Giorgia Meloni prevzema oblast

Začnimo kar z odgovorom na zastavljeno vprašanje. Da, Melonijeva je v tem trenutku zelo močna. In to je tudi dokazala kljub razpokam v koaliciji, ki so bolj globoke, kot je kazalo pred kakšnim tednom. Kaj se je pravzaprav zgodilo? Pri glasovanju za predsednika senata je senatna skupina Berlusconijeve stranke Naprej, Italija zapustila dvorano in tako ni podprla kandidata desne sredine Ignazia La Russe, sicer podpredsednika stranke Bratje Italije in enega od tesnejših sodelavcev Melonijeve. Skorajšnja italijanska premierka je vsekakor svojo moč dokazala s tem, da je bil njen kandidat vseeno izvoljen. V tajnem glasovanju so v stranki Bratje Italije pridobili nekaj več kot deset opozicijskih glasov in tako kljub Berlusconijevi obstrukciji izvolili svojega kandidata.

Kdo je močnejši?

Zakaj navajamo vse to? Ker gre za najbolj nazoren primer razumevanja trenutnega stanja v italijanski vladajoči koaliciji. Melonijeva se mora najprej braniti internih napadov. Vse bolj jasno namreč postaja, da njena koalicijska partnerja Berlusconi in Salvini z veliko težavo prenašata dejstvo, da bosta morala prepustiti premierski stolček mlajši kolegici. Melonijeva, ki bo kot prva ženska v Italiji prevzela vodenje vlade, se tega zaveda in se poskuša čim bolj otepati ljudi, ki bi bili politično blizu vodjema obeh koalicijskih strank. To lahko do določene mere počne, ker je na volitvah prejela trikrat več glasov kot koalicijska partnerja. Salvinijeve ambicije, da bi postal notranji minister, so bile tako kratkega daha. Melonijeva mu je dala takoj jasno vedeti, da v to ne bo privolila. Salvini se bo moral tako najbrž zadovoljiti z ministrstvom za infrastrukturo. Za ministra za finance, ki je ta trenutek najbolj občutljiv resor v italijanski vladi, pa bo Melonijeva najbrž predlagala Giancarla Giorgettija, ki je prav tako član Salvinijeve Lige, a zastopa opozicijsko frakcijo znotraj stranke.

"Casus belli" za obstrukcijo v senatu pa je postala Licia Ronzulli, nesojena kandidatka za eno od ministrskih mest v kvoti Berlusconijeve stranke. Gre za nekdanjo evropsko poslanko, ki si je pridobila status zaupnice in tesne sodelavke Silvia Berlusconija. V senat je bila izvoljena že leta 2018, na zadnjih volitvah pa so ji volivci potrdili mandat. Ronzullijeva ni samo ena od tesnejših Berlusconijevih sodelavk, temveč je tudi sogovornica drugega koalicijskega vodje, Salvinija. Skratka, mnogi so v njej videli trojanskega konja obeh koalicijskih partnerjev v vladi, ki ga po svoji podobi kleše Giorgia Meloni. Zato je skorajšnja predsednica vlade postavila nov veto. Na tej točki se je Berlusconijeva stranka odločila za obstrukcijo ob volitvah novega predsednika senata. Pri tem pa so bili neuspešni. Kamere so celo ujele Berlusconijeve zapiske, kjer so bile zabeležene vse prej kot laskave ocene na račun Melonijeve.

Mnenja Andrej Černic: Kot da bi nagnali Michaela Jordana iz svoje ekipe …

Kje pa je leva sredina?

Težko pa je oceniti, ali četrtkov zaplet okoli izvolitve predsednika senata pove več o stanju v desni sredini ali v levi sredini. Opozicija je namreč imela enkratno priložnost, da bi nov mandat začela naravnost sanjsko – s harakirijem vladajoče koalicije. Odločilne glasove za izvolitev La Russe pa je prispevala prav skupinica opozicijskih poslancev. Kdo so to bili, ni znano. Šlo je za tajno glasovanje. Nihče ni javno prevzel odgovornosti za tako glasovanje. Očitno pa je šlo za organizirano preusmeritev glasov, ki je rešila kandidata največje koalicijske stranke. Melonijeva je tako dokazala, da ima tudi plan B, če odpove plan A s koalicijskimi partnerji. Seveda je tak plan B, ki je tokrat rešil izvolitev predsednika senata, nevzdržen na dolgi rok. Dejstvo pa je, da je leva sredina še enkrat dokazala, da ni sposobna niti najmanjše enotnosti. Pred volitvami so se njene stranke večkrat razšle, očitno pa enotne niso ostale niti v pasivni drži glasovanja proti vladajoči koaliciji. Nekdanji urednik levičarsko usmerjenega dnevnika La Repubblica Ezio Mauro je v svojem povolilnem komentarju zapisal, da je Demokratska stranka (kot največji zastopnik levosredinske koalicije) izgubila referenčno bazo volivcev. Kljub svojim socialdemokratskim načelom delavcev in manj premožnih ne nagovarja več. Na levi ji je ta volilni bazen delno prevzelo Gibanje petih zvezd, tudi glede socialnih tem pa so, če sklepamo po nedavnih volitvah, precej bolj prepričljive desne stranke, začenši prav z Brati Italije. Številne nekdanje t. i. rdeče trdnjave danes prepričano volijo Melonijevo ali Salvinija.

Ruska dilema

Desna koalicija, ki prevzema vladno krmilo, je pod drobnogledom javnosti tudi zaradi zelo dvoumnega odnosa do Rusije in Putina. To vprašanje je sicer povezano s suverenistično vizijo vladajočih strank. Tudi v tem primeru pa je stanje znotraj koalicije raznoliko. Melonijeva je sicer vseskozi podpirala Orbana in njegovo vizijo Evrope, hkrati pa je izražala odločna stališča proti Putinu in invaziji na Ukrajino. Salvini je prav tako zagovornik Orbanovih suverenističnih stališč, hkrati pa je bil vseskozi velik zagovornik Kremlja. Od invazije na Ukrajino je pri teh stališčih zelo previden, pred tem pa je bil skoraj Putinov navijač. Njegova Liga je sklenila pakt prijateljstva s Putinovo Enotno Rusijo, Kremelj je tudi financiral Salvinijevo stranko. Tretji dejavnik te koalicije, Berlusconi, je svojo stranko vselej držal daleč od Orbanovih stališč, ves čas pa je bil v zelo dobrih odnosih s Putinom. Gre torej za dokaj nenavadno mešanico, ki jo mora Melonijeva kot bodoča premierka pojasnjevati celotni EU, začenši seveda z vodilnima članicama, z Nemčijo in Francijo. Zato je v zadnjih tednih Melonijeva za pomoč prosila celo dozdajšnjega premierja Maria Draghija, čeprav je bila njena stranka edina opozicijska stranka. Zadeva je šla celo tako daleč, da je – po sicer neuradnih vesteh, ki so jih objavili mediji – Draghi jamčil za Melonijevo pred Scholzem in Macronom, potem ko je od nje dobil zagotovila, da bo še naprej vodila evropsko zunanjo politiko podpore Ukrajini, da se bo držala zavez do Nata in da se ne bo dodatno zadolževala (italijanski javni dolg presega 150 odstotkov BDP). Melonijeva je v to privolila, vprašanje pa je, kako bo to dorekla s koalicijskimi partnerji.

Novice Hočevar o Melonijevi: Spomnim se je iz gostilne, je izjemno glasna, včasih že histerična #video

Pa še o fašistični ideologiji …

Ko govorimo o novi italijanski vladi, so v ospredju javnosti zelo pogosto pojmi neofašizem in postfašizem. Poskusimo si nekoliko razčistiti pojme tudi glede tega. Giorgia Meloni je svojo politično pot gradila zelo jasno na izrazito desničarskih stališčih. Politično je zrasla v Nacionalnem zavezništvu, gibanju, ki je imelo svoj volilni bazen med skrajno desničarskimi volivci. V Italiji se zgodovinsko ta skrajna desnica večkrat prekriva z nostalgičnimi težnjami po fašističnem dvajsetletju. V povojnem času je bilo prvo gibanje, ki je nagovarjalo te volivce, postfašistično Italijansko socialno gibanje. Njegov zgodovinski vodja je bil Giorgio Almirante. Do osemdesetih let prejšnjega stoletja je bilo sklicevanje na Mussolinijevo obdobje močno prisotno. Melonijeva, ki se je rodila leta 1977, je v politiko sicer res vstopila v bolj umirjenem in ideološko manj nabitem obdobju. Dejstvo pa je tudi, da nekateri vidni predstavniki stranke Bratje Italije (predvsem prav novi predsednik senata La Russa) izhajajo prav iz že omenjenega Italijanskega socialnega gibanja. S tega vidika je njihov nahrbtnik precej bolj težak. Posebno poglavje v tej zgodbi je odnos, ki ga imajo zastopniki stranke Bratje Italije do Slovencev v Italiji. Pri mlajši generaciji to morda manj občutimo, starejši predstavniki pa so v Trstu zgradili svojo kariero v celoti na protislovenstvu. Tak je na primer senator Roberto Menia, ki je bil sicer letos izvoljen zunaj Trsta, ker so njegovi odnosi s krajevnim vodstvom stranke zelo slabi. Ko je šlo za odnose na vzhodni meji in za politiko do slovenske manjšine, je državni vrh stranke (prej Nacionalnega zavezništva, danes Bratov Italije) vselej poslušal krajevne predstavnike. In to je za Slovence seveda slabo.

Slovenci in predsednik Mattarella

V stranki Bratje Italije so namreč že večkrat izrazili nasprotovanje vračanju Narodnega doma slovenski narodni skupnosti. To vprašanje je sicer načeloma rešeno, ker je bilo lastništvo tega simbolnega poslopja že preneseno na slovensko narodno skupnost. Dalje v stranki Bratje Italije vseskozi opredeljujejo štiri bazoviške junake za teroriste, kar spada v retoriko delegitimacije organiziranega protifašističnega boja. Pri pomembnih aktualnih vprašanjih zato ni pričakovati pomembnih korakov naprej niti pri zagotavljanju zastopstva slovenski manjšini v rimskem parlamentu (tega sicer niso zagotovile niti manjšini načeloma prijaznejše levosredinske vlade).

Je slika za slovensko manjšino torej res tako črnogleda? Vlada, ki prihaja na oblast, se Slovencem v Italiji ne predstavlja ravno najbolje. A vseeno lahko v tem kontekstu kot pozitivno izpostavimo diplomatsko mrežo med Slovenijo in Italijo, ki se je vzpostavila v zadnjih letih. V mislih imam seveda prijateljski odnos med predsednikoma Pahorjem in Mattarello, ki je zelo blagodejno vplival tudi na Slovence v Italiji. Manjšinsko vprašanje je v zadnjih letih postalo stalna tema vseh najvišjih državnih omizij. Nedvomno je k nedavni ponovni izvolitvi slovenske senatorke Tatjane Rojc pripomogla tudi živahna tiha diplomacija, ki sta jo sprožila oba predsednika. Mattarella je pomemben znak pozornosti slovenskemu vprašanju nazadnje pokazal tudi prav pred kratkim, ko je za diplomatsko delo v odnosu med obema državama z najvišjim italijanskim odlikovanjem vitez velikega križa odlikoval dva ministra prejšnje vlade in dva slovenska diplomata. Italijanski predsednik je odlikoval nekdanjega zunanjega ministra Anžeta Logarja, nekdanjo ministrico za Slovence v zamejstvu in po svetu Heleno Jaklitsch, nekdanjega veleposlanika v Rimu Tomaža Kunstlja in nekdanjega generalnega konzula v Trstu Vojka Vovka. Tudi to je ne samo priznanje ministroma in diplomatoma za opravljeno delo, temveč tudi zaveza italijanske države do Slovenije in slovenske manjšine.

Novice Italija bo očitno dobila desnosredinsko vlado: "Državo bomo vodili za vse Italijane"

Za konec

Medijska podoba nove italijanske vlade je torej, posebej pri nas, precej zaznamovana. Kot smo v zgornjih vrsticah pojasnili, je to v številnih primerih upravičeno. Vprašanje pa je, ali je prevladujoča kampanja, ki govori o neofašizmu (ali postfašizmu), lahko uspešna. Demokratska stranka je precejšen del državne volilne kampanje uglasila na te strune. Rezultati pa so bili porazni. A o tem smo spregovorili že v zgornjih vrsticah. Tako kot je Demokratska stranka na račun desnice izgubila večje število "rdečih trdnjav", se je tudi v pretežno slovensko govorečih obmejnih občinah stranka Bratje Italije močno okrepila. Vprašanj in tem, na katerih bi lahko desnici spodrsnilo, je več, a kaj, ko jih levica ne zagrabi. Niti takrat, ko se ponujajo na srebrnem pladnju. Padec La Russe na glasovanju za predsednika senata bi bila za desnico velika blamaža. To blamažo pa so paradoksalno preprečili glasovi z leve. Pa naj razume, kdor more.