Na kolesu se otroci začno učiti prometne kulture

Starši, bodimo zgled otrokom v avtu in na kolesu

Avtomobilu pravimo "osebni avtomobil", a je v resnici kolo še bolj osebno prevozno sredstvo! Priraste nam k srcu, seveda pa pri tem aluminij, guma in vrsta shimana igrajo zgolj stransko vlogo. Kolo nam priraste k srcu zaradi doživetij z njim, pomeni nam svobodo, samostojnost. Že nam odraslim, našim otrokom pa še toliko bolj.

Spomnimo se samo, koliko je nam pomenilo, ko smo šli prvič sami okoli hiše, do soseda, do bližnjega igrišča … Kaj vse smo doživeli v teh prvih kolesarskih metrih. Res, po vožnji iz porodnišnice so prav prvi metri s kolesom druga prelomnica v spoznavanju prometa.

Naša dejanja, spodbuda, naša pomoč otrokom pri teh čustveno izredno nabitih trenutkih pa je ključna. Le s svojimi dejanji in zgledom lahko svoje otroke usmerimo v pravo smer, k odgovornemu ravnanju v prometu!

"A mami in oči tudi nosita čelado?"

Na to smo želeli spomniti skupaj z 20 izžrebanimi družinami, s katerimi smo se srečali na idiličnem konjeniškem posestvu Ugar v Ribnici.

V varnem okolju zaprte ceste na poligonu s slamnatim krožiščem, pločnikom, parkiranim Fiatovim kabriom, kuclji, stožci in konjeniškimi ovirami so otroci iz kroga v krog izboljševali svojo stabilnost na kolesu, tudi natančnost pri krmiljenju in zaviranju ter zavedanje o nevarnih prometnih razmerah.

Vmes smo jih za kratek čas ukradli tudi mi, s kamero in mikrofonom. Zanimalo nas je vse, najprej seveda, ali redno uporabljajo čelado. In z veseljem ugotavljamo, da je ta pri otrocih že kar samoumevna. Vsaj pri naših udeležencih o tem ni bilo dvoma, čelada mora biti na glavi, pa čeprav samo za kratko vožnjo po domačem dvorišču in ne glede na to, da lahko sosedov mulc kolesari brez nje.

"Imaš dovolj zategnjeno čelado?"

A pri starših … Pri teh pa se je zataknilo! Kar nekaj otrok je priznalo, da čelado nosi le mami, drugič samo ati, v nekaterih družinah pa nobeden od staršev. Eden od starejših otrok je že vedel, da po 14. letu čelada ni več obvezna, a je hkrati isti hip dodal, da je to tako ali tako neumno, ker "tudi mame padajo s kolesom".

Otrokovo mnenje naj podkrepimo tudi s podatkom, ki pravi, da na kolesih umirajo predvsem odrasli, in to tisti, ki ne nosijo čelade!

Ob tem moramo dodati, da ni dovolj, da si čelado zgolj nataknemo na glavo. Da bi ta lahko opravila svoje delo, mora biti tudi pravilno zapeta ‒ na delavnici smo otrokom morali ves čas zategovati paščke, da čelade niso zgolj ohlapno slonele na zadnjem delu glave.

Razumevanje, a ne tudi toleriranje prekrškov!

Znani inštruktor Andrej Brglez iz Slovenskega avto kluba, ki je zasnoval vse vaje tokratne delavnice, je starševsko neuporabo čelade komentiral tako: "Otrok je kot spužva, vsrka vse, še najraje tisto, česar ne vidi vsak dan. Zapomni si vsak naš prekršek, tistega, ki ga zakrivimo za volanom, in tistega za krmilom."

In seveda smo kot avtomobilska ekipa tudi na tej kolesarski delavnici ves čas vlekli vzporednice z vožnjo z avtomobilom. Hitro je bilo jasno, da kolesarske izkušnje veliko pripomorejo k razumevanju vožnje kolesarjev. A pozor, pripomorejo samo k razumevanju, nikakor pa ne tudi k toleriranju kolesarskih prekrškov!

"Po mojem mnenju so številni kolesarji v prometu preveč agresivni, veliko bolj kot avtomobilisti!"

"Še zlasti razni polprofesionalni kolesarji, kar mislijo, da so najpomemnejši in da moramo vsi paziti nanje."

"Z mislimi moraš biti vedno korak pred njim, ga nekaj časa spremljati, da vidiš, kako vozi, kolesarjem nikoli ne moreš ravno zaupati."

"Nikoli ne veš, od kod bo priletel kak kolesar, ker se redko vozijo po pravi strani ceste!"

"Vsak dan jih vidim voziti po pločnikih, kot da ne bi imeli kolesarske steze. In prav vsi imajo v ušesih slušalke! Meni se zdi to nezaslišano!"

Prekrške opažajo tudi otroci: "Enkrat sem videl kolesarja, ki se je peljal po cesti po zadnji gumi, in drugega, ki se je peljal v rdečo luč …"

Ko pa smo udeležence, ki so kolesarji in avtomobilisti, vprašali, kateri kolesarski prekršek jih najbolj moti, se je vsul plaz povsem enakih odgovorov.

"Vozim tovornjak in mi gre pošteno na živce, ko vidim frajerja na specialkah, ki se vozita vštric!"

"Najbolj me motijo kolesarji, ki vozijo drug ob drugem in klepetajo!"

"Naravnost pogreje me, če moram na polno zavirati, ko zagledam dva kolesarja voziti vštric. Po Murphyju jih vedno zagledam v nepreglednem ovinku, in to ravno takrat, ko otrok na zadnjih sedežih zaspi!"

Moderni avtomobili aktivno sodelujejo pri reševanju kolesarskih zagat

Kot bi naši udeleženci vedeli, da smo jim na delavnici pripravili tudi vajo, kjer so se za volanom fiatov 500L spopadali prav s to težavo. Kako se odzvati kot voznik, ko v nepreglednem ovinku nenadoma zagledaš dva kolesarja, ki se vozita vzporedno.

Brglez pravi: "Moderni avtomobili z ESP, sistemom za zaviranje v sili ter – v najnovejših primerih – tudi s sistemom za prepoznavanje možnosti naleta in podobnimi novotarijami v resnici omogočajo, da vozniku avtomobila tudi v tej godlji uspe poskrbeti za to, da kolesarja kljub svoji nespameti ostaneta nepoškodovana, in to ne na račun varnosti potnikov v avtomobilu."

Seveda naši udeleženci čutijo tudi brezbrižnost voznikov avtomobilov.

"Najbolj me je strah voznikov avtobusov in kombijev, ti po mojem mnenju vozijo najbolj divje."

K tovrstnemu sobivanju med kolesarji in avtomobilisti na cesti smo pozivali že lani, v akciji 3 m je OK, tokrat pa so naši udeleženci poudarili, da je težava tudi v infrastrukturi.

"Največja težava so ceste, tako so luknjaste, da kolesarji že zaradi tega vozijo preveč po sredini ceste!"

"Slovenija je po mojem mnenju kolesarjem povsem neprilagojena. Saj nam ni treba postati Nizozemska, a na podeželju kolesarskih poti razen nekaj svetlih izjem ni. Pa Slovenija sama po sebi ponuja ogromno možnosti za izlete z otroki na kolesih."

"Nobena šola otroku ne more dati toliko, kot lahko da družina"

Seveda smo se v debati hitro dotaknili tudi lokacije delavnice, Ribnice. Takoj se je pojavila pobuda, da bi ta idilični kraj kolesarjem moral ponuditi veliko več. "Glavna cesta od Ljubljane do Kočevja in naprej je preveč prometna, da bi bila varna – dobro bi bilo, če bi ob cesti zgradili kolesarsko stezo, takšno, kot jo imaš tam pri Kranjski Gori …"

Kolesarske steze so še toliko bolj pomembne zaradi otrok. Prav oni po naših tokratnih intervjujih najbolj čutijo strah pred vozniki avtomobilov. Na vprašanje, česa jih je najbolj strah, so bolj ali manj vsi odgovorili, da se bojijo, da bi jih povozil avtomobil. In to je tudi glavni strah staršev, ko svoje otroke uvajajo v kolesarstvo. "Kar podvig je, ko se odločimo kot družina skupaj kolesariti, okoli naše hiše so sami klanci."

In strinjati se moramo, da je v Sloveniji težko najti ustrezno cesto, po kateri bi lahko otroci čim bolj varno in neboleče pridobivali samozavest in stabilnost pri vožnji s kolesom. Šole in vrtci sicer na svojih igriščih enkrat na leto poskrbijo, da lahko otroci trenirajo med stožci, in kot je bilo zelo očitno tudi na naši delavnici, najmlajši na takšnih preizkusih resnično hitro napredujejo.

Pa vendar Josip Radakovič, trener kolesarskega kluba Adria Mobil, ki se ukvarja z mladino, pravi, da "ne more nobena šola in noben trening nadoknaditi tega, kar lahko otrok pridobi v svoji družini".