj zaupali. 25. maja 2010 je imela govor v obeh domovih parlamenta, v katerem je uporabila le 901 besedo. Kar 16-krat pa je začela stavek z "Moja vlada bo ..." in predstavila načrte vlade. Med njimi je bil tudi ta: "Moja vlada bo predlagala parlamentarno in politično reformo, ki bo povrnila zaupanje v demokratične institucije in ponovno vzpostavila ravnovesje med državljani in državo."
Mislim, da to nujno potrebujemo tudi v Sloveniji.
Ker če ni zaupanja, se krepi kultura nasprotovanja in nerazumevanja, nujno potrebnih reform pa ne bo mogoče izvesti in bodo pristale v predalih "obljubljeno in neizpolnjeno".
Naša Slovenija potrebuje kompetentno in dobro vodeno vlado, ki bo varovala javno šolstvo, zdravstvo in okolje, skrbela za starejše, obvladovala naravne nesreče, podpirala gospodarstvo in predvsem skrbela za našo varnost v vedno bolj negotovem svetu.
Dolžnost nas vseh je, da podpiramo politike, ki so dovolj sposobni in pripravljeni se spopadati z vsemi temi izzivi. A njihova dolžnost je, da nam ne le z besedami, ampak tudi z dejanji pokažejo, da so vredni našega zaupanja.
