Nedelja, 22. 6. 2025, 4.00
12 ur, 24 minut
Kolumna
Boštjan Udovič: Ustavna kriza in kisle kumarice
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,23
Boštjan Udovič
Ta teden smo bili priča dvakratnemu "njet" predlogom predsednice republike. Prvi je skozi sito padel kandidat za guvernerja, druga pa kandidatka za varuhinjo človekovih pravic. V tem ringlšpilu, ki traja kumulativno že več mesecev, se postavlja vprašanje, ali je Slovenija pred ustavno krizo oz. krizo vodenja države, saj sta dve pomembni instituciji "izpraznjeni" že nekaj mesecev. Morda še nismo, smo pa na dobri poti vanjo … A pojdimo po vrsti.
Od zgodovine …
Ustavodajna skupščina, ki je sprejela našo ustavo, je kljub vsemu dobremu, kar naša ustava ima, naredila dve veliki napaki, ki nas tepeta še danes. Prva je, da je ustavo pri predsedniških pooblastilih pisala ad personam, druga pa je, da je politični sistem in posledično ustavo v veliki meri prekopirala iz nemške ustave.
S pisanjem ad personam mislim na pisanje ustave z zavedanjem, da je bil takratni predsednik predsedstva Milan Kučan. Ustavodajalec je tako mnoge določbe speljal tako, da ne bi takratni DEMOS Kučanu dal več moči, kot je bilo nujno potrebno. A to je bila napaka v razmišljanju.
"Milan Kučan je bil predsednik republike in pooblastila, ki jih je imel, je imel kot predsednik republike."
Milan Kučan je bil predsednik republike in pooblastila, ki jih je imel, je imel kot predsednik republike. Ko to pač ni bil več (mandat se mu je iztekel leta 2002), teh pooblastil ni več imel. In dobil jih je drugi, nato tretji in tako naprej.
Na to ustavodajalci, tako je videti, niso mislili. Kvečjemu obratno. S povezovanjem ustavnih pooblastil predsednika republike s konkretno osebo, ki v določenem trenutku zaseda ta položaj, so zavezali roke vsem predsednikom republike, slovensko demokracijo in ravnotežje oblastnih vej ter moči pa naredili krhkejša in bolj podvržena vsakokratnim političnim interesom različnih političnih akterjev v slovenski stvarnosti.
Druga napaka, kot sem navedel, je bilo "kopiranje" nemške ustave. A naši ustavni očetje so pri tem zgledovanju po Nemčiji pozabili (upam, da ne zavestno spregledali), da Slovenija ni Nemčija (morda bo druga Švica sicer, a ne kaj kmalu), predvsem pa da je naša politična kultura drugačna od nemške. In da je je manj. Če v Nemčiji velja, da je stabilnost države nad vsem, pri nas velja, da je vse nad stabilnostjo države.
Različna politična kultura med državama pa se kaže še v enem premisleku, in sicer da se v Nemčiji načeloma politični akterji, četudi še tako daleč drug od drugega, ko gre za državne inštitucije, dogovorijo (vsak malce popusti, pa se najde skupna rešitev), pri nas pa se ravnotežje moči enkrat nagne v eno stran, drugič v drugo. Odvisno od tega, kdo ima v tem trenutku "več moči".
Je pa pri nas še nekaj differentia specifica, in sicer da mi radi preštevamo glasove. Nekako tako kot navigacija, ki skozi – ko zaviješ na napačno cesto – začne s svojim slavnim: "Preračunavam."
A to, da glasove štejemo, ne pomeni kaj dosti. Kot tudi obljube, ki jih politiki radi dajejo, ne pomenijo veliko. Rezultat tega je, da so pogostokrat (kljub morebitnim telefonskim klicem sem ter tja) obljube prelomljene in glasovi neprešteti. Kot da pozabljamo tisto slavno maksimo, da ni zares pomembno, kdo glasuje, ampak bolj to, kdo glasove šteje.
... k sedanjosti
Orisano je prvi slikovito okusil že Milan Kučan v kohabitaciji z Janezom Drnovškom. Pri čemer je takrat veljal nekakšen tihi dogovor, da ko so predlogi (zasebno) usklajeni s ključnimi političnimi akterji, so tudi potrjeni. In tako je bilo.
Večji drami smo bili priča v času predsednikovanja Janeza Drnovška in Danila Türka. Tam je bilo izzivov več, a tudi takrat se je na koncu izšlo tako, da je ena stran malce popustila in so predlogi šli skozi.
Morda ostaja bralcem iz Drnovškovega predsednikovanja v spominu predvsem saga z guvernerjem Markom Kranjcem, ki je postal Drnovškova izbira šele po tem, ko so poslanci zavrnili ponovno imenovanje dotakratnega guvernerja Mitje Gasparija in nato še imenovanje Andreja Ranta.
"A tudi Pahor je izkusil problem prelomljenih obljub in nepreštetih glasov."
Ena prvih Pahorjevih kombinatorik je bil guverner Boštjan Jazbec, ki je v državnem zboru osvojil skoraj 80 odstotkov glasov takratne sestave, kar je bil izjemen dosežek. Nato je Pahorju uspel veliki met s tremi ustavnimi sodniki, ki so na tajnem glasovanju dobili "nadkoalicijsko podporo".
A tudi Pahor je izkusil problem prelomljenih obljub in nepreštetih glasov. Pred koncem svojega mandata je moral odteči več krogov imenovanja enega ustavnega sodnika. Ko so skozi sito padli izjemni kandidati, so se vsi politični akterji zavedli, da je vrag vzel šalo in da je treba tega ustavnega sodnika imenovati. In ustavno sodišče je spet delovalo v polni sestavi.
... in prihodnosti
Trenutno stanje ni najobetavnejše. Slovenija je brez guvernerja in varuha človekovih pravic že nekaj mesecev, bolje kaže pri ustavnih sodnikih, ki bodo mandat zaključili letos. A drugo leto pride nova porcija in zavedati se moramo, da je to volilno leto … ko se bodo karte mešale na novo.
"Zato bi bilo smiselno zdaj pospešiti galop in v predsedničinem uradu narediti strategijo imenovanj, ki bodo prešla sito parlamenta."
Zato bi bilo smiselno zdaj pospešiti galop in v predsedničinem uradu narediti strategijo imenovanj, ki bodo prešla sito parlamenta. Bolj se bomo bližali volitvam, težje bo. In po volitvah, ne glede na to, kdo bo na (slavni) povolilni ponedeljek sestavljal koalicijo, bo – kot kažejo javnomnenjske ankete – še težje.
Prihodnja koalicija bo verjetno bolj razdrobljena, kot je sedanja, interesov bo več, sočasno pa bo več tudi možnosti za spotikanje drug ob drugega. Tako bo najti čarobnih 46 (bognedaj 60) glasov za kogarkoli in karkoli izjemen izziv. Tudi zato, ker se bodo kmalu po zaključku parlamentarnih volitev začele predsedniške.
Namesto zaključka
Poletje je z velikimi koraki zakorakalo v deželo pod Alpami. Oblačila so lahkotnejša, ljudje s(m)o dojemljivejši za predloge drugih. Torej, prihaja čas, ko se lahko med našimi politiki križata širokogrudnost na eni strani in vladarska modrost na drugi. Če se srečata in objameta, lahko dobimo do jeseni tako guvernerja kot varuha človekovih pravic. Pa še dva ustavna sodnika.
A treba je (znati) izkoristiti trenutek. Jesen bo namreč vroča: tako in drugače. Časa bo malo, naloge se bodo prioritizirale … imenovanja pa lahko v tem teku ostanejo nekje v ozadju in s tem talec pomanjkanja vladarske modrosti in širokogrudnosti.
Čas je torej za akcijo. Akcijo, ki bi se lahko v zgodovino Slovenije zapisala kot trenutek, ko smo se poleg tega, da smo dobro vložili kisle kumarice, tudi ognili ustavni krizi.
To bi moralo biti po mojem mnenju tisto, kar bi morali v teh vročih dneh ob ledeni kavi ali čem drugem raznoteri zaupniki in (pri)šepetovalci na Erjavčevi, pa morda tudi na Šubičevi, najodgovornejšim še vztrajneje šepetati, če se želimo ogniti ustavni krizi.
Verjamem, da si to kot državljani želimo. Mar ne?
Pa vse najboljše za dan državnosti!
Siolov kolumnist Boštjan Udovič
