Sobota, 19. 9. 2020, 4.00
4 leta, 1 mesec
Vzporednice in nasprotja: električni porsche in 88 let stari Hockenheimring
Skrito, a nepozabljeno: ob slavni stezi našli izjemne točke #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,43
1
Usedel sem se v zelenega porscheja taycana in v okolici hrama nemškega avtomobilskega športa, slavnega Hockenheimringa, iskal vzporednice med tradicijo, spomini, navali navdušene strasti, tragedijami in novimi izzivi avtomobilske prihodnosti. Skoraj zaraščene in skrite točke pričajo o slavni preteklosti objekta, taycan pa za Porsche, sinonim nemškega športnega avtomobila, odpira vrata do novih kupcev.
Dirkališče je bilo ideja lokalnega časomerilca Ernsta Christa, ki je dobil podporo župana Hockenheima in na božični dan leta 1931 dobil zanj potrditev. Prvotna steza je bila trikotne zasnove in je bila dolga okrog 12 kilometrov. Leta 1938 so jo skrajšali na 7,5 kilometra in uvedli tudi ovinek Ostkurve. Dolge ravnine takrat šikan še niso imele. Leta 1965 je novozgrajena avtocesta ločila stezo od Hockenheima in zato so zgradili nov štadionski del dirkališča.
Na križišču neposredno ob izvozu, kjer gosta pozdravijo napisi v slovo ob odhodu s slavnega objekta Hockenheimring – dirkaške steze, ki je od leta 1970 kar 37-krat gostila nemško Veliko nagrado formule ena – namensko nisem ubogal napotkov navigacije v avtomobilu.
Zavil sem desno, ne levo, nadaljeval pot mimo avtoceste in se prek mestnih ulic Hockenheima kmalu znašel na ravni podeželski cesti. Po nekaj kilometrih sem prišel na želeno točko, ki sem si jo natančno pribeležil že dan prej. Tam je bilo treba skreniti na manjšo gozdno cesto. Bilo bi mi nerodno, če bi se moral tam, resda počasi, naprej pomikati z glasnim in močno izstopajočim avtomobilom. Bilo je dobro, da sem tokrat sedel v povsem električnem porscheju taycanu in da sem lahko s pomočjo tega avtomobila našel nekaj najbolj skritih, pravih draguljev tega slavnega nemškega avtomobilističnega središča.
To so bile na prvi pogled pozabljene točke dirkališča, prežetega z lovom za sanjami, izkazovanjem poguma, neustrašnega potiskanja meja prek 350 kilometrov na uro, izjemnih zmagoslavij pred več kot 120 tisoč gledalci in žalostnih sivih dni, ko so tu tragedije spreminjale podobo svetovnega avto-moto športa.
Dirkališče so Hockenheimring poimenovali šele po 2. svetovni vojni, ko so ga morali obnoviti. Prvo ime je bilo Dreieckerstrecke (trikotna proga), drugo pa po prvi večji prenovi leta 1938 Kurpfalzring.
Znotraj 88 let starega dirkališča z revolucionarnim porschejem
Še pol ure pred tem sem se sprehajal med nekaterimi razstavljenimi starimi avtomobili, ki jih je Porsche postavil na ogled v svojem izkustvenem centru, zgrajenem znotraj Hockenheimringa. Nemška znamka športnih avtomobilov je postala sinonim avtomobilske športnosti, a kljub temu je Porschejev prvi športni avtomobil kar 16 let mlajši od Hockenheimringa.
Bilo je vsaj malo nenavadno, pa tudi prežeto z veliko mero zadovoljstva, da v tem nemškem hramu avtomobilizma vozimo tako revolucionarnega porscheja, kot je električni taycan. Temeljito smo ga pred dobrim tednom sicer že preizkusili v Sloveniji, a v tako slavnem objektu je bilo dojemanje takega avtomobila še bolj izrazito.
Video – s porschejem taycanom po Sloveniji
Porsche je v prvem polletju prodal 4.480 taycanov. V Sloveniji jih je za zdaj še manj kot deset.
Bo letos vsak deseti kupec porscheja kupil električnega taycana?
Prav nič ne dvomim o tem, koliko zbadljivk so v Stuttgartu slišali od takrat, ko so napovedali svoj prvi električni avtomobil. Najbrž podobno kot pred 18 leti, ko so prvič izdelali športnega terenca, ali ko so pozneje začeli prvič uporabljati dizelske motorje. Porsche je s taycanom z odliko opravil domačo nalogo in naredil odličen športni avtomobil. Zvoka šestvaljnika resda ni, toda vozna dinamika in njegova raznovrstnost ga postavljata v povsem drugo dimenzijo.
"Kupci taycana so precej mlajši od povprečja preostalih naših kupcev in večina med njimi prav zato prvič vozi porscheja. To je za nas kajpak odlično. Tiha želja je, da bi do konca leta delež taycana znotraj prodajnega izkupička Porscheja znašal okrog 10 odstotkov," mi je, preden sem sedel za volan, povedal Adrian Borner, specialist za področje taycana pri Porscheju. Nisem ga vprašal za starost, a to je še mlad strokovnjak, ki o smiselnosti elektrifikacije za pospeševanje Porschejevega dosega (in zniževanja CO2) niti malo ne dvomi.
Gradnjo prvotne trikotne zasnove dirkališča so odobrili konec leta 1932, že dva meseca pozneje so v Hockenheimu organizirali prvo dirko z motocikli. Dirko formule ena so prvič gostili leta 1970.
Današnji pogled na zaraščeni Ostkurve
Ostkurve – zloglasni ovalni ovinek je danes prekrit z rastjem in grmovjem
S taycanom sem na Hockenheimringu kmalu zatem iskal nasprotja, a istočasno tako pomembne vzporednice med zgodovino, tradicijo in prihodnostjo. Sedel sem za volanom najbolj modernega porscheja, v okolici pa iskal za številne že pozabljene točke, ovinke. Polne spominov in sporočil.
Taycana sem ustavil na skrajno vzhodni točki od osrednjega, štadionskega dela dirkališča. Za visokim nasipom se mi je odprl pogled na nekdanji zloglasni Ostkurve. Niti sledu ni več o asfaltni stezi, zdaj je tu zaščiteno naravno območje. Območje je zaraščeno, a še vedno se dobro vidi, kje je tu potekal dolgi desni ovinek z rahlim naklonom. Vidi se nasip, kjer je nekoč stala tribuna za gledalce.
Ovinek, ki je vzel življenje Patricka Depaillerja
Prvič so skozi ta ovalni ovinek drveli že leta 1938, zadnjič leta 2001. Semkaj je vodil dolg ravni odsek, nato sta sledila ostro zaviranje in poskus dirkača, da je blagem ovalu ohranil kar največ hitrosti in izkoristil vsak centimeter asfalta in tako na naslednjo ravnino prenesel kar največ hitrosti.
Natanko pred 40 leti se je tu smrtno ponesrečil francoski voznik formule ena Patrick Depailler, in to med testiranjem pred Veliko nagrado, ko ob stezo še niso namestili vseh varovalnih ograj. Po njegovi smrti so tik pred vstopom v Ostkurve postavili šikano, ki je zahrbtnost ovinka občutno zmanjšala.
V tem novem bionaravnem okolju je bilo zdaj mogoče slišati le še zvoke narave, piš vetra, šumenje listja. Popolno nasprotje desetvaljnim motorjem formule ena, ki so tu nazadnje grmeli pred 19 leti.
Bela črta je spomin izhoda iz Ostkurve na dolgo ravnino do štadiona
Le kakih sto metrov naprej sem na zapuščeni cesti zagledal belo zavito črto, ki je prav tako spomin na nekdanjo stezo. To je bil namreč zunanji rob desnega ovinka, ki je vodil iz Ostkurve na dolgo ravnino in proti štadionskemu delu dirkališča. Kar neverjetno si je bilo zamisliti, da so še nedolgo nazaj tu dirkalniki formule ena vozili vzporedno, drug zraven drugega, s hitrostmi okrog 350 kilometrov na uro.
Nekdanji izhod iz Ostkurve na dolgo ravnino proti štadionskemu delu dirkališča
Video – srditi dvoboji na dolgih ravninah Hockenheimringa
Avtomobil, ki je za Porsche pomenil tudi potrebo po povsem novem kadru
Med vožnjo nazaj proti mestu Hockenheim sem razmišljal, kaj vse je odločitev za električni porsche spremenila za to znamko. To je vendarle podjetje, ki je imelo lani 4,4 milijarde dobička in ki je znano po prešernih vsakoletnih bonusih za zaposlene. Ko so leta 2015, tik pred razkritjem afere Dieselgate, razkrili koncept električnega športnika – imenovan še mission E – tudi v Stuttgartu marsikdo ni natanko vedel, kako naj sploh izdelajo visokozmogljiv električni športni avtomobil in izdelajo dostojen odgovor na Teslin model S.
Močno so morali spremeniti tudi strukturo zaposlenih in privabiti ljudi, ki so se bolj kot z osnovnim strojništvom ukvarjali s programiranjem in digitalnimi rešitvami. Samo na račun taycana so ustvarili dodatnih dva tisoč služb, skupno je v Porscheju danes zaposlenih več kot 35 tisoč ljudi.
Taycan se zdi pet let pozneje kot pravi produkt, temu v prid govorijo tudi številke. Na slavnem Nordschleifu drži rekord za serijske električne avtomobile,
Pred obeležjem v spomin Jima Clarka, ki je na Hockenheimringu življenje izgubil leta 1968.
Dirkališče je poleg Clarka vzelo življenja še več drugih dirkačev. Med drugimi tudi Berta Hawthorna (F2, 1972) in Markusa Höttingerja (F2, 1980).
Nekoliko neugledno skrit spomin na preminulo legendo Jima Clarka
Nato pa še zadnja točka obiska za ograjami Hockenheima. Kar nekoliko neugledno so tja potisnili spomenik v spomin na vse umrle dirkače na tej dirkaški stezi. V središču je spomin na Jima Clarka, dvakratnega svetovnega prvaka formule ena, ki se je tu smrtno ponesrečil že davnega leta 1968.
Takrat se je Hockenheim še boril za svetovno slavo in je bil v senci dirkališča Nurburgring. Clark se je leta 1968 v podporo organizatorjem udeležil dirke formule 2, na dolgi ravnini pred Ostkurve pa je domnevno zaradi tehnične okvare izgubil oblast nad formulo in zletel med drevesa. Umrl je na kraju nesreče. Šele po Clarkovi nesreči so okrog ravnin posekali drevesa in razširili zaščitno območje brez njih.
Ko se je osem let pozneje na Nurburgringu skoraj smrtno ponesrečil še takratni svetovni prvak Niki Lauda in je bilo jasno, da ta steza ni več kos dirkalnikom formule ena, so nemško Veliko nagrado preselili v Hockenheim. Z malo ovinki in dolgimi ravninami je bil nekaj posebnega, edinstvenega.
In tak bo vsaj s svojimi skritimi kotički za ograjami zdaj precej bolj klasičnega dirkališča ostal še dolgo.
1