Goodwood, dirkaška nebesa na zemlji

Britanci - slava jim!

Britanci – dobrih 60 milijonov duš na otoku z veličastno zgodovino, bolj ali manj priljubljeno monarhijo, zabavno industrijo, ki nas je med drugim blagoslovila s serijo Samo bedaki in konji, Top Gearom in glasbenimi velikani, zaradi katerih bo debata Beatli ali Rollingi aktualna večno, mojstrovina Bohemian Rapsody pa spomenik rock ikonam, učni pripomoček kreativnega razmišljanja in merilo glasbene odličnosti generacijam zanamcev.

Da je eden sestavnih delov njihovega genoma tudi avtomobil, dirkalni, superšportni ali zarjaveli, rabljeni malček, pa pozabljamo. Mi, ne Britanci.

Raje po običajni cesti kot pravem dirkališču

Rdeča nit praznika, posvečenega brezčasnim dirkalnikom in superšportnikom večne slave, je vzpon v goodwoodski klanec. 1,8 kilometra dolga asfaltna cesta, obdana z začasnimi tribunami, ki se v blagih zavojih vije po velikanskem posestvu mimo dvorca, prevzame vlogo improviziranega dirkališča.

Tudi brez nesrečnih pripetljajev ne gre. Zaradi neprevidnosti, spolzke podlage ali neobvladljivosti pogosto okornih starodobnikov kateri od njih vsake toliko časa elegantno zdrsi po zelenici in "poljubi" zaščitno ogrado iz sena.

Na posestvu Goodwood, le dober kilometer stran, je tudi pravo in urejeno dirkališče, ki je v petdesetih in šestdesetih redno gostilo tudi dirke formule ena. A če bi se dogajanje preselilo tja, bi izgubilo smisel. Obiskovalci, ki jim je dogodek namenjen, bi bili odrezani od svojih avtomobilskih, motociklističnih in vozniških herojev.

Avtomobilske znamke so že zdavnaj dojele pomembnost festivala hitrosti

Nekaj deset metrov stran od glavnega dogajanja večje avtomobilske znamke v iskanju vse večjega komercialnega dosega že leta tekmujejo v velikosti razstavnih prostorov, ki po razkošju in kvadraturi smešijo tiste z največjih avtomobilskih salonov (slika št. 5).

Prostorsko neomejene gradijo visoke montažne konstrukcije, s teras katerih obiskovalci, tudi s šampanjcem v roki, opazujejo dogajanje na stezi. Posebej izstopa Fordov kolos vpadljivo modre barve in z vabilom k ogledu po novem tudi globalno prisotnega mišičnjaka – mustanga.

Multimilijonarji in vsi ostali, združeni pred svojimi junaki

Štiridnevno čaščenje štiri- in dvokolesnih ikon ter drznih vozniških herojev briše ločnice med multimilijonarskimi obiskovalci in tistimi, ki so si komaj privoščili vstopnico (55 funtov za odrasle, pol manj za otroke). Oboji z ramo ob rami ploskajo mimovozečim, upokojene, večinoma britanske dirkače pa častijo kot polbogove.

Na startu v bolide vseh vrst sedajo legende

85-letni Stiriling Moss, ki je leta 1955 tisoč milj dirke Mille Miglia na običajnih cestah prevozil z neverjetno povprečno hitrostjo 160 kilometrov na uro, je sedel v Mercedesov dirkalnik Juana Manuela Fangia iz leta 1955, s katerim je pokojni Argentinec naslov svetovnega prvaka osvojil dvakrat.

Štirikratni motociklistični svetovni prvak v 500-kubičnem razredu in enkratni svetovni prvak v formuli ena John Surtees je vrtel volan Ferrarijeve formule 158, trikratni svetovni prvak formule ena Jackie Stewart je zapeljal Mercedesov dirkalnik W165, ki je leta 1939 zmagal na Veliki nagradi Tripolija.

Petkratni zmagovalec Le Mansa Derreck Bell je na meji mogočega obvladoval Bentleyjevega continentala GT, sedemkratni prvak serije Nascar Richard Petty navduševal s svojim playmouth belvederom, svetovni reli prvak Hannu Mikkula pa je na vrh hriba peljal legendarnega audija quattra S1, s katerim je Stig Blomquist osvojil svetovno reli prvenstvo leta 1984 …

Ob naštetih dirkaških nesmrtnikih se zdi, da imena drugih sodelujočih svetovnih prvakov, kot so Damon Hill, Lewis Hamilton, Fernando Alonso in Kimi Raikkonen, neupravičeno zvenijo skoraj nepomembno.

Na ogled tudi serijski superšportniki

Ekskluzivnim starejšim in sodobnim dirkalnikom se znotraj svoje skupine pridružujejo tudi serijski športni in superšportni avtomobili. Letos je največ pozornosti požel mainstreamovski trojček – mclaren P1, porsche 918 spyder in ferrari laferrari (svojega, zelenega, je pripeljal tudi glasbenik Jamiroquai).

V zraku je čutiti veselje in ponos

Nikjer drugje se ljudje ne morejo rokovati s svojimi idoli, nikjer drugje ne morejo na enem mestu videti tako raznolike družbe sodobnih in starodobnih športnih avtomobilov.

Okoli štirikolesnih draguljev ni zaščitnih ograd ali vrvi. Parkirani na zelenici ali v improviziranih boksih so dirkači in avtomobili dostopni, raven spoštovanja obiskovalcev do vozil, katerih vrednost pogosto presega milijone evrov, pa neverjetna.

Razumejo, da so v družbi zvezd posebne vrste. Spoštujejo vsako posebej, fotografirajo, kažejo s prsti, a se ne dotikajo. Nadzor ni potreben.

Ker je doživetje zares težko ubesediti, sem v upanju, da boste občutili vzdušje, katerega značaj neprestano niha med avtomobilsko razstavo in sproščenim piknikom, zaposlil tudi svoj mobilni telefon.

Goodwood je britanski Triglav

Kdor pride v Goodwood med festivalom, dosmrtni zasvojenosti ne uide. Mlada petčlanska družina, zleknjena na vzorno urejeno zelenico pred vhodom v lordov dvorec, tako kot mnogi drugi dogodek obišče vsako leto.

"Kdor vsaj enkrat v življenju sem ne pride poslušat grmenja dirkalnih ikon, pomahat Damonu Hillu in vohat zažganih gum, ni Britanec!" pojasnijo zanesenjaški starši.

Goodwood je njihov Triglav. Dobro za dogodek s šele 22-letno tradicijo. Kratke premore med drugim popestrijo preleti vojaških lovcev z lupingom ali dvema.

Poklon ropotajoči pločevini je popoln.