Zakaj je neplodnost para še vedno tabu?

Suzana Zagorc je v prvencu Kaj pa vidva čakata?!, izšel je pri založbi Umco, predstavila zgodbo para, ki ga odločitev za otroka vodi od uradne prek alternativne medicine vse do osebnostne preobrazbe. Odločitev za otroka pa ne pomeni, da otroka tudi takoj dobiš. "To, da spoznaš, da otrok ni tvoj projekt, temveč dejansko čudež življenja, terja svoj čas. Večjo lekcijo kot potrebuješ, dlje časa traja." Suzana se je odločila, da bo svojo zgodbo zapisala ne samo kot neke vrste osebno terapijo, temveč je želela povedati, "da se včasih določenih zadev lotevamo napačno ter da je to, da imamo oviro na poti, lahko tudi največje darilo".

Vaša zelo iskrena osebnoizpovedna zgodba ženske, ki si nadvse želi imeti otroka, je za slovenski prostor posebnost. Zanimivo pa je, da jaz sploh nisem tako odprta oseba. Bi rekla, da sem introvertirana, zadržana oseba, čeprav navzven delujem zgovorna in družabna. Glede intimnih stvari pa imam zelo zaprt krog oseb, ki jim karkoli zaupam, zato je bilo tudi zame ta knjiga en preboj. Ko sem namreč začela pisati, sem bila prepričana, da bom skrita za kakšno Majo, Matejo ali Tanjo, ko pa sem prišla do konca, pa sem pomislila: zakaj pa bi se skrivala, ali je to res tako velika sramota?

Na poti do cilja veliko vaših mask pada in projektna ženska, ki je bila na začetku, se do konca knjige malce spremeni. Me veseli, da ste kot bralka opazili spremembo. Ne želim, da je knjiga zreducirana samo na željo po otroku. Želim, da jo bralec doživi malce širše, da je to pot vztrajnosti in boja, predvsem pa osebno osvobajajoča pot. Medtem ko doživljam osebne drame, se v meni začne podirati oseba, ki ima vse niti v rokah. Šele skozi vse padce se začne odkrivati močna želja po otroku in tudi resnica o meni, o vlogah, ki jih igram, o pričakovanjih, ki jih, hote ali nehote, izpolnjujem. V bistvu se skozi to pot na novo rojevam, z bistvom, dušo, ki sem jo že, bog ve, kdaj, izgubila.

Veliko žensk se lahko poistoveti z vašo zgodbo kot tudi z zelo iskreno povedano mislijo, kako je morala želja po otrocih zoreti. Na začetku namreč lepo opisujete, da ste na otroke v dvajsetih gledali, "kot da se z otroki življenje v bistvu konča. Sploh mi niso bili všeč"! Želja je morala zoreti. Najprej je bil otrok projekt. Razmišljala sem, stara sem trideset let, službo in kariero imam, stanovanje tudi, partnerja, s katerim bi imela otroka, tudi. Otrok bi bil korak naprej v življenju. To je bila premišljena odločitev, za katero sem mislila, da je želja. Vendar se je tista prava želja rodila šele pozneje, skozi padce. Bolj so me brusili, močnejša je postajala.

Dotaknete se absurdnosti potrošniškega načina razmišljanja. "Ujeta sem v razmišljanje hočem-dobiti še bolje hočem-plačam-dobim. Otrok? To pa ne, na to je treba počakati." Grozni smo. Ko govorimo o vzgoji, vemo, da se mora želja razviti, med sabo si govorimo, ne otroku vsega nuditi, ampak mi smo isti. Tega ne veš, dokler ne trčiš ob to. Ko se odločiš imeti otroka, te zanima samo to, kako do tega priti. Veš, da je znanost napredovala, da je uradna medicina na tem področju zelo razvita, da na trgu alternativne tudi ponujajo številne mogoče rešitve in ti je nelogično, da tega ne moreš doseči. Ko v glavi slišiš svoj glas, ki vpije: naredite mi že otroka!, se zgroziš nad lastnimi mislimi. A sprememba v mišljenju terja svoj čas. To, da spoznaš, da otrok ni tvoj projekt, temveč dejansko čudež življenja, terja svoj čas. Večjo lekcijo kot potrebuješ, dalj časa traja.

Skozi zgodbo potrdite, da je prav tako, da otroke res ne moremo kar tako dobiti, kot igračo na trgovinski polici. Da znaš ceniti, mora biti žeja iskrena. Pri meni se je razkrilo, da me je pot preobrazila in šele, ko sem naredila popolno čistko v svojem življenju, sem zaslužila imeti nekaj, kar sem si želela. In ne več zgolj hotela. Za kar sem zdaj zelo hvaležna.

Veliko v knjigi razmišljate o tem, da imeti otroka pravzaprav sloni na ženski. Četudi je pri obeh medinsko gledano v redu, je ženska tista, ki nosi vso fizično in psihično bolečino ter kako je to nepravično. A ni to grozno? Vsi viri navajajo, da je vzrok neplodnosti deljen. V tretjini primerov je vzrok pri ženski, v tretjini pri moškem, pri tretjini parov pa je nerazjasnjen. Ženske doživljamo to bolj kot svoj problem in ne najin problem. Moški imajo milijone semenčic, tudi če se najdeta zgolj ena ali dve, je to lahko dovolj.

Pri ženski pa vse sloni na kakovosti tega enega in edinega jajčeca. To je tudi edini parameter v celotni zgodbi o neplodnosti, ki ga zdravniki ne morejo preveriti. In seveda ženski lahko nudi široko polje razlogov za samorazjedanje. Jaz še zdaj ne vem, kaj je bilo pri nama, meni narobe. Glede na to, da vzrok ni bil nikoli znan in so bili vsi fizični kazalci dobri, celo odlični, je šlo mogoče lahko celo za psihološko blokado. Ne vem. A poznam ženske, ki so imele resne fizične težave in so jih zdravniki zlahka rešili, pri meni pa niso videli problema, zato je bil ta tudi težje rešljiv. Ti pa brskaš pri sebi in se kriviš.

Po neuspehih pri uradni medicini sta pogledali, kaj bi vam lahko ponudila alternativna. Kako je uradna medicina gledala na vaš skok v alternativno medicino? Po tretji neuspešni oploditvi sem se močno vrgla v alternativo, čeprav sem se z njo spogledovala že prej, kjer sem poskusila skoraj vse, kar se je dalo. Vsak tak poizkus je trajal kar nekaj časa. Vse je proces. Vsakemu zdravilcu, vsaki dieti, vsakemu superživilu moraš dati čas, da se izkaže.

Dr. Reša, mojega zdravnika, sem vprašala, kaj bi lahko še naredila, s čim bi lahko pripomogla k temu, da bi zanosila. Vsepovsod te bombardirajo, da imaš zdravje v svojih rokah. To je po eni strani dobro, po drugi pa strašno breme, saj misliš, da je odgovornost za zdravje v celoti na tebi. In iščeš vzroke. In seveda zapravljaš. Veliko. Dr. Reš pa mi je vedno odgovarjal: nič ne morete storiti. Lahko pa poskusite, če se boste zato bolje počutili.

V službi niste govorili o svojih težavah. Kako ste lahko zaradi vseh teh hormonov, ki ste si jih vbrizgavali, sploh dobro delovali? Če si projektno usmerjana ženska, potem lahko. V službi sem padla v delo in nisem želela razpravljati o svojih problemih. Tudi ko sem šla na bolniško, nisem povedala, zakaj. To je zelo intimna zadeva. Poleg tega nikoli ne veš, ali ti bo uspelo ali ne. Nikoli ne veš, ali se boš v službo vrnil kot poraženec ali kot zmagovalec. Ne veš, ali te bodo gledali s pomilovanjem ali ti čestitali. Tudi razumevanja si ne želiš, želiš si samo, da nihče ne ve. Čeprav imam krasne sodelavce, nisem želela deliti svoje intime.

Zanimivo je namreč, da niste želeti govoriti z njimi o tem, a na koncu se rodi knjiga, ki pove vse. Ja, res je zanimivo, vse sem obrnila na glavo (nasmeh). Še pred domačimi sem skrivala najine težave. Vendar to ne pomeni, da bom zdaj vedno vse dala na pladenj. Za to zgodbo pa se mi je zdelo, da bi jo morala deliti.

Zakaj pa? Ker sem prepričana, da bo zanimiva tako za druge pare, ki jih ni malo, kot za vse tiste, ki te pare spremljajo z nerazumevanjem in vprašanji: Kaj pa vidva čakata?! Poleg tega sem res želela povedati, da se včasih določenih zadev lotevamo napačno ter da je to, da imamo oviro na poti, lahko tudi največje darilo. Iz poraza v poraz v končno zmago. Vendar zmaga ne pomeni nujno tistega, kar si hotel, temveč predvsem tisto, kar potrebuješ: to, da se najdeš, da se umiriš in ustaviš, da ne letaš brezglavo od zdravnika do zdravnika, od zdravilca do zdravilca, temveč da končno razumeš vzorce, po katerih deluješ, maske, ki jih nosiš, in oklepe, ki te obdajajo. Da končno spet najdeš svojo dušo.

Bolj ko gre zgodba proti koncu, vedno bolj si dovolite tudi to, da si kdaj vzamete bolniško, da se vzamete tudi bolj na "izi" ter da je ta trenutek najpomembnejši. Res je. Dr. Rešu nisem omenila bolniške, ker ona je res "ironman" in mi je sploh ne bi odobril. Obrnila sem se na osebnega zdravnika in mu povedala, zakaj gre. Kot psiholog me je poslušal ter mi razložil, da sem v stresu pričakovanja, tudi otroka, ki ga ni. Naj si vzamem čas, se umirim in posvetim le temu.

V vsem tem hitenju res pozabljamo, kaj je najpomembnejše. Res je in za to smo krive predvsem same. Ne znamo se več prepustiti, na dovolimo si, da bi kdo kdaj poskrbel za nas, ne želimo izpustiti nadzora iz rok. Na vseh področjih želimo biti 200-odstotne. Vedno se podpišem pod to, da sem feministka, že zaradi vsega, kar so dosegle naše prednice, a pretirani boj za dokazovanje je prerasel vse meje in je nam v škodo, saj ne pustimo moškim ali komurkoli, da bi kdaj poskrbel za nas, prevzel breme. Da bi si kdaj pustile, da smo ženstvene.

Omenite, da nam je feminizem marsikaj tudi vzel. Zelo smo ponosne na to, da smo vrhunske v karieri in popolne mame, a za kakšno ceno? Saj ne moreš biti stoodstoten na vseh področjih hkrati. Ne v vseh življenjskih obdobjih. Nekaj trpi zagotovo. Tragika nas mladih žensk pa je, da ravno takrat, ko smo najbolj plodne, najbolj zagnano gradimo kariero.

Skozi svojo zgodbo se naučite tudi enostavno se prepustiti življenju. Zakaj je bilo to tako težko? Ker potem je možnost neuspeha. Če pa mislimo, da držimo življenje v svojih rokah, potem mislimo, da lahko nanj vplivamo. A jaz sem ves čas dobivala pod nos, da človek obrača, Bog ali življenje pa obrne, kar sem na koncu ugotovila tudi jaz.

Skozi vse izkušnje pa pridemo na koncu do lastne pameti. Tu ne mislim, da se moraš zapreti pred vsemi informacijami, ampak, da je dobro izbrano selekcionirati in modro pretehtati, čemur boš pustil, da pride ali ne pride do tebe. Ni nujno, da vedno postaneš slepi vernik, čeprav pravijo, da moraš verjeti, da bi uspelo. Prav je, da vse malce prerešetaš in vzameš le tisto, kar je zate dobro.

Vedno je nekaj, česar še nisi poskusil in vedno ti nekdo ponuja novo rešitev. Vsi, ki nam nekaj manjka, pa smo zelo ranljivi. Ne glede na status ali izobrazbo. Vsi smo ranljivi, mrhovinarji pa nas takoj zavohajo, saj iščemo upanje v vsakem prašku, ki nam ga ponujajo.

Pišete, da ste v času umetne oploditve brali forume, ki so vas velikokrat potrli. Ali ni obstajala kakšna skupina parov s podobnimi težavami? Jaz nanjo nisem naletela. Ne vem, koliko so ljudje pripravljeni deliti te zgodbe. Recimo v čakalnici pri dr. Rešu nas je vedno bila polna čakalnica, a nismo med sabo spregovorili več kot živjo in adijo. Kot kaže, je to tako intimna zadeva, ki je ne moremo ubesediti pred drugimi v živo. Pravzaprav pa tudi sama nisem želela slišati spodrsljajev drugih, ker mi je že tako zdravnik vsakič znova povedal, da je 25 odstotkov možnosti za uspeh.

Zdravniki pa znajo zelo dobro stvari postaviti na realna tla, ne? Dr. Reš je velik strokovnjak in doživel je verjetno že stotine parov, ki so k njemu prišli z velikimi upi in odšli s še večjim razočaranjem. Prepričan je, da je človeka bolje postaviti na realna tla. Jaz pa sem si vseeno želela kakšno spodbudno besedo. Medtem ko je ugotavljal, da pet ali šest jajčec ni prav veliko, sem komentirala: saj samo enega potrebujem, pa tega vrhunskega, a nedotaknjena vseeno nisem ostala.

V teh štirih let je imelo tudi vajino razmerje vzpone in padce. Zdi se mi, da takšno preizkušnjo preživijo le najboljši. Upam, da res. Nikoli nisem čutila pritiska, da moram roditi, drugače me bo zapustil oziroma obratno, da mora biti ploden, če ne, bom odšla. Midva sva bila temelj, ne otrok. Verjamem, da številni pari čutijo ta pritisk.

Mož Andrej je bil v nasprotju z mano zelo sproščen. Ko sem ga vedno znova nadlegovala z vprašanji, ali bo ter kaj bo, če ne bo, je vedno odgovarjal, da tega ne želi načrtovati. Ko nama bo dano, pač bo. Kot ne moreš vedeti, kdaj boš umrl, ne moreš vedeti, kdaj boš rodil. A to me je včasih celo jezilo. Nekdo se je pač moral odločiti, ali iti v poseg ali ne. Če narava potrebuje pomoč, ji moram pomagati.

Kakšni so bili odzivi najbližjih na tako intimno zgodbo, ki je zdaj postala javna? Veliko namreč v zgodbo vpletate tudi svojo družino. Moja sestra je knjigo prebrala pred izidom in bila je navdušena. Tudi drugi so bili veseli, da sem jih spustila tako blizu, povedala, da sem tudi jaz ranljiva. Ves čas sem pred njimi namreč nosila masko močne ženske.

Kako to, da jim niste povedali, da imate probleme z zanositvijo? Zelo zgodaj bila prisiljena nositi plašč močne in odgovorne ženske, ki vse ve in bo vse uredila. S tem sem se tako identificirala, da sem ga nosila tudi kasneje, ko bi ga lahko odvrgla. Za vse je bilo koristno, da je oklep, ki me je zelo močno zaznamoval, padel, zame pa je bilo predvsem osvobajajoče.

Kaj pa vidva čakata?! je naslov knjige. Sta to vprašanje velikokrat dobila? Ne želim kazati s prstom, to je vprašanje, ki ga zastavljamo vsi. Tudi jaz. Eni naglas, drugi potiho. Starejši, ker jim ni razumljivo, zakaj še ni otrok, ko si tako dolgo skupaj in si toliko star, oni to vprašajo na glas. Mlajši pa so bolj diskretni in te na samem malce povprašajo ali pa sploh ne, a veš, da o tem razmišljajo. Vprašanje samo sploh ni moteče, boli te ton, s katerim je izrečeno, in namen. Ob nekaterih vprašanjih sem se res počutila manjvredno. Prišla so predvsem s strani žensk, katerih edini dosežek so otroci. Tiste, ki same niso zadovoljne s sabo, ta dosežek seveda potencirajo, ker vedo, da te bodo na ta način postavile v manjvreden položaj.