Tekoči trak umetnosti

Čeprav o tem fenomenu v svetu umetnosti le redko govorijo, nekaj svetovno znanih umetnikov, kot sta Damien Hirst in Jeff Koons, zaposluje četice asistentov, ki namesto njih slikajo in kiparijo. Spet drugi pomoč iščejo bolj po tihem. Vedno višje cene in povpraševanje po sodobni umetnosti naj bi od vedno več umetnikov zahtevali uporabo asistentov. A mnenja v svetu umetnosti so različna; medtem ko nekateri vztrajajo, da morajo biti slike rezultat ročnega dela umetnikov, drugi pravijo, da so na sodobnem trgu umetnin asistenti nuja.

Slediti povpraševanju na trgu?

"Umetnik se mora odločiti. Ali najame asistente ali pa tvega, da ne bo pravočasno izpolnil obveznosti do svojih prodajalcev," pravi Mark Moore, lastnik galerije Mark Moore v Santa Monici v Kaliforniji. Vendar se z najemanjem asistentov ustvarja občutek, da umetnik izginja iz sveta umetnosti.

Jeff Koons najema 150 ljudi, sam pa nikoli ne prime za čopič. "Če bi moral to početi sam, bi stežka ustvaril že eno sliko na leto, kaj šele več," pravi Koons. Vsako leto njegov studio ustvari približno 10 slik in 10 kipov. V zadnjih štirih letih so na dražbah za šest Koonsovih del iztržili med 11 in 25 milijoni ameriških dolarjev na delo.

"Uporaba asistentov postaja vedno bolj običajna praksa, delno zato, ker želijo umetniki slediti povpraševanju na trgu, delno pa tudi zato, ker je to vedno bolj sprejemljivo," pravi Adam Sheffer iz newyorške galerije Cheim & Read. Pet od 30 umetnikov, ki jih zastopa njegova galerija, uporablja asistente, česar v galeriji ne skrivajo, prav tako pa razkritje tega podatka ne vpliva na tržno uspešnost umetniškega dela.

Umetniki kot arhitekti

Zbiratelji pričakujejo, da umetniki, ki se ukvarjajo s konceptualno umetnostjo ali videoumetnostjo, najemajo asistente, saj je zamisel pomembnejša od same izvedbe. A za slikarje je stvar bolj zapletena; kot pravi Sheffer, se od slikarjev pričakuje, da so vsako plast barve nanesli sami.

Stoletja je bila uporaba asistentov nekaj vsakdanjega. Michelangelo, Rembrandt in Rubens so vsi zaposlovali asistente, a ta navada se je spremenila z vzponom impresionistov, ko ideja o ateljejih in asistentih, ki skrbijo za višanje dohodkov, ni bila več priljubljena. Umetniki so morali svoje osebne vizije lastnoročno prenašati na platno, ne pa naročati asistentom, naj to naredijo namesto njih.

Ko se je sredi prejšnjega stoletja povzpel pop art, se je stanje ponovno obrnilo v prid asistentom. Andy Warhol je svoje grafike ustvarjal s pomočjo sodelavcev v svoji znani Tovarni, ideja in namen umetniškega dela pa sta spet prehitela vrednost izvedbe.

Številni uporabo asistentov v umetnosti primerjajo z arhitekturo, kjer avtorji stavb narišejo načrt, a praviloma ne polagajo opek in varijo konstrukcij. Za nekatere so asistenti lahko tudi rešitev v primerih, ko sami ne morejo več ustvarjati z lastnimi rokami. Angela de la Cruz je tako pred petimi leti utrpela možgansko kap, zaradi katere ne more več slikati, a to ji ni preprečilo, da lani ne bi bila nominirana za prestižno Turnerjevo nagrado za svoja živobarvna platna, ki jih danes slikajo njeni asistenti. "Gre za zaupanje," pravi de la Cruzova. "Dam jim navodila in oni začnejo delati. Gre za to, da razumejo moj jezik in moje delovanje. Asistenti delajo to, kar bi sicer počela sama."

Asistenti ne najemajo asistentov

Za asistente umetnikov ni standardnega opisa del. Nekateri delajo nekajkrat na teden nekaj mesecev, drugi so zaposleni za polni delovni čas. Plačilo je le redko visoko, nekdanji asistenti so povedali, da so zaslužili med 20 in 25 dolarji na uro, nekateri pa dobijo tudi zdravstveno zavarovanje in plačane prispevke. Asistenti Koonsa na primer dobijo zdravstveno zavarovanje.

Nekdanji asistenti velikih umetnikov, ki so danes že "napredovali" v samostojne umetnike, izražajo dvome o tovrstnem načinu dela. Ben Weiner, nekdanji asistent Koonsa, danes sam ne želi najemati asistentov, čeprav ga galerija, ki ga zastopa, k temu redno spodbuja, saj je povpraševanje po njegovih delih veliko. Sam pravi, da nihče ne more slikati namesto njega. Podobno kritična je tudi Rachel Howard, nekdanja asistentka Damiena Hirsta, ki pravi, da si ne more zamisliti hujšega kot to, da bi tudi sama najemala asistente. "Slikam zase, ne za druge," pravi.

Nadzornik ali umetnik

Atelje Jeffa Koonsa po drugi strani še najbolj spominja na tovarno. Zelo učinkovit atelje, kjer ima vsak točno določeno opravilo, asistentom onemogoča pretirano interakcijo. Obstaja hierarhija nadzornikov, menedžerjev in pomočnikov menedžerjev, zaradi česar še najbolj spominja na tekoči trak. Vendar 56-letni Koons, ki je poročen z eno od svojih nekdanjih asistentk, to analogijo zavrača. "Številni zmotno mislijo, da je poudarek na produkciji, da gre za stroj. A sem za vsako delo, ki smo ga ustvarili, porabil približno leto, preden sem ga dal v izdelavo."

Koons v ateljeju preživi veliko časa in poskuša čim manj potovati, tako da je vsaka slika strogo nadzorovana, "kot da bi jo narisal sam." Alexander Gorlizki po drugi strani zaposluje asistente v Indiji, tako da je njegovo nadzorniško delo težje. S pomočjo kurirske službe njegova dela potujejo med New Yorkom in Indijo, občasno pa tudi sam obišče svojo delavnico v Indiji, a da konča sliko, vseeno porabi od dve do tri leta. Gorlizki imena svojih asistentov zapisuje na hrbtne strani slik, jih redno plačuje in jim občasno izplača tudi dodatke. "Zaslužijo bistveno več, kot bi zaslužili s prodajanjem svojih slik turistom."