Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Veronika Podgoršek

Sobota,
28. 2. 2015,
12.41

Osveženo pred

8 let, 10 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Natisni članek

Sobota, 28. 2. 2015, 12.41

8 let, 10 mesecev

Kako nasilje v družini vidijo naši otroci?

Veronika Podgoršek

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1
Nasilje v družini je splošni problem naše družbe. Statistični podatki so brutalni, čeprav je večji del nasilja še vedno prikritega in neprijavljenega.

Nekatere raziskave kažejo, da v vsaj polovici vseh zakonov ali odnosov pride do enega ali več dejanj družinskega nasilja. Še več, na policiji ugotavljajo, da nasilje v družini zavzema precejšen del njihovega delovanja, saj letno obravnavajo okoli 80 tisoč različnih kaznivih dejanj, od tega je več tisoč primerov prav nasilja v družini.

In čeprav se širi kot epidemija, si pred njim še vedno močno zatiskamo oči in zanj nimamo zares konstruktivnih rešitev. Nasilje v družini v naši državi še ni jasno opredeljeno kot kaznivo dejanje, zanj ni ustreznih obravnav in niti pravih pravnih sankcij, zato se vsi vpleteni vrtijo v začaranem krogu boleče drame.

Otroci – nemočne žrtve Iz vseh napisanih in izgovorjenih, ponavadi ne prav brutalno in realno prikazanih zgodb pa se v bistvu nobena ne dotika vpogleda v svet otrok, ki so sami priče nasilju v družini in s tem tudi sami največje žrtve. In to popolnoma nemočne žrtve! Ujeti so v svet dveh odras-lih, ki otroku predstavljajo svet, ljubezen, toplino, razumevanje. Starši so vse, kar poznajo in kamor se lahko zares zatečejo po razumevanje in varnost. A kaj, ko je za te otroke prav varen svet najbolj nevaren in brutalen.

Velikokrat slišimo, da je pred nasiljem še posebej treba zavarovati otroke.

Vendar kako? Na kakšen način? Na način, da družba kot taka še vedno velikokrat negativno dojema razveze in s tem še dodatno jemlje moč veliko travmatiziranim, prestrašenim in nemočnim ženskam (kot kaže-jo raziskave, se še vedno nasilje v 90 odstotkih vrši nad ženskami, čeprav lahko izvajajo nasilje tako moški kot ženske), da naredijo korak naprej in tako zaradi sramu in občutkov krivde raje ostajajo v zlorabljajočem odnosu.

Da otrokom ne razbijejo in vzamejo družine!? To je največja farsa, kar jih obstaja. Ne vem, kateri otrok, ki je priča kakršnemukoli nasilju, pa naj si bo to brutalno pretepanje, spolne zlorabe, ustrahovanje, omejevanje svobode, poniževanje itd. mame in v mnogih primerih njega samega si zares želi ostati v takem domu!? Kaj se jim vzame, če sploh ničesar dob-rega zares nimajo.

Po drugi strani pa dodatno omogoča kontinuirano nasilje znotraj družin tudi naše sodstvo. Dejstvo namreč je, da ponavadi ženska ob razvezi ostane tudi brez denarja in strehe nad glavo. Ob tem je primorana, da pridobi del premoženja, ki izvira iz zakona, bivšega moža tožiti, za kar pa v prvi vrsti potrebuje veliko denarja za odvetnike in da je mera polna, sam proces na našem sodstvu lahko traja leta. Prav to še dodatno močno oteži razhode in s tem možnost za prenehanje nasilja in pridobitev miru! Kje so tukaj otroci? Se zares zavedamo, kako je otroku živeti znotraj disfunkcionalnih družin? Ti otroci namreč vsakodnevno živijo v strahu in nemoči na eni strani, na drugi strani želji in upanju na bolje, da se bo nekaj končno zares spremenilo in po tretji strani skriti želji po uničenju in izbrisu nasilnega starša iz svojega življenja.

Veste, kako je otroku, ki v krču z ušesom prislonjenim na vrata posluša, v kakšnem stanju je prišel oče sredi noči domov? Iz njegovih korakov in načina odpiranja in zapiranja vrat natančno ve, kaj bo sledilo. V krču in molitvah si želi, da bi le bilo mirno, da bi oče odšel spat … ali pa ponovno zasliši zverinske krike mame in ko pogleda čez ključavnico, nemo opazuje, kako jo oče po tleh vleče za lase, brca in pljuva.

Polulan od strahu steče ven iz zavetja svoje sobe, da bi pomagal mami in jo skupi še sam. Ob zvijanju v kotu nato naprej opazuje zverinskost očeta, kako s konzervo kompota na mizi razbije mami glavo. Vsepovsod teče kri in v tistem mu telo otrpne. Otrok ne čuti več ničesar.

Mama joka, gleda tega otročka in mu s solzami v očeh govori, da ga ima rada. Oče se v tistem hipu zave, kaj je naredil in pobaše ženo v avto in jo pelje na urgenco, kjer so kot že mnogokrat do zdaj prisotne laži, od kod rane izvirajo in nihče ne naredi ničesar! Ničesar!

Pa potem? Vse bo v redu. Oče čez dobro uro pokliče otročka iz bolnišnice domov, kjer je pri svojih šestih letih ostal sam, prestrašen in ga pocukrano, kot da se ni zgodilo nič, tolaži in razlaga, kako bo z mamico vse v redu in da ga ima rad. Otročku pa gre ob vsem tem le na bruhanje. Po drugi strani pa doživlja telo umiritev, ker ve, da bo za kakšen dan mir, vse lepo.

Razen tega, da se bo ponoči polulal in to prikril. V šoli bo odsoten. V puberteti se bo spo-padal z motnjami hranjenja in depresijo, se bo umikal v osamo ali se pridružil kakšni tolpi in postal nasilen in s strani stroke skaraktiziran z vedenjsko motnjo in stlačen na psihiatri-čen oddelek. V poznejših letih pa pridejo še težave z vzpostavitvijo odnosov. Morda bo tudi sam postal nasilen, saj ne bo poznal drugačnega načina reagiranja in bo še vedno sam živel ujet v zgodovini lastnih občutkov žrtve.

Kakšne spremembe so potrebne Takih in drugačnih primerov nam otroci žrtve nasilja, danes odrasle osebe, lahko opišejo na tisoče. A kaj nam v takih primerih pomaga, zgolj posredovanje policije, ki poda denarno kazen, ki jo mora v največjih primerih tako in drugače ponovno odplačati žrtev, podajanje prepovedi približevanja, ustanavljanje varnih domov in kriznih centrov.

Nekaj seveda je, a za večje spremembe bi se moralo temeljito spremeniti še marsikaj. Za začetek lahko tako omenimo sodstvo in nenazadnje družbo samo z nezrelim obsojanjem končanja slabih partnerskih odnosov.

Nujno bi vsi ljudje potrebovali globlje ozaveščanje in temeljite obravnave odnosov že v osnovnih oziroma srednjih šolah. Ključno pa bi bilo, da bi družine ter nasilne posameznike znotraj njih v zaprtih ustanovah za določen čas zdravili na način, da se v prvi vrsti soočijo s svojimi zlorabami, da ponovno začutijo sebe kot otroka, ki je bil zlorabljen, in se nato naučijo drugačnih odzivov in razreševanja notranjih stisk. Dokler namreč ne predelamo nečesa starega, ne moremo začeti nekaj novega!

Odrasli lahko sprejemajo in delajo odločitve Dejstvo je, da je v večini primerov danes nasilni posameznik tudi sam bil nekoč žrtev in zato ranjen. To lahko razumemo. Kar se mu je kot otroku, ki je bil popolnoma nemočen, dogajalo, je povsem krivično, nedopustno in grozno. Drugo dejstvo pa je, da kot odrasla oseba ni več nemočen, lahko sprejema in dela odločitve.

Prav zato pa nosi prav vso odgovornost, če v odrasli dobi zgolj ponavlja stare vzorce in iz nekoč žrtve postane tisti, ki zlorablja.

Ne spreglejte