Z glasbenikom ni preprosto živeti, še zlasti če je glasbenica mama

Z glasbenicama, sestrama Evo Hren in Rebeko Hren Dragolič, smo se sestali v Grajskem parku v Logatcu, v kraju njunega otroštva in mladosti, oziroma na pol poti med Cerknico in Ljubljano, kjer živita zdaj. V bližini je prasketal ogenj, zunaj pa čvrsto vztrajala megla, vendar to ni motilo njunega razpoloženja. Pravita, da sta zimski. Na intervju sta prišli polni energije, saj sta že nekaj decembrskih dni preživeli na belih strminah, obe namreč obožujeta gibanje v naravi. Tudi skupaj, kot sestri, če je le mogoče.

Obe sta navdušeni nad gibanjem, predvsem v naravi. Je šport od nekdaj del vajinega življenja? Eva: Šport je zame način življenja in od njega sem odvisna. Tako mentalno kot fizično stanje v telesu uravnavam s športom. Rada tečem, smučam, igram badminton, hodim v hribe. Vsakokrat, ko se pojavi možnost, jo izkoristim. Tudi med tednom skočim na Šmarno goro in sem potem ves dan kot ris.

Pa ste si kdaj želeli mestno življenje zamenjati za bolj umirjeno podeželsko, bližje naravi? Z družino živite skoraj v središču Ljubljane. Ves čas živim nekje vmes. Mestno življenje mi ustreza zaradi dinamike, dogajanja, da sem lahko s kolesom v nekaj minutah na primer v Cankarjevem domu. Je pa res, da izhajam s podeželja, kjer je mir, zjutraj slišim ptiče in sije sonce. To v mestu pogrešam. Čutim, da me z leti vedno bolj vleče na obrobje, kjer je življenje bolj mirno, hkrati pa bi še vedno delovala v mestu. Trenutno je čas zelo hektičen, imam majhnega otroka, veliko koncertov, tako da je življenje v Ljubljani bolj preprosto. Mogoče bom nekoč imela dolgo brado in živela v kakšni kolibi.

Rebeka, vi živite z družino v Cerknici. Kako se počutite v deželi coprnic? Ali kdaj pogrešate živahnejši utrip prestolnice? Ne, mislim, da sem človek, ki je rojen za mirnejše življenje. Z družino gremo pogosto v naravo in všeč mi je, da imam to pri roki. Veliko mi pomeni, da pogledam skozi okno in vidim zeleno. Pa tudi Cerknica je blizu Ljubljane, vsega 40 minut vožnje.

Na vašo povezanost z naravo meri tudi blog Healthish, kjer opozarjate na pomembnost polnovredne prehrane in gibanja, pred kratkim pa ste z gledalci oddaje Dobro jutro delili enega od svojih zdravih receptov. Že v moji primarni družini smo bili povezani z naravo, veliko smo se gibali, hodili na družinske izlete, bili v stiku z domačo, zdravo hrano. Mama je imela vrt in vse smo pridelovali sami. Po rojstvu treh otrok sem ugotovila, da telo ni več enako kot prej, in tako je bil prehod k zdravemu načinu prehranjevanja precej logičen, saj tudi prej nisem bila ljubitelj hitre prehrane.

Rada tudi kuham in tako sem začela pisati blog Healthish, ki govori o družini, zdravju in gibanju. Velik poudarek dajem tudi družinskim izletom, objavljam recepte, vse skupaj pa me še zelo veseli. Poleg tega delam še z drugimi posamezniki, s katerimi se ukvarjamo s spremembo življenjskega sloga.

Kako pa otroci sprejemajo vaše recepte? Moraš jih znati pripraviti tako, da jih imajo radi. Če daš v zelen smuti še malo banane, da je sladko, in dodaš jagodo za privlačnejši videz, si zmagal.

In mož, ki je pristen Notranjec? Tudi on ima rad takšno hrano. Je pa res, da živimo v osrčju Notranjske in da je zdaj čas kolin, tako da nam tudi mesa ne manjka.

Od kolin pa h glasbi. Obe sta od mladih nog povezani z glasbo, odlična pevka je tudi vajina starejša sestra Katarina. Čigavi geni so vam bili položeni v zibko? Eva: Ko sva bili majhni, sva vsak večer odhajali spat z očetovo kitaro, oče nama je vedno kaj zaigral, v hiši pa je bilo vedno tudi veliko prepevanja. Mama je pela v pevskem zboru, igrala na harmoniko, ko sva z Rebeko pozneje pokazali zanimanje za glasbo, pa so starši najin talent podprli, kar se mi zdi zelo pomembno. Ko sva si zaželeli klavir, ga je oče kupil, saj ni dvomil o tem, da ne bova po enem letu pozabili nanj. In ta klavir še vedno stoji v domači hiši. Rebeka: Vsekakor nam je glasbo v zibelko položil oče, mama pa je bila tista, ki je pozneje vztrajala.

Za kar sta ji danes verjetno hvaležni. Eva, Rebeka: Zelo! Rebeka: Mama se je pozneje tudi sama začela učiti igrati klavir v glasbeni šoli in vedno se je čudila, kako ga zmoremo igrati z vsemi prsti. Bila je velika borka in verjetno imamo po njej to vztrajnost.

Pa sta imeli kot akademsko izobraženi glasbenici kdaj pomisleke pri sprejemanju komercialnih projektov, kjer je bila glasba v drugem planu? Eva: Glede sodelovanja pri oddaji Znan obraz ima svoj glas sem imela nekaj pomislekov. Kot glasbenica nisem vedela, v kaj točno se spuščam. Čeprav je bil to velik šov, pa je bila glasba vseeno velik del tega. Na začetku sem se bala, da bo šlo vse preveč v smer resničnostnih oddaj, ampak na koncu se je izkazalo, da je bila odločitev prava. Ogromno sem se naučila o medijih, o tem, kako takšne stvari sploh delujejo. Vsekakor izkušnjo priporočam glasbenikom, zdaj ko postavljajo nove oddaje. Super izkušnja se mi zdi tudi zato, ker se glasbenik lahko izkaže še v drugih vlogah, kot igralec, plesalec. Rebeka: Jaz se z mediji ne srečujem toliko, ker sem prisotna v drugi zvrsti glasbe, sem klasična pevka. Trenutno se ukvarjam tudi z ljudskim prepevanjem, tako da sem prav hvaležna, da nikoli nisem bila izpostavljena takšnim izzivom. To se mi zdi samo ovira na glasbeni poti. Eva: Je pa res, da se v zabavni glasbi ne prodaja samo glasba, ampak še polno drugih stvar, videz, zgodba. Prej ko to spoznaš, lažje je. Med študijem sem imela dolge skodrane lase, videti sem bila precej drugače, kot neki hipi sem hodila naokrog. Del tega je še ostal v meni, v določenih pogledih pa sem se vseeno morala dati v neke "user-friendly" okvire.

Po oddaji ste postali medijsko dosti bolj prepoznavni, čeprav tudi prej niste bili neznanka na slovenski glasbeni sceni. Eva: Res je, prepoznavnost je dosti večja, saj se dlje časa pojavljaš na televiziji v najbolj gledanem času. V treh mesecih se pokažejo tako tvoji plusi kot tudi minusi, saj ne moreš biti ves čas sonček, ampak so prisotni tudi slabši trenutki. Pri takšnem medijskem delovanju pridejo na površje tudi tvoje značajske lastnosti.

Vam medijska prisotnost godi? Mi kar ustreza, se pa v meni dostikrat pojavi tudi siva miška, ki bi bila najraje samo to, kar sem. Je pa res, da se čisto v vseh stvareh tudi ne podrejam temu, kako bi nekaj moralo biti, kako naj bi bilo videti. Če se nekje ne počutim dobro, grem stran.

Pa se vama zdi izvedljivo, da bi za kakšen koncert zamenjali pevski vlogi? Ali je to vseeno preveč povezano tudi z vajinima osebnostma, značajem? Rebeka: Predvsem drugo. Redki pevci zmorejo oboje. Operno petje ima veliko zakonitosti, obseg je povsem drugačen, toni so višji. Vedeti moraš, kaj sploh početi z njimi, da se oglasijo. In obratno. Veliko opernih pevcev nima niti občutka niti zmožnosti peti na primer folk, country, jazz. Tudi za jazz moraš imeti ogromno znanja, ne moreš se ga lotiti iz nič. Sama rada posegam v vse vode, če se označiš za opernega pevca, pa pomeni, da poješ samo bel canto. Poizkusim vse, čeprav pri sebi čutim, da bi bila težko dobra jazz pevka. Eva: Klasika me je v resnici vedno omejevala. Še ko sem študirala kitaro, me je profesor opozoril, da pri kakšni klasični skladbi preveč čustveno igram in da to ni primerno za obdobje, v katerem je ta skladba nastala. Fraziranje, tempi – to mi je predstavljalo omejitve, zato mi je svoboda pri drugih zvrsteh bistvena. Moja ključna beseda je svoboda, medtem ko ima Beki rada stvari urejene, tudi v glasbi.

Rebeka, ste perfekcionistka? Rebeka: Verjetno. Eva: Moram reči, da je bil za naju kakšen skupen koncert kar precejšen podvig. Rebeka: Problematičen podvig. Eva: Z leti sva to druga v drugi prepoznali in je bilo lažje.

Kljub "težavam" sta vseeno večkrat sodelovali. Rebeka: Imeli sva duete, vendar ne prav pogosto, je pa to velika želja najinega očeta. Eva: Dejansko bi bilo treba nekaj najti ali napisati, da bi obema ustrezalo, tako klasičnemu glasu kot glasu, ki zraven improvizira. Še en izziv za prihodnost.

Je oče vajin največji oboževalec? Rebeka: Da, on je vedno v prvi vrsti z rožico. Sva kar navajeni, da naju pride vsaj eden od domačih poslušat. To je postala že družinska tradicija, kar se mi zdi zelo pomembno, saj domači s tem potrjujejo, da spoštujejo tvoje delo in da se je vredno truditi še naprej. K temu navajam tudi svoje otroke.

Je bilo med vami kdaj tudi kaj tekmovalnosti, rivalstva? Ste sestre kdaj začutile, da ima kakšna od vas pri starših več podpore, da jo favorizirajo? Eva: Ne, tekmovalnosti ni bilo, je imela pa v naši družini vsaka od hčera popolnoma svojo vlogo. Včasih so bile te vloge že preveč dodelane, tako da si kar težko prehajal med temi "predalčki", favoriziranja pa ni bilo. Pravzaprav je vsaka od nas delovala na svojem področju in druga drugi smo priznavale vrednost njenega dela. Rebeka: Tudi jaz tega nisem občutila. Ko je imela kakšna od nas tekmovanje, se je vsa družina spravila v avtomobil in šla navijat, enkrat zame, enkrat za Evo, vsi skupaj smo "švicali". Eva: No, pri meni so bili starši mogoče malo bolj živčni, vzeli so kakšno pomirjevalo več, saj bi se lahko zgodilo marsikaj nepredvidljivega.

Kako pa na vajin poklic gledata vajina moža? Se kdaj pojavijo nerazumevanja, trenja? Običajno so ženske tiste, ki potrpijo in morajo razumeti, da je moški pogosto zaposlen. Eva: Jaz imam popolno podporo moža. Tudi med snemanjem, ko me praktično tri mesece ni bilo doma, me je razumel. Brez podpore, najprej v osnovni družini, potem pa še pri možu, v našem poklicu ne gre. V preteklosti sem imela partnerje, ki so bili glasbeniki, a je bil kakšen ljubosumen že samo, ko sem stopila na oder. Rebeka: V Nemčiji imam skupino, s katero sodelujem pri nekem performansu, in ko grem na pot, me ni tudi en teden ali pa 14 dni. Takrat obvezno potrebuješ doma nekoga, ki je enak kot ti, da poskrbi za otroke in preostalo. Zaupanje in podpora sta bistvenega pomena. Eva: Z glasbenikom ni ravno preprosto živeti, ker to ni klasičen tip človeka, predvsem če je v tej vlogi mama. Ni strogega reda, je pa precej zabavno.

Sta se kdaj spraševali, ali sta v življenju ubrali pravo pot? Je glasba prva in zadnja ljubezen ali nekje v ozadju še čaka kakšna neizživeta strast? Rebeka: Jaz sem človek, ki ga zanima ogromno stvari, tako da si sploh ne predstavljam, kako bom do konca življenja vse izpeljala. Glasba je vsekakor ena najlepših poti, ki sem si jih izbrala, si pa ves čas dodajam nove stvari. Kot na primer Healthish, sem tudi glavni organizator decembrskega dogajanja v občini Cerknica, ves čas je prisotna tudi želja po delu v turizmu. Še vedno pa so mi najlepši trenutki, ko lahko muziciram. Od vseh stvari, ki jih počnem, ravno znotraj glasbe občutim mir, včasih pa sem bila pred kakšnim nastopom precej bolj pod stresom. Eva: Jaz sem povsem zadovoljna in čutim, da je glasba točno to, kar moram v življenju početi. Če ne bi šla na glasbeno pot, bi verjetno pristala v medicini, ki me zelo privlači. Velikokrat se sprašujem, kako bi bilo to videti. Že kot majhna sem doma listala po medicinskih enciklopedijah in jih pridno preučevala, domači pa so seveda mislili, da sem hipohonder. Pravzaprav je šlo za neskončno željo po raziskovanju telesa in tega, kaj vse se lahko z njim dogaja. Mogoče pride to na vrsto v drugem življenju.

Kako pa je videti vajin "odklop"? Bosta po decembru, ki je za glasbenike še posebej naporen, kam pobegnili? Rebeka: Že komaj čakam, da bomo po vsem, kar se zdaj dogaja, šli 1. januarja z družino hodit na Uskovnico. Že zdaj vidim vse tiste smreke in čutim svež zrak. Tega se zelo veselim. Eva: Jaz sem že v osnovi zimski človek. Zima me navdihuje, takrat mi končno ni vroče, kar mi je sicer pogosto. Januar bi vsekakor rada izkoristila za čas, preživet z družino in v krogu prijateljev. Pa za kakšen pohod po škripajočem snegu. Čakam samo še na sneg, da bo zima res prava.