Nedelja, 22. 11. 2015, 8.53
8 let, 7 mesecev
Legendarna škoda 130 RS: porsche vzhodnega bloka
Skoraj desetletje uspehov na krožnih dirkah in rallyih
Škoda 130 RS je v letih od 1975 do 1983 dosegla številne odmevne rezultate. Že na začetku svoje dirkaške vloge je na češkoslovaškem pokalu zasedla prva tri mesta, leta 1981 je dosegla vrh na krožnih dirkah in sicer s skupno zmago na ETCC.
V rallyu je prve uspehe dosegla leta 1976 z zmagami na Češkoslovaškem (tega leta so tudi prvič sploh nastopili s tem modelom v rallyu), največji uspeh pa je bila dvojna zmaga na rallyu Monte Carlo v kategoriji do 1.300 kubičnih centimetrov.
Leto kasneje so zmagali še na švedskem rallyu. V osemdesetih letih je 130 RS prevladovala na tudi nam dobro poznanem rallyu Barum, kjer se je redno uvrščala na mesta od prvega do petega. V tem času je Škoda za svoj dirkaški model 130 RS že podaljšala homologacijo pri FII, ki pa je potem potekla leta 1983, ki je bilo zato tudi leto upokojitve tega uspešnega dirkalnika.
Njeno vlogo je leta 1985 prevzela škoda 130 LR, ki pa ni uspela ponoviti uspehov predhodnika.
Škoda 130 RS ni nastala iz škode 130, pač pa iz 110 R!
Škoda 130 RS je nastala v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bil v proizvodnem programu te znamke model 100 in njegovi različici 110 ter 120.
To je bil le nekoliko izboljšan dobro poznan model 1000 MB. Dirkaški 130 RS je bil zasnovan na modelu 100 oziroma na kupeju 110 R, prevzel pa je tudi nekaj genov dirkalnika 200 RS, ki je bila tudi prva škoda z oznako RS, kar je pomenilo rally sport.
Pravzaprav so se pri Škodi odločili zasnovati nov dirkalnik 130 RS zato, ker 200 RS ni uspel zadostiti takratnim novim standardom FIA.
Geni dirkalnika 200 RS in lahka gradnja karoserije za skupnih 720 kilogramov!
Za današnje čase se zdi masa dirkalnika 130 RS skoraj utopična, takrat pa so bili avtomobili v splošnem dosti lažji od današnjih. Vseeno so za to morali iz aluminija izdelati streho, prednjo masko (z režami za dovod zraka), (zadnji) pokrov motorja in zunanji del vrat, iz fiberglasa (FRP) pa blatnike in prednji pokrov.
Prednjo premo so povzeli kar iz dirkalnika 200 RS, zadnjo premo pa zasnovali povsem na novo. Karoserija modela 110 R je bila seveda na ključnih mestih dodatno ojačana in opremljena z dirkaško kletko.
Suh karter in dva dvojna webra: sanje tudi zahodnih dirkalnikov
Motor za 130 RS so razvili iz serijskega iz modela 110 R, ki je imel 1,1 litra prostornine. Za dirkaške namene so mu prostornino povečali na 1,3 litra, pri tem je bil motor za svoje čase dokaj kratko hodni (razmerje vrtine in giba je bilo 75,5 krat 72 milimetrov), blok motorja aluminijast, motorna glava pa litoželezna. Motor je imel suh karter, ventile je gnala odmična gred v bloku, za napajanje pa sta skrbela dva dvojna uplinjača znamke Weber 40 DCOE.
Tak motor je razvil največjo moč 103 kilovate (140 'konj') pri za takšno konstrukcijo visokih 8.000 vrtljajih v minuti, nameščen pa je bil seveda zadaj za zadnjo premo vzdolžno kot pri vseh takratnih škodah.
Menjalnik je bil v nekaterih različicah celo 5-stopenjski, od leta 1976 pa zaradi pravil FIA le še 4-stopenjski.
Skrivnost atraktivnosti vožnje na dirkah: samozaporen diferencial in zadnji pogon
Za dirkaške namene je bil diferencial samozaporen, s čimer je bil ob seveda zadnjem pogonu 130 RS tudi atraktiven v vožnji.
Na kolesa so natikali gume mer od 165-13 do 215/50-13. Vozilo je bilo dolgo 4,02 metra, široko 1,72 in visoko 1,34 metra (medosna razdalja je znašala 2,4 metra), ob masi 720 kilogramov pa je v osnovni konfiguraciji zmogel 220 kilometrov na uro.
Danes 4 metre dolgi avtomobili s takšno močjo niti od daleč ne vidijo te hitrosti, ker so vsaj dvakrat težji …