Gašper Bergant: Če ni brega, mi je dolgčas

Devetindvajsetletni Zgornjesavinjčan gotovo spada med najopaznejše domače stand-up komike mlajše generacije. Njegov humor vre z vseh koncev. Poleg nastopanja na odrih, kjer s svojim smislom za humor v smeh spravlja slovensko občinstvo, se ukvarja tudi s pisanjem za različne prireditve ter oddaje.

Sproščeni Savinjčan ne pozna pomena besede tabu in ruši stereotip o zadržanosti Slovencev. Publiko preseneča z edinstvenim humorjem, navidezno neobzirnostjo in prepoznavnim zgornjesavinjskim sociolektom. Dekleta si ga zapomnijo kot tistega s strupenim jezikom, fantje pa bi ga povabili na pivo.

Obiskoval je fakulteto za arhitekturo, a le nekaj časa. Pred nekaj leti se mu je zgodilo, da ga študij preprosto ni več pritegnil. Tako se je začel ukvarjati s komedijo.

Podjetje REGIA GROUP sicer spada med vodilna slovenska podjetja za opravljanje tehničnih pregledov in registracij motornih vozil v Sloveniji. Obenem ponujajo tudi zavarovanja vseh vrst. Polni paket storitev lahko pri njih opravite hitro in na enem mestu.

Lokacije, kjer opravljajo tehnične preglede:

• REGIA CENTER Vodovodna
• REGIA CENTER Brezovica
• REGIA CENTER REMONT Labore
• REGIA CENTER Primskovo

Avtomoto Okvara avtomobila: kam po nadomestne dele?

V podjetju REGIA GROUP poudarjajo, da radi podpirajo mlade upe, še posebej pa so veseli, da sta njihova ambasadorja postala mlada šahovska prvakinja Laura Unuk in Gašper Bergant, s katerim smo se pogovarjali o avtomobilih ter njegovi karieri.

Kaj vam avtomobil in na sploh mobilnost pomenita? Le sredstvo za prevoz od točke A do B ali nekaj več?

Absolutno ga vidim bolj kot prevozno sredstvo. Seveda imam rad dobre avtomobile, ampak se mi zdi nakup povsem novega nesmotrn, saj ga preplačaš. Poznam ogromno mladih fantov, ki veliko svojih financ namenijo avtomobilu, pri tem pa preprosto zmanjka denarja za najosnovnejše stvari.

Moj naslednji avtomobil bo zagotovo športni terenec. Najprej je treba razmisliti, za kaj avtomobil potrebuješ. Trenutno imam manjši avtomobil, ki mi povsem ustreza za vožnjo po Ljubljani. Je pa res, da imava s prijateljem Žanom Papičem dogovor, da si novega avtomobila ne bova kupila, dogovorjena sva in meriva na to, da nama ga nekdo podari. Gotovo se tako ne bi branil kakšnega sponzorskega avtomobila (smeh, op. p).

Katere lastnosti pri avtomobilu najbolj cenite?

Najbolj pomembno je, da je avtomobil udoben. Ne dam veliko na znamko, pomembno mi je predvsem, da je avto varen in tehnično brezhiben, redno vzdrževan, četudi je star že nekaj let. Kakšno stvar znam popraviti tudi sam, ampak je seveda dobro, da imaš nekoga, na katerega se lahko pri popravilu avtomobila, če je to potrebno, zaneseš.

Opažam, da mlada generacija ne ve prav veliko o avtomobilih. Nedavno je moj prijatelj kupil rabljen avtomobil. Med pogovorom sem ga povprašal, ali je že zamenjal olje, pa mi je odvrnil: A ga moram? Takoj sem mu rekel: "Daj se ti malce ustavi." (smeh, op. p.) V hladilno tekočino je nalil kar vitrex, olje je bilo že 20 tisoč kilometrov čez rok, gume pa je imel stare 15 let. Sploh ni vedel.

Kako bi opisali sebe kot voznika?

Na mesec naredim od dva tisoč do tri tisoč kilometrov. Sem umirjen voznik, le enkrat sem dobil kazen za majhno prekoračitev hitrosti. Me pa policisti veliko ustavljajo, saj se z nastopov pogosto vozim v precej poznih urah.

Dotaknimo se področja, ki ga najbolj obvladate. Vaš naglas je ena izmed tvojih bolj prepoznavnih lastnosti. Se je na začetku tvoje kariere kdaj zgodilo, da ti je kdo dejal, da bi ga malce omilil?

Vsi. Rekel sem, da ne bom. Lahko bi, ampak bi bilo čudno. Ena izmed pomembnih lastnosti tako vsakega človeka, ne nazadnje tudi stand-up komika, je, da ostane zvest samemu sebi.

Koliko časa se že ukvarjate s stand-upom, kdaj ste prepoznali, da bi se lahko s tem tudi preživljali?

Okoli šest let. Začelo se je tako, da sem bil ponavadi velikokrat prav jaz v družbi tisti, ki je znal zabavati druge. Ponavadi sem bil sicer tiho, ampak tisto, kar sem povedal, je bilo, tako so rekli drugi, smešno. Študij mi nikoli ni kaj prida ležal, preprosto se nikoli nisem našel v tem. Velikokrat sem iz takratnega položaja tudi sam stresal šale na lasten račun. Študij me ni pritegnil, humor pa je bil tisti, ki me je pogostokrat razbremenil. Hodil sem na faks, a sam pri sebi sem vedel, da to ni to, preprosto sem ostal na neki točki. Že na sprejemnem izpitu na fakulteti za arhitekturo sem ugotovil, da preprosto vem več o humorju kot o arhitekturi.

Zgrešil sem že povsem na začetku, poznal sem več komikov kot arhitektov. Vprašal sem se, kaj za vraga sploh počnem tukaj. Vsi so vedeli, katerega leta je bila zgrajena določena stavba, kdo je bil njen arhitekt, kateri beton so uporabili … Jaz pa sem po drugi strani na primer vedel, kdaj je umrl George Carlin (smeh, op. p).

Kateri komiki so vami bili vzor?

Stand-up sem spoznal prek Carlina. Všeč so mi tudi Loius C. K., Patrice O'Neal, Marc Maron, Katherine Madigan, tudi nemški komiki.

Kaj pa med slovenskimi komiki? Koga bi omenili?

Raje ne bi odgovoril, ker se bodo sprli med sabo (smeh, op. p.). No, vseeno bi omenil Perico Jerkoviča in pa Admirja Baltića. Vsakemu je všeč nekaj drugega. Vid Valič zaradi tega zagotovo ne bo lačen, mislim, da ima dovolj gledalcev (smeh, op. p.). Perico najbolje poznam, vem, kako "dela" šale, vem, kako se vsake stvari loteva precizno in kako s šalami manevrira. Ima dober način.

Ko ste na odru, je vse videti preprosto. Kako na primer snujete šale?

Zelo redko kaj zapišem. Če že, si predpostavim ključne točke. Na mobilnik si zapišem ideje, potem pa se te razvijajo v glavi in naposled povsem do konca izvedejo šele na odru. Petdeset odstotkov idej je za v koš, petdeset odstotkov pa za na oder. Moraš jih vseskozi negovati in biti pripravljen, da nekatere mogoče pri občinstvu ne bodo šle skozi. Včasih moraš pač tvegati. Ko preizkusim nov material, ne morem nikoli z gotovostjo vedeti, ali ga bo občinstvo dobro sprejelo.

Ključen preizkus je tako šele na odru. Pripraviti se moraš tudi na trenutke "trpljenja", na scenarij, da mogoče šale občinstvu ne bodo povšeči. Pri nas temu radi rečemo, da v tistih trenutkih "bombamo".

Kaj je najtežji del vašega poklica?

Najtežje so korporativne zadeve ali pa rojstni dnevi, ker si ponavadi vedno vmesna točka. Takrat je tudi največji izziv nasmejati občinstvo. Pomembno je, da nekako ustrezaš in se zliješ s prireditvijo ter prehodno nastopajočim. Veliko moraš preizkušati. Ponavadi je tako, da moraš slediti sosledju dogodkov. Zgodilo se je že, da sem nastopil za striptizeto. Kako naj sploh presežem ta del (smeh, op. p.)? Kako naj poskrbim za še večji vrhunec? Enkrat sem bil tudi že na dogodku, kjer so pozabili na mene, ostal sem v zaodrju (smeh, op. p).

V isti publiki imaš na primer lahko 50 odstotkov ljudi, ki so nad določenimi šalami navdušeni, in 50 odstotkov takih, ki so mogoče nad njimi zgroženi. Ljudje so kdaj že odšli z mojega nastopa. Najbolj me jezi, da tudi občinstvo včasih ne razmišlja in na nastop pripelje res majhne otroke. Po kateri logiki bodo njim všeč moje šale (smeh, op. p)?

Ste imeli kdaj težave z nastopanjem pred občinstvom?

Trema je bila prisotna na začetku. Ne pa taka, da ne bi upal stopiti na oder. Spominjam se na primer prvega nastopa. Predvsem sem se "bal", da bo nelagodno gledalcem (smeh, op. p.). Zase mi je bilo vseeno, saj tako ali tako lahko vedno grem. Takrat zbrani pa so imeli pred sabo še ves večer. Bilo bi res neprijetno, da bi jim ga uničil. Se pa spominjam tudi še enega dogodka, ko sem podlegel pritisku in mi zaradi slabosti ni uspelo dokončati nastopa. Kako se je končalo? Tako, da mi je nekdo mikrofon kar vzel iz rok. Treme se sčasoma z izkušnjami in kilometrino znebiš.

Čigavo mnenje in tudi morebitne kritike najbolj upoštevate?

Perica je tisti, ki zna najbolje analizirati moj material. In pa, jasno, publika, ki je glavni pokazatelj uspešnosti.

Kako bi opisal svoj humor?

Težko bi ga "popredalčkal". Na začetku moje kariere so me nekako označili za tistega s črnim humorjem. Sam pa se ne kategoriziram v tej smeri.

Ena izmed ključnih lastnosti dobrega komika je, da v ozadje potisneš ego. Nizka samobodoba je zelo pomembna. Nekdo te je moral prej uničiti. Nekdo te je moral čustveno uničiti, da si pripravljen trpeti tudi pred drugimi (smeh, op. p).

V teoriji ima vsak posameznik svoje težave. Sam svojih ne jemljem tako resno, dobro pa je, da znam nanje čez čas gledati z razdalje in se na ta račun tudi pošaliti. Zagotovo pa ni dobro, da svoje probleme kar "sveže" na pladnju poneseš pred občinstvo.

Obstajajo prepovedane teme?

Ne. Samocenzure nekako ne poznam. Treba je preizkušati material, temu so namenjeni tudi "odprti mikrofoni" (t. i. open mic, op. p.). V vsaki temi poskušam najti smešne elemente. Iz vsake tragedije je mogoče potegniti tudi humoristični vložek.

Bi lahko rekli, da je katero slovensko občinstvo še posebej "hvaležno" in ga je lažje spraviti v smeh kot druga?

Tu je v igri več dejavnikov, odvisno, na koga naletiš. V Velenju sem imel na primer enkrat enega izmed svojih najboljših, a tudi najslabših nastopov hkrati. Se pa čuti, da se po nekaterih regijah drugače dojema humor, ne bi rad posebej navajal.

Danes številni mladi komiki želijo hitro in brez dela uspeti, vi pa ste potrpežljivo nastopali, to sem vam zdaj obrestuje. Se strinjate?

Veliko je takšnih, ki mislijo, da bodo po enem letu že dobivali honorarje, da bodo na televiziji, na radiu in v intervjujih. Jaz sem star 29 let, pa nimam nič pametnega povedati, zato ne verjamem tistim, ki trdijo, da so pri 21 letih pojedli vse znanje sveta.

Kaj vas najbolj moti v tem poslu?

Mogoče zavist. Da, stereotipno, ampak opažam, da je pri nas resnično prisotna. Sam menim, da moraš sodelovati z vsemi, če želiš da ti uspe.

Se tudi v prihodnosti vidite v tej branži?

Da, gotovo. Če dolgo vztrajaš, če si pripravljen delati, boš ostal. Vedno moraš misliti za naprej, kaj bo na primer čez nekaj let. Preprosto ne vem, kaj drugega bi počel, to je tisto, kar najbolje znam. Če ne bi bil komik, bi morebiti poskusil z mizarstvom.

Pri komedijanstvu je tako, da se moraš vsega naučiti sam. Ni mi žal, da sem se tako odločil. Sem eden izmed tistih, ki so veseli, da so opustili študij, zagotovo pa to ne pomeni, da je to recept za vse. Naj se torej moje misli ne berejo, kot da želim mlade odvrniti od študija.

Ali velja pravilo, da se ti, če se ti smejejo kolegi, smeje tudi občinstvo?

Ne, po navadi je nasprotno. Tisti dežurni "klovni" v družbi, družbeni zabavljači nimajo ravno najboljših "predizpozicij" (smeh, op. p). Večina tistih, ki so v družbi najbolj smešni, potem pogori, ko je treba pred občinstvom povedati kaj smešnega. To na primer opažam na "odprtih mikrofonih", ko večina podobnih na nastopih pogori. 

Kako torej prepoznati dobrega komika? Izberite tistega, ki se drži bolj zase, na primer tistega, ki je tiho v zaodrju in se z nikomer ne pogovarja. Ta ima zagotovo največji potencial (smeh, op. p).

Kako družina gleda na vaš poklic?

Ne "razumejo" ga povsem. Je pa razumljivo, da je nerazumljivo zanje. Nič posebnega. To je tisto mišljenje v slogu: nekdo nekaj dela, pustimo ga, se bo že spametoval (smeh, op. p.). Najprej so verjetno pričakovali, da bom postal arhitekt, ko sem opustil ta študij, pa so mislili, da se mi je malce zmešalo. Ko je bilo jasno, da bom nastopal pred ljudmi in pred njimi stresal šale, se je mati najprej z odprtimi usti usedla na stol. Tega ne počnem, ker bi potreboval potrditev staršev. Oče me je samo vprašal, ali lahko od tega živim. In to je bilo to.

Se doma nasmejejo kakšni vaši šali?

Ne, ne zdim se jim preveč smešen. Če že, se jim zdim žaljiv (smeh, op. p).

Na kateri dosežek ste v svoji karieri najbolj ponosni?

Najbolj na Brade, predstavo, ki jo delam skupaj z Boštjanom Gorencem – Pižamo in Perico Jerkovičem. Po drugi ima vsaka stvar svoj čar, tudi Skečoholiki. Ponosen sem tudi na dejstvo, da smo našli pot, kako iz komedijanstva narediti posel. Da je veliko dela, da so se odprla vrata številnim. Skratka, da so priložnosti, ki jih denimo še pred desetimi leti ni bilo. Nekako je tudi cilj vseh za prihodnost, da naredimo še nekakšno boljšo podlago za vse, ki prihajajo za nami.

Kam se odpravljate na dopust – na morje ali v gore? Kako so videti vaše idealne počitnice?

Glavni cilj v tem trenutku je oditi na morje in v gore. To je v tem trenutku moj največji projekt. Kam? Nekam, kjer je čim manj ljudi in, če je mogoče, tudi prha. Bil sem tudi že na počitnicah, kjer ga ni bilo. Bil je pa WC na "štrbunk" (smeh, op. p ).

Odpravljam se tja, kjer je veliko narave, dobra hrana in nobenega, ki bi "kompliciral". Gore imam sicer raje kot morje. Če ni brega in razgleda, mi je preprosto dolgčas (smeh, op. p.).