Dediči Josipa Broza

Celo več: neugodno stanje v državni ekonomiji je povezano z odsotnostjo moralne refleksije in bo trajalo toliko časa, dokler ne bo etična komponenta postala celostni del družbene in eksistencialne biti ljudi, ki državno gospodarstvo upravljajo. To ni nobena presenetljiva ugotovitev, kajti drugače sploh ne more biti. Slovenci se zaradi spretnosti in brezkompromisnosti pri doseganju svojih ciljev, kakršni je pokazala prenavljajoča se Zveza komunistov Slovenije v letih 1990 in 1991 (z vsemi svojimi sateliti), nismo odrekli preteklosti, temveč smo model totalitarne morale prenesli v postmoderni čas. V devetdesetih letih je še kazalo, da se bodo stvari počasi postavile na svoje mesto, od krepitve sedimentov nekdanje boljševistične države naprej (to lahko povežemo s prihodom Zorana Jankovića na politično prizorišče, njegova ikonografija in način delovanja sta namreč v največji meri skladna z izročili prejšnje države) pa se kaže, da se nedemokratični in nemoralni vzorec (demokracija sama po sebi predpostavlja moralo) vrača v celotni obliki. Sinonimna tej ugotovitvi je trditev, da se vrača integralni titoizem, kar potrdi že prvi pogled v družbeno strukturo današnje Slovenije. Slovenci imajo Josipa Broza za veliko zgodovinsko osebnost v pozitivnem smislu. Podzavedno zato tudi sprejemajo "vrednote", ki jih je ta udejanjal. Kdo pa je bil Josip Broz in kakšna je bila "etika" javnega prostora, ki jo je uveljavljal? Josip Broz je bil pošast, če ta izraz razumemo v izvornem smislu besede. Pri njegovi biografiji naletimo na podatek, da je hotel kot otrok brezštevilne dninarske družine uspeti na zunaj, kar povezujemo s tem, da si je ves čas želel postati natakar ali krojač, pač zato, da bi izdeloval ali na ogled postavljal lepe obleke. Tu pa se podobnosti s siceršnjimi življenjepisi (običajnih, normalnih!) smrtnikov tudi nehajo. Josip Broz je bil človek, ki je bil za dosego svojih ciljev pripravljen narediti dobesedno vse. Priložnost se mu je ponudila že dovolj zgodaj, ko je vstopil v Komunistično partijo in se povezal s Stalinovo Sovjetsko zvezo. Tam je bil umor političnega nasprotnika, ki to v resnici sploh ni bil, običajna praksa. Josip Broz se je z logiko ubijanja zaradi ubijanja samega seznanil zelo zgodaj: knjiga Silvina Eiletza Titova skrivnostna leta v Moskvi 1935–1940 nas poduči, kako pogumno je poznejši maršal pisal negativne karakteristike za svoje še včerajšnje kolege, ki jih je potem pričakala smrt. Državljanska vojna v Jugoslaviji 1941–1945 je bila toliko krvava predvsem zato, ker poveljnik glavne vojskujoče strani (kot njegova falanga, prav tako izšolana v Moskvi) življenju ni pripisoval nobene vrednosti. Enako se je potem zgodilo s povojnimi poboji, za katere je bil na najvišjem položaju odgovoren prav Josip Broz. On je tudi avtor najbolj množičnega zločina nad Slovenci, pobojev v Kočevskem Rogu, na Teharjah, v Starem Hrastniku, Teznem in drugod. Partijo in njene zločine so petdeset let poveličevali: v tej šoli se je oblikoval tudi najvplivnejši in najpomembnejši Slovenec zadnjih desetletij, Milan Kučan. Kot Josipa Broza je tudi njega "odlikovalo" to, da je bila oblast prvi in absolutno zavezujoči cilj. Kaj vse je Milan Kučan v svojem življenju že bil! Ljudje, ki odločajo v družbi in gospodarstvu, so večinoma pripadali prejšnjemu sistemu: če so mlajši, pa se zdaj na vsak način poskušajo poistovetiti z njim. Tako imamo predsednico vlade, ki poje Titove pesmi, hkrati pa svojo identiteto spreminja brez vsakršnih zadržkov in težav (primerjaj zgodbo o vpisu zlatega fiskalnega pravila v ustavo). Tako kot Milan Kučan je lahko danes to, jutri ono, pojutrišnjem pa nekaj tretjega. Tito je bil lahko natakar ali komunist, kar je pač bolj ustrezalo potrebam trenutka. Če bi ga ustoličili za kralja, bi bil v istem hipu pripravljen postati tudi monarhist. In potem se čudimo, ali je vse narobe Dokler Slovenija ne bo razčistila s svojimi "zgledi" in se globoko zamislila, kako daleč smo moralno že padli, bo tudi gospodarstvo capljalo na mestu oz. lezlo proti dnu. Država ne more delovati brez morale, četudi si nekateri že sedemdeset let prizadevajo dokazati nasprotno. Čas jih nenehno postavlja na laž, v zadnjih dneh celo s stopnjevanim vektorskim pospeškom.