Gordana Kazić: Tekmovalci se bodo na posestvu počutili dobro

Scenografka in rekviziterka poudarja, da v njenem delu ni naključij, izhodišča za oblikovanje prostora so namreč večinoma zelo jasno določena, hkrati pa mora biti vse mogoče. Vedno gre za zgodbe, ki jih vnaša v zasnove prostorov. Zgodbo v scenografskem in rekviziterskem smislu je Gordana Kazić zasnovala tudi za resničnostni šov Kmetija: Nov začetek.

Svoje delo je začela pred petnajstimi leti, ko je prvič pomagala pri nastajanju z oskarjem nagrajenega filma Nikogaršnja zemlja. V svojo profesionalno biografijo je pozneje vpisala še nekaj filmskih projektov, zasnovala pa je tudi številne prostore za reklame in televizijske nadaljevanke, oddaje in resničnostne šove.

Kako dojemate resničnostne šove? Življenje samo je velik resničnostni šov. Sosedi, blok in sodelavci, vse to je resničnostni šov. Tudi v življenju lahko izpadeš iz igre – izgubiš službo na primer. Vse je igra. Čeprav je tisto, kar se dogaja na televizijskih ekranih, kljub vsemu nekoliko drugačno, saj je bolj zgoščeno. Pa vendar je tudi v življenju pomembno, kako pelješ zgodbo in vlečeš niti. Tako kot v življenju je to pomembno tudi v resničnostnem šovu.

Kar pa zadeva moje sodelovanje pri resničnostnem šovu Kmetija: Nov začetek, moram reči, da je bil to zame eden lepših projektov, pri katerih sem sodelovala. Reklame so muhe enodnevnice, tukaj mi je bilo všeč, ker vse traja dalj časa.

Kaj je bil cilj pri zasnovi kmetije v resničnostnem šovu Kmetija: Nov začetek? Želeli smo ustvariti prostore, kakršni so bili pred stotimi leti. V tem kontekstu smo iskali razmerje med razkošnimi in bolj revnimi prostori. Celotno kmetijo smo zasnovali tako, da se bodo njeni uporabniki tam dobro počutili. Marsikdo bi bil takšne počitniške hiše zelo vesel. Seveda je odvisno, kako se temu prilagodiš, ne nazadnje tam ni elektrike in interneta.

Seveda gre do neke mere za avanturistično bivanje, a na posestvu je zelo lepo. Na kmetiji gre za način bivanja, na katerega smo že pozabili. Vendar je v današnjem času kar nekaj ljudi, ki stremi k življenju, povezanim z naravo in odmaknjenim od sodobnih civilizacijskih možnosti.

V kakšnem stanju je bila hiša, ko ste se lotili njene zasnove? Potrebovala je adaptacijo in pri tem projektu je zanimivo to, da četudi smo določene dele prenovili, smo jih morali hkrati tudi postarati. Dober primer tega so zidovi, s katerih smo najprej oluščili stari omet, nanj nato nanesli novega, tega pa nato načrtno postarali. Zdaj je narejen iz gline in slame. Gre za staro tehniko prekrivanja zidov.

Kako ste se za potrebe scenografije vživeli v bivanje pred stotimi leti? Sto let niti ni tako daleč. Ne nazadnje je moja mama stara 82 let, tako da sto let v tem razmerju niti ni tako veliko. Je pa res, da se je v teh stotih letih zgodil tako velik napredek. Vendar to ni tako neznani čas.

Kaj je bil za vas največji izziv pri projektu Kmetija: Nov začetek? Prenova hiše, ki je z našimi posegi postala vseljiva, hkrati pa je morala biti tudi avtentično stara. Postarati smo morali tako prostore kot tudi pohištvo in predmete, ki smo jih prinesli na posestvo. Med pohištvom so tudi zelo posebni kosi. Takšni sta na primer postelja za glavo družine in skrinja v njegovi sobi.

Ideja je bila zasnovati funkcionalno kmetijo, ki so jo pred časom njeni uporabniki zapustili. O tem pričajo tudi različni detajli, kot na primer otroški čeveljčki na stolu takoj za vhodom v hišo.

Je težje prostore postarati ali narediti sodobno zasnovo? Težje jih je postarati. V to je treba vložiti več dela. Sodobna arhitektura ima drugačna načela. Je pa sodobno opremljene prostore vsaj meni veliko bolj preprosto narediti. Z rekviziterstvom ste se začeli ukvarjati pri filmu Nikogaršnja zemlja. Vaši prvi koraki so bili zmagovalni glede na to, da je film prejel oskarja.

S tem poklicem sem se res začela ukvarjati prav pri filmu Nikogaršnja zemlja in imela sem srečo, da sem lahko sodelovala pri tem projektu. Moja vloga je bila pomoč rekviziterju. Iskati sem morala vojaške zemljevide, vojaška vozila in še druge manjše specifične stvari. Pri mojem delu je zanimivo ravno to, da si skozi projekte vržen v tako različna obdobja. Z vsakim projektom gre za drugačno zgodbo.

Torej ste oskarjevka, kakšen je občutek? Glede na to, da je film skupinsko delo, je v našem prostoru še nekaj oskarjevcev (smeh). Med njimi na primer tudi Urša Loboda in Duško Milavc, ki sta imela pomembno nalogo pri tem filmu, zasluga za vizualni del gre predvsem njima. Seveda je dober občutek, če si del tako uspešnega projekta, čeprav pri nas to kaj veliko niti ne pomeni.

Največ scenografij delate za reklame, ki nastajajo za naročnike. Koliko je pri tem prostora za vaše ideje? Pri reklamah je ustvarjalna svoboda največkrat omejena, veliko je prilagajanja in usklajevanja. S tega vidika mi je bilo delo za resničnostni šov Kmetija: Nov začetek še posebej v veselje, saj sem pri tem imela dokaj proste roke in to je izjemen občutek. Imeti ustvarjalno svobodo je užitek.

V vsak projekt, zasnovo scenografije, prostora vložite veliko energije in idej, pa vendar gre za začasne prostore. Si ne želite, da bi kakšna od idej imela tudi daljši rok obstoja? Vedno ko začnemo podirati nastalo, mi je hudo. Vendar v tem kontekstu ni prostora za sentimentalnost, drugače, kot da prostore podremo, niti ne gre. Konec koncev je to še vedno le kulisa in ta je vedno začasna. Ostanejo posnetki in fotografije. Ko se konča, pozabiš in greš v nov projekt.

V vašem poklicu gre torej neprestano za nove začetke? Tako je, številni novi začetki. Zato je to dinamično delo, neprestano gradiš in rušiš.

In kaj počnete, ko si ne zamišljate scenografij in izbirate rekvizitov za projekte v teku? Zame je delo življenje, sicer pa rada tudi potujem.