Branko Soban: Svoboda brez glave

Toda v teh mesijanskih zablodah zdajšnje kremeljske nomenklature je neskončno veliko paradoksov. Kakšna vojna proti Zahodu, če pa je vsa ruska finančna in politična elita tam leta in leta imela vse tisto, kar jim je najdražje: denar, otroke, žene, ljubice, vile, jahte, podjetja … Številnih oligarhov in politikov sploh niso motili potni listi držav članic Nata in Evropske unije, ki so jih ponosno nosili v žepih suknjičev.

Hči zunanjega ministra Sergeja Lavrova je še vedno na Zahodu, na Nizozemskem je lep čas živela Putinova hči, vseh pet otrok tiskovnega predstavnika Kremlja Dmitrija Peskova, znanega po svoji peskovščini, je bržkone še vedno v Evropi. Vojna proti Ukrajini je resda nekoliko spremenila stanje stvari, toda elita se udobnemu življenju na "sovražnem" Zahodu zanesljivo (še) ne bo kar tako odpovedala.

Mnenja Branko Soban: Izpolnili smo vaš ukaz. Ukradli smo otroke …

Ljubezen do neonacistov

In za kakšen boj proti domnevnemu neonacizmu gre v Ukrajini, če pa je Kremelj pod Putinovo taktirko v preteklih letih politično in finančno podpiral vsa skrajna desničarska in neonacistična gibanja v Evropi? Spogledoval se je z vsemi evroskeptičnimi strankami, s tem razbijal Evropsko unijo in navdušeno ploskal, ko se je zgodil brexit. Voditelje teh partij so v Kremlju običajno vselej sprejemali z rdečo preprogo. Po njej so se sprehajali Marine Le Pen, Matteo Salvini, Viktor Orban, voditelji nemške AfP, avstrijske Svobodnjaške stranke … Kakšne vrednote so torej tu v igri?

Tudi zato se seveda kar samo zastavlja vprašanje, o čem pravzaprav govori Putin. Ali je kraja otrok na okupiranih ozemljih, njihova nasilna prevzgoja v "dobre Ruse" res vrednota? So mar vrednota z zemljo zravnana mesta in vasi? Nova filtracijska (beri: koncentracijska) taborišča? Je mar vrednota to, da zaradi kritike zločinov napol pijane ruske vojske dobiš v Rusiji deset let ječe? Je vrednota mar tudi to, da je vse, kar je bilo še pred nedavnim prepovedano, zdaj nenadoma postalo dovoljeno in nekaj povsem normalnega? Je vrednota morda dejstvo, da je domača vladajoča elita leta in leta praktično nedotakljiva in nad zakoni?

Meč Matere domovine

In ne nazadnje: je mar vrednota zdaj postala tudi nesvoboda? Sporočilo nedavnega nadvse gledanega "domoljubnega" videa iz Volgograda je namreč zelo jasno. V njem se spopadeta znamenita kipa: mogočni kip Matere domovine z Mamajevega kurgana, ki je s svojo monumentalnostjo postal nekakšen simbol velike zmage v Stalingradu, in pa newyorški Kip svobode. Mati domovina vihti svoj strašni meč, Kip svobode se brani zgolj z baklo. Zmaga seveda meč in Mati domovina po koncu boja ponosno dvigne v zrak odsekano glavo obglavljene Svobode. Na koncu posnetka se potem pojavi citat Petra Velikega, ki sporoča, da Rusija v svetu pač nima enakovrednih nasprotnikov …

Kaj so torej hoteli dokazati avtorji te grozljive animacije, ki bi jo veliki ruski pisatelj in filozof Aleksander Gercen zagotovo označil za nekakšen vrhunec zdajšnjega "sifilisa patriotizma"? Da je svoboda nekaj slabega? Da ji je treba čim prej odsekati glavo? Da Rusija že od nekdaj živi Orwellov novorek, ki pravi, da je nesvoboda v resnici svoboda, laž resnica in vojna mir. Toda koliko državljanov Rusije in vseh njenih sosed, ki bi jih Mati domovina rada pokorila s svojim strašnim mečem, v resnici želi živeti v nesvobodi? Zagotovo nihče. Zato ima profesor Timothy Snyder prav, ko opozarja, da je zdajšnja vojna proti Ukrajini pravzaprav nekakšen test, ali tiranija, ki se uradno sicer razglaša za demokracijo, res lahko triumfira. Po njegovem ne. Nikoli.

Miti padajo kot domine

Vojne in epidemije že od nekdaj dramatično spreminjajo svet. A v Rusiji se je pod skoraj četrtstoletno vladavino Putina, še posebej pa po okupaciji Ukrajine, začelo podirati vse po vrsti. Miti, o katerih nenehno govori diktator, padajo kot domine: mit o drugi največji armadi na svetu, mit o veliki ruski kulturi (ki jo Kremelj zadnja leta vztrajno spreminja v lojalno propagandistko svoje politike, a na srečo obstajajo umetniki, ki se upirajo temu procesu), mit o večnem ruskem "buntu" in ne nazadnje tudi mit o ruski ženski.

Država se je zaradi takšne politike znašla v popolnem moralnem razkroju. Ruska ženska je nekoč veljala za trpeče bitje, bitje, ki se je pripravljeno raztrgati za družino in otroke in ki je za možem pripravljeno oditi na konec sveta. Vojna je popolnoma uničila to patriarhalno in v marsičem tudi romantično podobo, znano iz klasične ruske literature. Iz nje je zdaj zrasla cinična, pragmatična in v zakone trga zagledana ženska, ki razmišlja samo še o tem, kako bi od moškega – in države – iztržila čim več, denimo piše zgodovinar Sergej Medvedjev.

Dokazov tovrstnega moralnega razkroja – in lažnega domoljubja – je nič koliko. Ko je Putin lansko jesen objavil mobilizacijo (ker mu je v Ukrajini zmanjkalo vojakov), so državne TV-kanale preplavili posnetki množičnih porok mobiliziranih fantov, ki so se odpravljali v vojno. Slavja so pripravljali v velikih dvoranah, kjer so duhovni s sveto vodo kot po tekočem traku polivali mlade pare. Toda ti novopečeni zakonci so se poznali zgolj na videz. Iz šole, sosednjega bloka, prek prijateljev. Namesto ljubezni je bil v igri samo denar.

Mnenja Branko Soban: Strici so se samo šalili

Bela lada za mrtvega sina

Dekleta so šla v ta "ekspresni zakon" iz gole preračunljivosti. Za smrt mož – in večina mladcev se je iz Ukrajine v resnici vrnila v krstah – so namreč dobila od tri do sedem milijonov rubljev, kar je za province lep denar. Zato so dekleta vse fante, ki so v vojno odšli neporočeni, zlobno razglašala za "egoiste".

In prav vsa Rusija je pred meseci spremljala zgodbo iz saratovske regije, kjer so se starši na pogreb padlega sina pripeljali z belo lado granto, kupljeno za "grobovije", kot se reče po rusko, torej za denar, ki so ga za njegovo smrt dobili od države. To potezo so pojasnjevali z besedami, da si je njihov sin pravzaprav ves čas želel kupiti prav takšen avtomobil …

Še pred nedavnim je bila vloga žensk v sovjetski in pozneje ruski družbi popolnoma drugačna. V obdobju vojne v Afganistanu so od generalov in politbiroja zahtevale, naj jim država vrne domov njihove može in sinove. Leta 1989 je Komite vojaških mater pri Gorbačovu dosegel, da so študenti odšli v vojsko šele po končanem študiju. Za časa perestrojke se je začela tudi alternativna vojaška služba, za oporečnike torej v socialnih ustanovah, ne več v armadi. In izjemno aktivne so bile vojaške matere tudi za časa čečenske vojne, ko so iskale svoje pogrešane fante, jih reševale iz ujetništva in pomagale civilnemu prebivalstvu v Čečeniji.

Pehanje v zločine

Zulejhan Bagalova, znana čečenska gledališka igralka, ki ji je ruska vojska med vojno v Groznem popolnoma uničila dom, se je, ko sem se takrat pogovarjal z njo, pogosto spraševala, o čem razmišljajo ruske matere, ko se s fronte vračajo domov njihovi sinovi. Pogosto se namreč vrnejo kot morilci, posiljevalci, kriminalci. Zato jim zagotovo ne more biti vseeno, kakšnega sina bodo dobile iz razdejane Čečenije, mi je takrat govorila.

Številnim res ni bilo, toda danes se v Rusiji dogaja nekaj povsem nasprotnega. Mnogo mater in žena (seveda ne vse, da ne bo pomote) zdaj svoje može in sinove naravnost peha v zločine v Ukrajini. Vsa Rusija dobro pomni posnetek pogovora desantnika Romana Bikovskega, ki mu je žena prek telefona naročala: "Davaj, davaj, posili čim več ukrajinskih bab tam, kjer si … In seveda pazi nase …!" Ali pa pogovor matere s sinom, ta mu je naročala, kaj naj pokrade po ukrajinskih domovih, kakšno gospodinjsko tehniko potrebuje. Na koncu mu je nato zaupala še številko svojih čevljev …

In potem je tu še posnetek, objavljen na TikToku, kjer napol pijana ruska ženska s kozarčkom v roki govori Ukrajincem: "Štiri fante sem rodila. In vse štiri pošljem nad vas. En k… boste zlomili Rusijo! In če bo treba, jih bom še rodila. Take smo me ruske matere …!" je kričala in ponosno pokazala na svoje široke prsi … Popolno vračanje v stalinske čase, ko so bili moški za oblast vedno zgolj poceni topovska hrana, ženske pa stroj za rojevanje novega vojaškega materiala …

Boj s prihodnostjo

V Rusiji sta se pod Vladimirjem Putinom in njegovo diktaturo zgodili popolna moralna degradacija in atomizacija družbe, kjer so padle vse vrednote, o katerih Kremelj sicer nenehno govori. Vojna in lažni patriotizem sta postala pomembnejša od tradicionalnih družinskih vezi, imperijska ideologija, šovinizem in nacionalizem pa vrednote, ki so, kot kaže dogajanje, daleč nad nekdanjimi povezovalnimi, emocionalnimi odnosi v družinah in v družbi.

Takšen strahotni moralni razkroj ruske družbe je seveda slaba popotnica za prihodnost. Pisatelj Dmitrij Bikov pravi, da Putin boja z drugačno prihodnostjo, kakršno kljub zdajšnjim negativnim ekscesom vendarle zahteva velik del ruske družbe, preprosto ne more dobiti. Diktatorski režimi namreč nikoli ne padejo zaradi moči nasprotnika, ampak skorajda vedno izključno zaradi svojih napak.

Mnenja Branko Soban: Partija televizorja in partija hladilnika

Mnenja Branko Soban: Schröderizacija korupcije ali zakaj je druga najstarejša obrt tako uspešna