Drzni korejski avto ima za Slovenijo jasne adute #foto

Atraktiven, drugačen in vsekakor poseben. Kona v svet mestnih SUV prinaša igrivost in samosvoj značaj, ki ga podkrepi 28 različnih barvnih kombinacij zunanjosti. Foto: Gašper Pirman

Kakšen avtomobil je kona?

Kona je tisti model, s katerim želijo pri Hyundaiu postati najuspešnejša azijska avtomobilska znamka v Evropi. Ne le, da mu bo to poskusil preprečiti bratranec kia stonic, tudi preostali konkurenti v enem najhitreje rastočih segmentov so pripravljeni na boj za svoj del pogače. A kona v svet mestnih križancev vstopa z dinamičnim videzom. Podprta z arhitekturo, ki omogoča vgradnjo štirikolesnega pogona, samodejnega menjalnika in povsem električnega pogona, ima v svojem rokavu več adutov. Če k temu dodamo ergonomično potniško kabino, kjer niso pozabili na potnike zadaj, in prilagodljivost prtljažnega prostora, je kona na dobri poti, da prodajno preseže večja modela santa fe in tucson.

Znanilec prihodnosti vozi po valu, ki so ga sprožili njegovi predhodniki. Hyundai je namreč v dveh letih zamenjal in prenovil 90 odstotkov svoje modelske ponudbe ter je dobrega pol milijona (505.396) lani prodanih avtomobilov na stari celini v 90 odstotkih razvil in naredil v Evropi po meri evropskega kupca. Na ceste 31 evropskih držav, med katerimi je tudi Slovenija, je od leta 2001 zapeljalo že več kot 1,4 milijona športnih terencev te korejske znamke. Tucson je na primer z več kot 200 tisoč prodanimi avtomobili eden najuspešnejših oziroma prodajno najhitreje rastočih SUV-modelov evropskega trga. Udarna kona želi te številke presegati in napisati zgodbo o uspehu.

Čeprav sta s koncernskim bratrancem stonicom konkurenta, je kona postavljena nekoliko višje na cenovni lestvici, a to povrne z dovršenimi tehnologijami in boljšimi materiali v potniški kabini. Foto: Gašper Pirman

Zgodba avtomobila

V svetu krčenja proračunov za razvoj novih avtomobilov, manjšanja stroškov z deljenjem arhitektur in celo skupnega razvoja številnih pomembnih elementov si marsikateri avtomobili med seboj delijo precej sestavnih delov. Pod drugačno obleko se skrivajo praktično enaki avtomobili, z enako električno napeljavo, pametjo, senzorji in celo podobnimi voznimi lastnostmi.

Če govorimo o ogromnih svetovnih koncernih, je skupen razvoj znotraj skupine še toliko bolj smotrn. Ravno zato se lahko hitro zmotimo, da sta hyundai kona in kia stonic enojajčna dvojčka z drugačno fasado. Že pogled na zgornjo tabelo razkriva, da gre za dimenzijsko podobna avtomobila, a vsekakor ne enaka. Kot smo navajeni že nekaj let, Korejci ničesar več ne prepuščajo naključju. Razvili so dva ločena avtomobila, ki sta skoraj istočasno vstopila v isti segment avtomobilov.

Če je stonic preprost avtomobil, zaradi šibkejših motorjev primeren za racionalne kupce, ki cenijo višji položaj sedenja, kona že na prvi pogled sporoča, da gre za drzen avtomobil. Če pogledamo še motorno paleto in seznam varnostnih pomagal, je, še preden sedemo za volan, jasno, da je Hyundaiev križanec tehnično bolj dovršen in pripravljen na hitre spremembe urbane kulture, ki z vsakim dnem išče samosvoje načine, kako izstopati v množici.

Komu je avtomobil namenjen?

Kona je všečen in na pogled prijeten mali križanec, ki zna s svojo obliko razdvajati, toda s posrečeno kombinacijo barv in mladostniškega duha je prvotno namenjen vsaj za odtenek manj racionalnim kupcem. Če so bili na začetku avtomobili takšnega tipa manj uporabni in prostorni v potniški kabini, se je obrat zgodil hitreje, kot bi to pričakovali. Mali SUV ne sme biti le modni podaljšek voznika. Nagovarjati mora tudi aktivne družine, ki avtomobila ne potrebujejo le za postavljanje na mestni magistrali, temveč morajo vanj zložiti dva otroška sedeža, v prtljažnik stlačiti voziček in otroški sedež, povrhu vsega pa svoje potomce na cilj pripeljati varno in seveda zabavno.

Konin adut navsezadnje ni le udaren videz, pravzaprav je prav dobro poskrbljeno za voznika in sovoznika. Potniški kabini očitnih novosti ne moremo priznati, saj je navdih črpala iz modela i30. S tem seveda ni nič narobe, zato lahko rečemo, da gre za s centimetri radodarno odmerjen prostor z dobro ergonomijo, zaradi višje oddaljenosti od tal pa je tudi primerno lahko vstopanje in izstopanje. Potniki zadaj ne bodo doživeli katarze zaradi obilice prostora, a moramo priznati, da smo se ob optimalno nastavljenem voznikovem sedežu zadaj s približno 180 centimetri počutili razmeroma udobno.

Potniška kabina je podobna tisti iz kombilimuzine i30, vendar jo popestrijo rdeči dodatki v vrednosti 350 evrov. Foto: Gašper Pirman

Prtljažnik je povprečen, a navduši s prilagodljivostjo, dvojnim dnom in ravnim dnom ob podrti zadnji klopi, ki se deli v razmerju 2/3:1/3. Foto: Gašper Pirman

Paket impression prinaša praktično vso nujno potrebno opremo, osnovna kona pa ponuja že marsikatero varnostno rešitev serijsko. Foto: Gašper Pirman

Kaj nas je zmotilo?

Korejcem se je v svet malih mestnih terencev mudilo, saj je imela velika večina neposrednih tekmecev tam že svojo prodajno uspešnico. Na začetku so zato motorna ponudba in predvsem njene kombinacije močno omejene. Žal je štirikolesni pogon mogoče kombinirati le z najmočnejšim 1,6-litrskim bencinskim štirivaljnikom s 130 kilovati, ki deluje le s samodejnim menjalnikom. Ker ta paket cenovno že krepko presega dvajset tisočakov, je druga izbira le litrski trivaljnik z ročnim menjalnikom in pogonom na sprednji kolesni par. Kupec, ki si na primer želi samodejni menjalnik, ne štirikolesnega pogona ali štirikolesni pogon in ročni menjalnik, torej ostane prikrajšan. Za zdaj je obstal tudi pri bencinskih agregatih, dizelskega še ni na voljo.

Tako kot pri i30 nas je bencinski mlinček navdušil z mirnim in neslišnim delovanjem, a nas razočaral s prožnostjo v nižjih vrtljajih. Tam je potreben močnejši pritisk na stopalko za plin, da se zbudi in skoči moči primerno.

Morda nekoliko pikolovsko, a še vedno nas zmoti položaj peščice stikal, ki so skrita levo pod volanskim obročem. Zakaj pikolovsko? K sreči so stikala tam spodaj namenjena stvarem, ki jih uporabljamo redko, zato njihov odmaknjen položaj ni ključnega pomena za varnost potnikov, vozniku pa ni treba zaradi tega vsak dan odmikati pogleda s ceste.

Splošna uporabnost

Splošen vtis, kakšen avtomobil želi biti kona, ste verjetno že dobili z branjem zgornjih vrstic. Posebnosti, s katerima ta novi mali cestni terenec izstopa med tekmeci, sta nedvomno drzno oblikovanje in to, da je eden redkih, ki v tem velikostnem razredu še ponuja štirikolesni pogon. Ker ni dolgočasen, povrhu vsega pa prepričuje še z izbiro 28 različnih barvnih kombinacij, bo Hyudani na naših cestah iskal predvsem nove in zahtevnejše kupce, ki se ne ustrašijo biti drugačni. Avto je narejen na novi osnovi, ki so jo Korejci razvili za majhne križance, hkrati pa poudarili njeno vsakodnevno uporabnost.

Pohvale namenjamo tudi prtljažnemu prostoru. V primerjavi s stonicom nima globoke luknje, vendar je dno poravnano z nakladalnim robom. Z velikostjo ne podira mej mogočega, a je z najmanj 378 in največ 1.316 litri povsem dovolj velik. Prst gor si zaslužita še zadnja klop, zložljiva po tretjinah, in zložljiv naslon sedežne klopi, ki z dnom osnovnega prtljažnika tvori praktično povsem ravno dno.

Litrski mlinček ima 88 kilovatov ter je izredno umirjen in tih. Foto: Gašper Pirman

Kona je od tal oddaljena 17 centimetrov, kar je dovolj za lažje vstopanje in izstopanje iz potniške kabine. Foto: Gašper Pirman

Zadaj ni prostora na pretek, a ob optimalno postavljenem voznikovem sedežu smo zadaj z nekaj več kot 180 centimetri sedeli brez problema. Foto: Gašper Pirman

Koliko kona stane?

Dokaj bogata serijska oprema je gotovo eden od adutov nove kone (ročna klimatska naprava, sistem za pomoč pri ohranjanju voznega pasu (nad 60 km/h), sistem za nadzor voznikove utrujenosti (od 60 do 180 km/h), po višini in globini nastavljiv volanski obroč, električni pomik sprednjih in zadnjih stekel, dnevne luči LED, zatemnjena stekla). Toda kot smo že navajeni pri azijskih znamkah, višji paketi opreme prinašajo res zajeten seznam dodatne opreme.

Ker je bila testna kona opremljena z najboljšim paketom impression, je imela praktično vse pomembne elemente. Seznam so dopolnili s paketom multimedia Krell (integriran navigacijski sistem Hyundai s storitvijo TomTom Live in osempalčnim visokoločljivim barvnim zaslonom na dotik, digitalnim sprejemom radijskih frekvenc (DAB), aplikacijo MapCare – sedemkratna nadgradnja in posodobitev zemljevidov –, združljivo z aplikacijama Android Auto TM in Apple CarPlay TM, zvočni sistem KRELL – štirje zvočniki, visokotonska zvočnika, dodatni osrednji zvočnik na armaturni plošči, zunanji ojačevalec) za 750 evrov. Rdeči dodatki v notranjosti so del paketa RED in zanje je treba doplačati 290 evrov. Dvobarvna kombinacija zunanjosti prinese dodatnih 540 evrov doplačila, zasilna rezervna pnevmatika je 80 evrov in kovinska barva 400 evrov. Končna cena se ustavi pri 22 tisočakih.

Z vidika ekonomičnosti in prijaznosti do denarnice pa je tako gnana kona smiselna izbira. Litrski trivaljnik je ob koncu testa porabil sedem litrov, kar je povsem po pričakovanjih. Malce slabše se je izkazal pri dinamični vožnji ali višjih hitrostih, a gre za vsestransko uporaben motor. Močnejši 1,6-litrski T-GDI je namenjen najzahtevnejšim kupcev, ki se radi zapodijo v zavoje in se požvižgajo na povprečno porabo ter višje stroške redne uporabe.