Zofija Mazej Kukovič: Kakovosti, kot jo pomeni Mura, v svetu danes ne najdeš več

Pred nedavnim nam je pod roke prišla vaša knjižica z naslovom Požen Evropo, ki vsebuje tudi nekaj kulinaričnih receptov. Sami radi kuhate? Vam tempo dela sploh omogoča, da poprimete za kuhalnico? Priznam, da med recepti, ki so objavljeni v knjigi, še nisem poskusila ničesar pripraviti in da sama osebno sploh ne maram brati receptov. Pri meni mora biti vse jasno že vnaprej, če ni, tega ne kuham. Tako kot navodila za uporabo televizije, nikoli ne berem, za kaj vse zmore daljinec. No, vseeno pa z veseljem kaj skuham, ko sem doma. Ob nedeljah je ni restavracije, ki bi me privlačila, da bi šla jest ven. Značilno za nas doma je, da v peči spečemo kruh, to je nekakšno dejanje medsebojne topline. Sicer pa sem se precej kuhanja naučila od svoje mame, predvsem tistih avtohtonih jedi.

Kakšne prehrane se sicer držite vi, imate morda kakšen poseben recept, ki ga je dobro upoštevati? Predvsem se, vsaj v mislih, držim recepta: manj sladko, manj mastno in manj soli. To so te tri glavne zakonitosti, na katere se naslanja tudi vsa evropska zakonodaja s priporočili. To torej poskušajmo omejiti. Danes ugotavljamo, da imamo v svojih organizmih preveč vsega tega, sploh glede na to, da je telo kot stroj, ki mora energijo pokuriti, mi pa je seveda ne potrebujemo več toliko, ker v naših življenjih ni več toliko fizične aktivnosti, kot je je bilo v preteklih stoletjih.

Pa se vam sicer zdi, da Slovenci jemo zdravo? Slovenci jemo premočno hrano. To zdaj, ko sem tu v Bruslju, opažam še toliko bolj, ker zdaj res pazim, da je v moji prehrani več zelenjave, tudi rib, mesa pa bolj malo, tudi zato, ker ga tu ne znajo tako dobro pripraviti. Tu je veliko manj teh močnih jedi, maščob in kalorij. Obstaja piramida jedi, v kateri so te naslikane od najlažjih pa do najtežjih. Cene so potem vzporedne s tem, najtežja hrana je najdražja.

Kako pa vi še skrbite za svoje zdravje? Predvsem tako, da grem ob koncu tedna vedno na zrak in v gozd. Takrat seveda veliko pešačim, med tednom pa pregovorno popolnoma vsak dan. Niti enega dneva ni, ko ne bi šla kam peš, na primer od parlamenta do pisarne in nazaj. Sicer pa zjutraj telovadim, sicer ne toliko, da bi se bilo za hvaliti, ampak pomembno je, da se razgibaš. To je fizični del, sicer pa je treba še posebej skrbeti tudi za svojo notranjost. Tega se najbrž sploh premalo zavedamo. Veste, da imamo po odstotku v Evropi zelo veliko duševnih bolnikov? Zato moramo sproti paziti na to, da se sproščamo, da znamo biti tudi sami s sabo, da malo odmislimo in spravimo iz glave tiste slabe misli.

Vedno več odraslih in tudi otrok se spopada s čezmerno težo, debelostjo. Kako bi po vašem mnenju morali začeti izobraževati ljudi, da bi se zavedali tega, da čezmerna teža vodi tudi v zdravstvene težave? Čezmerna teža res vodi v kronične bolezni in v Sloveniji je 400 tisoč kroničnih bolnikov, to pomeni 20 odstotkov vse populacije. Ne gre drugače kot z vzgojo, ozaveščanjem. Zagotovo ni mogoče začeti nekje na sredini, pri tridesetih, štiridesetih letih, ampak pri otrocih v vrtcih, šolah. Ponekod to že počnejo, ker vidim, da potem otroci učijo starše, kaj je v redu in kaj ni. Debelost pa ni samo posledica hrane, ampak precej tudi alkohola, pivo je na primer tako polno kalorij, da bi se lahko namesto tega odpravili na kosilo. Nenehno se dogaja, da se ljudje čezmerno zredijo in potem izgubijo voljo do gibanja, posledice pa so jasne.

Med svojim delom poslanke v evropskem parlamentu ste posebej opozarjali tudi na vprašanje uporabe plastičnih vrečk na Kitajskem, v Tuniziji … Kakšen odnos imamo do tega Evropejci? Predvsem je razveseljivo dejstvo, da jih v Sloveniji uporabljamo vedno manj. Zgodil se je pomemben premik. Drugod po Evropi, vsaj tu v Belgiji in v Franciji, to ni tako opazno. Vrečke so še vedno vsepovsod na razpolago. Veste, da v nekaj minutah pristane na odpadu milijon novih plastičnih vrečk? To so ogromne številke. Preprosto gre za to, da bi o tem pripravili tudi zakonodajo, ki bi spremenila odnos do njihove uporabe. Vseeno pa moramo gledati tudi na to, da je veliko industrije povezane z njihovo prodajo. Vsi prehodi morajo biti torej toliko znosni, da hkrati s temi spremembami ne izgubljamo tudi delovnih mest.

Morda se pojavi tudi priložnost za tekstilno industrijo, če bi plastiko nadomestili s kakšnimi naravnimi materiali? Na seji odbora, kjer smo govorili tudi o tej problematiki, sem zadevo komentirala tako, da imamo že kulturo nošenja v rokah, kar pomeni določeno nelagodje za hrbtenico, s katero imamo tako ali tako vsi težave. Gre torej za kulturni premik: ali ne bi mogli nositi tega na drugačen način? Ali je to na hrbtu ali kako drugače, je tudi izziv za mlade. Gledati moramo namreč tudi na to, kaj je mladim všeč. Morda so tekstilne vreče, nahrbtniki nekaj, kar bi počasi, z inovativnim modelom prodrlo med ljudi. Tudi tako, da bi verjeli, da se lahko začnemo tudi drugače vesti, vsega pa ne bi več nosili v rokah. Kako mladim pomagati priti do teh ustvarjalnih rešitev, ki jih omenjate? Najprej je treba spremeniti vzdušje v družbi. Opazujem predvsem, konkretno na Nizozemskem, kako mlade na vsakem koraku čaka spodbuda za to, da bi nastalo nekaj novega. Tam so fantje, ki hodijo v šesti razred osnovne šole, pa vseeno brez sramu hodijo na tržnico prodajat sir, ker želijo zaslužiti nekaj zase, ker se želijo naučiti delati. Predvsem je torej pomembno, da obstajajo ti inkubatorji, kjer se mladi lahko zbirajo, kajti nekdo, ki je sam v nekem oddaljenem okolju, bo težko prišel daleč. Tak mlad človek mora izmenjevati ideje in imeti možnosti živeti za to, da jih uresniči.

Zato so ti inkubatorji za mlade tako zelo pomembni. Nikoli ne uspe vsem, ampak nekaterim uspe in ti so potem vzorniki za druge.

Menite, da smo Slovenci v tujini ponosni na to domačo ustvarjalnost in znanje? Koliko oblek Mure, Rašice, Titana lahko na primer vidimo v Evropskem parlamentu? Bi jih lahko morda videli več? Da, jaz sem si za ta intervju pripravila Murino jakno, ker sem tako ponosna nanjo. Nosila sem jo tudi, ko sem med predsedovanjem Slovenije Evropski uniji predsedovala svetu ministrov leta 2008. In zdaj sem si jo prinesla v Bruselj, kjer jo oblečem takrat, ko je nekoliko bolj hladno. Kakovosti, kot jo pomeni Mura, danes v svetu ne najdeš več. Švedi in Danci so na primer zelo dobri na področju oblikovanja, a so to oblačila, ki jih lahko oblečeš le enkrat. Francozi imajo na televiziji nešteto oddaj o tem, kako nastajajo obleke in estetika.

To sicer ne pomeni, da mi nimamo estetike, morda le ne vemo, kako pomembna je. Imamo jo. Toda ti ljudje v Sloveniji, ki so oblikovalci, krajinski arhitekti … Morda samo jaz nimam informacij, toda: kje se dobivajo, kje so delavnice zanje, kje lahko razvijajo svoje projekte? Zanimiv izziv za mlade bi bil na primer, kako bi s hitro železnico povezali Ljubljano in Krvavec, da bi bila tudi Ljubljana smučarsko mesto. Skratka mladim bi bilo treba dati več izzivov, ki so realni, in od njih poskušati dobiti odziv. Pa naj gre za kostim, ki ga oblečemo, ali karkoli drugega. Menim, da imamo premalo teh spodbujevalcev, mlade pa je vendar treba malo spodbuditi.

Kot poslanka verjetno tudi zelo veliko letite. Kako si krajšate čas med številnimi leti? Vedno imam s sabo pripravljene materiale, ki jih je treba prebrati. Največkrat na poti v Bruselj pripravljam načrt dela, takrat se najbolje umirim, ker sem v mislih že tam. Na mojem iPadu je tako vsa zgodovina mojega dela, odkar sem poslanka. Na poti nazaj v Slovenijo pa si običajno vzamem kakšno lahkotnejšo literaturo. Trenutno se mučim s francoščino, pa ne da bi jo toliko znala, ampak jo znam ravno tako dobro, da me vleče branje francoskih knjig. Ko vidim, da je mogoče razumeti in da čedalje bolj razumem, mi postaja vedno bolj všeč. Če omenim knjigo, za katero je vprašanje, ali bo v slovenščino sploh prevedena, je to delo Pedra Opeke, ki je bil predlagan tudi za Nobelovega nagrajenca. Je zelo navdihujoč.

Ste na letališču že naleteli na kakšno neprijetno izkušnjo, morda celo izgubo prtljage? V Evropskem parlamentu ste pred nedavnim obravnavali prav to tematiko. Kako bi na primer ocenili profesionalnost in spopadanje s težavami na Letališču Jožeta Pučnika Ljubljana? To letališče je po svoje tako majhno, da posebnih zapletov skorajda ne more biti. Tudi kar zadeva prtljago in vse drugo, je rokovanje veliko bolj preprosto, če ima letališče le dobrih deset izhodov v primerjavi s tujino, kjer jih je na stotine. Jaz osebno torej nisem imela nobene slabe izkušnje, je pa zelo pomembno, da smo se začeli ukvarjati z novo zakonodajo iz razloga, ker potuje veliko starejših ljudi. Potuje tudi veliko ljudi z omejenimi sposobnostmi, zaradi turizma, zdravljenja, šolanja. Vedno se moramo postaviti v vlogo šibkejših.

Starejši ogromno potujejo, ker ljudje v starejših letih začnejo vlagati v doživetja, težko pa jim je hoditi od okenca do okenca in se pritoževati zaradi zamude, odpovedi leta in povrnitve sredstev oziroma spraševati, kako bo prišel do svoje prtljage. To so ta ključna vprašanja, obenem pa sem jaz opozorila tudi na majhnost letalske družbe, kot je Adria, v primerjavi z drugimi in da moramo imeti tudi razum, da nova zakonodaja do majhnih družb ne bo tako neprijazna, da bi jim povzročila veliko poslovno škodo. Vemo, da je naša Adria vedno nekako pod gladino, a bi bilo zelo hudo, če je sploh ne bi imeli.

Vas po vseh teh letih, ki jih opravljate v okviru službe, potem mine, da bi z letalom potovali tudi zasebno, na primer na počitnice? Zagotovo si najbolj želim iti domov v te svoje priljubljene kotičke, v kakšno gledališče v Ljubljano, Celje ali v Velenje. Slovenija je res tako majhna, da greš lahko kadarkoli tja, kjer se v tistem trenutku dogaja nekaj dobrega. Trenutno nimam nobene želje, odpovedujem se potem, v katerih ne vidim zelo velikega interesa. Udeležim se tistih delegacij, kjer res dobro poznam tematike, kdaj pozneje, ko ne bo več te frekvence potovanj, pa mi bo zagotovo bolj ustrezalo potovanje z letalom.

Včasih se sprašujem tudi, kako si naravnati telo, da bi to zdržalo te frekvence letov. Vsekakor namreč vpliva na telo to, da si dvakrat na teden deležen teh letov, včasih tudi zelo hudih turbulenc. Včasih, dvakrat, trikrat na leto, grem do Strasbourga kar z avtom, kar pomeni 800 kilometrov vožnje. To pa naredim samo zato, da mi ni treba iti z letalom.

Obstaja poleg Slovenije še kakšen kotiček na svetu, kamor si res želite potovati, iti na oddih takrat, ko boste imeli za to več časa? Zelo rada imam naravo in vse, kar je avtohtonega. Če bi imela torej priložnost, potem bi rada doživela Peru, rada bi doživela osrednjo Afriko, to, kako živijo ljudje, ki živijo bolj neodvisno od vse tehnike, bolj z naravo, in seveda ta živalski svet, ki je nekaj posebnega. To me mika, prestolnic in vsega, povezanega z njimi, sem videla že veliko, tako da nimam želje po kakšnem mestu, ampak želim videti in doživeti naravo.