Nedelja, 17. 2. 2019, 4.07
5 let, 2 meseca
"Marsikdo, ki hodi na fitnes, sploh ne ve, zakaj to počne" #intervju #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,47
1
Osebni trener Jan Kovačič se bo že tretjič lotil "preoblikovanja" teles in uma tekmovalcev priljubljenega šova The Biggest Loser Slovenija. V tretjo sezono vstopa izkušenejši in z veliko vizijo tudi za svojo prihodnost.
Po dveh sezonah resničnostnega šova The Biggest Loser Slovenija (TBLS) je osebni trener Jan Kovačič bogatejši za kar nekaj izkušenj. Med drugim se je naučil, da si mora vedno, ne glede na to, kako zaposlen je, vzeti čas zase, izuril pa se je tudi v javnem nastopanju, kar bo ključno za nadaljevanje njegove kariere.
Šov mu je prinesel prepoznavnost in priljubljenost med Slovenci, zaradi česar je pod svoje okrilje med vzponom šova vzel kar tri trenerje, ki delujejo pod njegovim imenom ter mu pomagajo, da lahko s svojim znanjem in vizijo pomaga še več ljudem. S tem si je postavil temelje za naslednji projekt, ki ga bo začel uresničevati po koncu tretje sezone.
Poleg Jana se v tretjem dejanju TBLS vrača osebna trenerka Nataša Gorenc, tokrat pa jima bo družbo kot voditeljica delala Saša Lendero.
Kaj ste se med prvima sezonama naučili o Slovencih in hujšanju?
Mislim, da marsikdo prelaga odgovornost na druge. Treba je biti nekoliko samokritičen, si priznati, da imaš težavo in da se je treba posvečati samemu sebi, ob tem pa pogledati, kaj je vzrok, zakaj si tam, kjer si. Kaj te je pripeljalo do tega? Ne smemo samo prelagati odgovornosti na druge, ampak si priznati določene stvari, kar je že velik korak naprej. Kaj skupnega so imeli vsi tekmovalci preteklih sezon in kaj boste verjetno zasledili tudi pri tekmovalcih tretje sezone? Vsi so pustili, da jih je neka težava pripeljala do čezmerne telesne teže, le da so razlogi za to različni. Nekatere je do tega pripeljala služba, nekatere partner, morda smrt v družini, neke večje travme. A vse je to pripeljalo do tega, da so rešitev našli v hrani.
Mi skozi šov nismo poskušali samo zdraviti posledic, ampak tudi odpraviti te vzroke. Če zdravimo le posledico, se namreč lahko sčasoma vse skupaj ponovi. Na zgodbo vsakega je treba pogledati bolj globoko. Moj cilj je bil, da nekomu približam treninge in prehrano na način, da bo vzljubil nov življenjski slog. Jim pokazati ljubezen do športa, da ne gre samo za trening z utežmi, da osmisliš, kaj sploh delaš.
Mislim, da marsikdo, ki hodi na fitnes, sploh ne ve, zakaj to počne. Tekmovalcem pa smo vedno poskušali odgovoriti z argumenti, zakaj je nekaj prav in zakaj nekaj drugega ni. Če nekaj razumeš, ti je veliko lažje.
V prvih dveh sezonah je bilo veliko kritik gledalcev na račun vašega in Natašinega načina treniranja. Kako se odzivate na to?
Navsezadnje gre za resničnostni šov, ta pa izpostavlja stvari, ki so bolj dramatične, torej veliko znoja, solz, joka. Ni pa razvidno to, kaj mi delamo, ko so kamere ugasnjene. Imamo veliko treningov za razvoj gibljivosti, veliko kardiovadbe ... Mislim, da bi morali gledalci že kar malo pričakovati, da bo več tega, če si želijo nekaj v bolj dokumentarnem smislu, pa bi morali gledati kaj drugega. S tekmovalci se recimo tudi do eno uro posvečamo raztezanju, a tega v šovu niso pokazali, ker to ni zanimivo, je pa to zelo pomemben del vadbenega procesa.
Ste jih iz šova poslali opremljene z nekim novim znanjem, da ne bodo zlahka zdrsnili na stara pota?
Tako je. Nismo hoteli ravnati v smislu: shujšali smo in to je to. Njihova pot se je z odhodom iz šova šele začela. Vsekakor pa jim je lažje, če razumejo, zakaj to sploh počnejo, zakaj je vaje za moč bolje delati zjutraj, zakaj kardiovaje zvečer ... To sam vidim pri ljudeh, ki so vitki, a imajo hude zdravstvene težave, poškodbe in bolečine ravno zato, ker nimajo znanja o tem, kaj je zanje dobro.
Zakaj je bolje vaje za moč delati zjutraj, kardiovaje pa zvečer?
Vaje za moč dvignejo adrenalin, kar je zjutraj dobrodošlo, zvečer pa se mora telo umiriti, da boste lažje spali. Če se zvečer lotimo visokointenzivne vadbe, bo telo potrebovalo od dve do tri ure, da se umiri, s tem pa zamudiš pomemben del spanca. Z vidika hormonov je zato veliko bolje, da zvečer delate nizkointenziven kardiotrening, kot sta pilates ali joga, bolj sprostitvene treninge. Tudi tek je dobrodošel, a lahkoten, nizkointenziven.
Obstaja "nevarnost", da bi se kateri od tekmovalcev vrnili na stara pota?
Vsi si želimo hitrih rezultatov in vsi bi jih hoteli videti že jutri. V šovu imajo tekmovalci kar nekaj privilegijev, vrhunska trenerja, zdravnike, nutricionista, psihoterapevta. So pod nadzorom, obkroženi so s sebi podobnimi ter nimajo stika z drugimi težavami in družino. Oni imajo najboljšo priložnost za to, posvečajo se samo sebi. A če ne boš odpravil vzrokov za to, da si prišel v položaj, v katerem si, bo, ko boš prišel ven, vse po starem. Moraš biti samokritičen, vedeti, kaj te je pripeljalo do tega, in to spremeniti. Moram pa pohvaliti večino nekdanjih tekmovalcev, med katerimi se je vzpostavila povezava, nastala je neka skupnost. In že to jih dodatno motivira.
Nekatere pri doseganju ciljev in ohranjanju novega življenjskega sloga ovirajo tudi prijatelji in družina, nekateri čutijo velik pritisk družbe.
Mislim, da je to bolj izgovor. Tudi pri sebi vidim: ko grem domov k mami, mi ves čas ponuja štruklje ali jabolčni zavitek. Lahko si privoščim enega, ne pa deset ali pa da bi ves konec tedna jedel samo to. Tudi ko grem ven s prijatelji, oni jedo pico, jaz pa morda ne oziroma sem zmeren, vse naj ima neko mejo. Če več treniram, vem, da si lahko morda privoščim malo več.
V življenju je treba imeti ravnotežje, nobena skrajnost ni zdrava. A če sebe postavljaš na prvo mesto, s tem ni težav. Na tebi je, da se odločiš, ali boš med malico pojedel nekaj nezdravega, ker je pri roki, ali si boš vzel pol ure in se odpeljal po zdrav obrok. Neka stranka mi je nekoč rekla, da je na morju jedla rogljičke in drugo nezdravo hrano, pa se ni zredila. Spraševala me je, zakaj ne bi kar vedno tako jedla. Ampak ona je jedla hrano, ki je pusta, telo pa potrebuje vitamine, hranila, česar s tako predelano in procesirano hrano ne dobiš. To je potem dolgoročna težava.
Nato pa zboliš in misliš, da je krivo to, da si bil na mrzlem zraku. Kakšen mrzel zrak! Imaš šibek imunski sistem, ne gibaš se, pa še nezdravo ješ. Vem, da je težko biti vedno 100-odstoten, ampak dobro je, da težiš k temu. Če 80 odstotkov časa ješ zdravo, 20 odstotkov časa pa nezdravo, ni težav, če je obratno, pa so.
Bi lahko izpostavili glavno težavo, ki prevladuje pri Slovencih, da niso tako fit, kot bi si želeli?
Prehrana je največji dejavnik. Ne toliko gibanje, saj se mi zdi, da smo pri športu precej dobri, da smo precej aktiven narod. Skoraj vsak mesec je organiziran kakšen tek, maratonov se vsako leto udeleži več ljudi ... Mislim, da je glavna težava hrana, pa tudi izobrazba, v šoli nas na primer ne učijo, zakaj je neka hrana dobra za nas. Če bi starši znali otroke pravilno izobraziti o zdravi prehrani, ne bi toliko posegali po nezdravi, predelani.
Poleg tega hočejo vsi neke hitre, instant rešitve, za vse, kar je vredno, pa si je treba vzeti čas. A v življenju je vedno tako, da žrtvuješ svoj čas, in enako je s pripravo dobre in zdrave hrane. Dobro ribo boste našli pri ribiču, solato pri branjevki na tržnici, ki jo poznate. To pač zahteva svoj čas in treba je razmisliti o tem, kaj ti je pomembno. Marsikdo varčuje pri kakovostni hrani.
Smešno mi je, ko pride stranka z najboljšim mercedesom, ko ji povem, kakšna hrana je vrhunska, pa me vpraša, ali ni cenejše možnosti. Halo, ti boš to dal vase! Kar poješ, to si in tako se boš tudi počutil. Res mislim, da bi morali mlade bolj ozaveščati o tem, že v šole vpeljati več teh stvari.
A glede na to, da je pred nami že tretja sezona, bi lahko rekli, da Slovenci imajo željo po hujšanju, po izboljšanju sebe.
Navdušen sem in se res veselim tretje sezone, komaj čakam, da začnemo. Spet so pred nami nove zgodbe, novi tekmovalci in spet se je prijavilo ogromno ljudi. Res jih veliko spremlja šov in še danes mi na ulici marsikdo pove, da je zaradi šova shujšal, čeprav se ni prijavil. Šov je za njih motivacija in to je to. Ne gre za izgubo kilogramov, ampak za to, da gledalci vidijo, da se da, če se hoče. Morda bi bilo dobro ob šovu imeti še posebno oddajo, ki bi ponujala boljši vpogled v to, kaj počnemo, da bi se lahko ljudje še bolj priključili.
Da se da, kar se hoče in še več, je odlično pokazala Indira, ki je, čeprav ni zmagala, postala nekakšen prepoznavni obraz TBLS. Bi lahko rekli, da je ona dober primer tega, kaj TBLS predstavlja in zagovarja?
Na neki način je. Ona je lahko za zgled vsem. Kapo dol. Ko sem jo spoznal, je bila plaha, sramežljiva deklica, nesamozavestna, v treh mesecih pa ji je uspela popolna preobrazba. Ne samo fizično, ampak tudi psihološko. Res je pridobila samozavest, eno leto po šovu cveti in to je to, kar smo hoteli s šovom doseči: spremembe, ki bodo dolgoročne.
Tudi sami ste postali precej poznani med ljudmi. Kaj vam rečejo, ko vas prepoznajo?
Kadar grem na bencinsko črpalko, se zaposleni vedno šalijo, da me ne bodo izdali, če bom pojedel kaj sladkega (smeh, op. p.). Malo mi gledajo pod prste, kaj kupujem (smeh, op. p.). Marsikdo mi pove, da spremlja šov, ali pa se pohvalijo, da zdaj več hodijo na Šmarno goro. Večinoma mi povedo, da so shujšali in da je šov pozitivno vplival nanje. Negativnih komentarjev skorajda ni. Me pa večinoma ogovori starejša populacija, ki nima težav s tem, da bi mi povedala, kaj si misli. Ustavijo me, kaj povejo, kaj vprašajo. Nisem si mislil, da bo odziv tako velik, predvsem pa pozitiven.
Na začetku sem bil malo skeptičen, predvsem zaradi ekstremov, a to je pač format oddaje. Je pa res, da je to, kar delamo, pod strogim zdravniškim nadzorom, zato res ne bi bilo pametno posnemati vsega, kar delamo mi, saj gledalci doma delajo brez nadzora. Tekmovalci imajo neprestano nekoga ob sebi, zunaj pa si prepuščen samemu sebi in morda ne znaš prepoznati svoje bolečine - ne veš, ali je to bolečina zaradi treninga ali neka poškodba.
Torej jim ne bi priporočali enakih treningov, kot so prikazani v šovu?
Treningi so že v redu, a televizija jih prikaže malo drugače. Kot sem že omenil, ne pokažejo celotnega treninga, celotnega ogrevanja, raztezanja ... Večinoma so prikazani deli treninga, ki so visokointenzivni in kjer se vidi, da se tekmovalec muči, večerno raztezanje pa ne, ker za gledalce pač ni zanimivo.
Kako je šov vplival na vas, kako vam je spremenil življenje?
Šov me opominja na to, da ne smeš nikoli pozabiti nase. V prvih dveh sezonah se je toliko dogajalo, da mi je kar naenkrat začelo zmanjkovati časa. V določenem obdobju sem bil tako zaposlen, da nisem več imel časa zase. Naučil sem se, da tega ne smem več dopustiti. Ne glede na vse. To sezono bom pripravljen na to, sem si že zmanjšal obveznosti. Prej sem bil vržen v to in sploh nisem vedel, kaj pričakovati. V tretje bom že vedel (smeh, op. p.). Je pa res, da sem človek, ki ima rad nove izzive. Ta šov mi je dal kup novih lekcij, med katerim je glavna ravno ta, da ne smeš nikoli pozabiti nase, ne glede na to, koliko dela imaš.
Poleg tega sem dobil tudi izkušnjo nastopanja. Zdaj mi je bistveno lažje stati pred kamerami, kar mi bo močno pomagalo v prihodnosti. Studio, ki sem ga odprl pred kratkim, je namreč le začetek nečesa, kar si želim početi v prihodnjih letih. Ustvaril sem si okolje, v katerem bom lahko snemal videovsebine in prek aplikacije izobraževal ljudi. Želim se razvijati v to smer, nočem pomagati le izbranim posameznikom ena na ena, ampak množicam. Prvi korak je bil ta studio, kjer imam svoj mir in prave pogoje za delo.
Kdaj lahko pričakujemo predstavitev aplikacije?
Najprej moramo posneti tretjo sezono, potem pa bo čas za to. Ne znam še natančno povedati, kdaj.
Se je močno povečalo povpraševanje po vaših treningih? Koliko ljudi si želi, da bi bili vi njihov trener?
Veliko. No, ne toliko, da bi jih moral vsak dan zavračati, a imam omejeno število strank. Že prej sem jih imel veliko, s šovom se je to seveda potenciralo, a bolj kot število strank na treningih se je povečalo število vprašanj na družbenih omrežjih. Pri treningih mi zdaj pomagajo še trije trenerji, ki delajo pod mojim okriljem, iz enega smo torej nastali štirje. Toliko se dogaja, da sploh nisem več pozoren, a vsekakor je to res pozitivna stvar in nekaj očitno delamo dobro.
Preverite tudi:
1