"Preboj slovenskega umetnika v svet meji na 'science fiction'"

Vašo knjigo Čefurji raus! v srbski različici z naslovom Južnjaci marš sem nazadnje videla v knjigarni v središču Dunaja. Menda so tamkajšnji priseljenci težko čakali nanjo. Kaj vam pomeni takšna podpora zunaj Slovenije?

Naj se to sliši še tako industrijsko, a bistveno mi je, da si širim trg. Kot pisatelj težko deluješ na tako majhnem trgu, hitro si omejen, še posebej če se ukvarjaš s tematiko, ki ne zanima celotne populacije. Prestop zunaj meja je pomemben, vsi si ga želimo. Pri filmu gre zaradi festivalov vse malce hitreje, pri literaturi pa je ta proces precej počasnejši.

Zanimanje za moje knjige zunaj Slovenije mi veliko pomeni. To je prvi korak. Zdi se mi, da ta bivši jugoslovanski prostor premalo izkoriščamo. Nudi nam 20 milijonov potencialnega občinstva, ki pozna našo zgodovino, poleg tega se mi zdi ta publika hvaležnejša kot marsikatera druga. Veliko težje se je prebiti do italijanske, avstrijske, angleške ali ameriške publike. To so bolj sanje.

Je za to največ zaslužna ravno tematika?

Ja, verjetno celo v 90 odstotkih.

Koliko se mlajše generacije še spominjajo in zanimajo za obdobje "rajnke Juge"?

Vedno manj, kar je glede na to, da so se mlajše generacije rodile v samostojnih državah, logična posledica razvoja dogodkov, je pa tudi res, da niti ne kažemo zanimanja, da bi vzbudili njihovo zanimanje. Vedno bolj se orientiramo proti severu, kar je sicer legitimno in pravilno, a problem je, ker tudi tam ni nekega blaznega zanimanja za nas. Smo v nekem medprostoru. Za slovensko kulturo v resnici nikjer ni intenzivnega zanimanja. Če že, pa gre le za neke posamezne preboje, tako kot je Mitji Okornu uspelo na Poljskem in Tomažu Pandurju v Španiji, da ne omenjam Slavoja Žižka, ki ga poznajo povsod po svetu. Za slovenskega umetnika je preboj v svet pravi science fiction in bolj bi morali izkoristiti to, da je preboj najlažje doseči na prostoru "bivše Juge".

Vaš zadnji roman Jugoslavija, moja dežela ni jugonostalgičen, kot bi to morda lahko razbrali iz naslova. Koliko je bilo pri nastajanju romana prisotnega raziskovanja, koliko je vpletene vaše osebne zgodbe …?

Roman ni jugonostalgičen in tega ni težko razbrati. Tudi roman Čefurji, raus! ni bil manifest, kako izgnati čefurje iz Slovenije, niti Jugoslavija, moja dežela ne idealizira tistega časa.

To je knjiga, ki si skuša zastaviti neka prava vprašanja, raziskuje, kaj se je zgodilo po razpadu skupne države in kakšen je Balkan danes. Zgodbo sem želel povedati iz perspektive nekoga, ki je bil takrat otrok, skušal sem ujeti distanciran in objektiven pogled, čeprav se zavedam, da je to skoraj nemogoče. Čeprav zgodba vključuje ogromno nekih mojih detajlov, pa je daleč od moje osebne zgodbe. Vsaka knjiga je neke vrste avtobiografija, kot da bi vsakič pisal roman o sebi.

Ob začetku vojne na Balkanu ste imeli 11 let. Koliko se še spominjate teh časov?

Tukaj se od večinske populacije v Sloveniji, za katero se je stvar končala s koncem desetdnevne vojne za Slovenijo, zaradi svojih korenin razlikujem. Zame se je zgodba nadaljevala toliko časa, kolikor je vojna trajala. Moja družina je bila tudi po vojni za Slovenijo še vedno v vojni.

Moj oče prihaja iz Bosne, mami iz Hrvaške, obe družini sta bili med vojno na različnih straneh, vsi na nek način vpleteni in zame je vojna trajala do njenega konca. In v bistvu traja še danes. Še vedno lahko spremljam finančne, čustvene, zdravstvene posledice te vojne. Če se moj svet v Ljubljani skoraj ni spremenil, se je svet mojih babic, dedkov, sestričen spremenil radikalno. In to je svet, ki sem ga lahko opazoval v preteklih 20 letih, in verjetno me je tudi to spodbudilo, da napišem knjigo o tem prostoru.

Glavni junak Vladan Borojević se 17 let po začetku vojne na Balkanu poda na pot, da bi našel svojega očeta, ki je dolgo veljal za mrtvega, v resnici pa se skriva kot vojni zločinec. So kraji, ki jih obišče, povezani s kraji, ki ste jih poznali, jih spoznavate danes?

Določeni kraji so mi dobro znani, ker sem tam preživel precej časa in jih tudi obiskujem tako po službeni kot družinski logiki. To so neke moje poti. V hotelu Bristol v Beogradu (po prekomandi iz Pulja družino Borojević premestijo v omenjeni hotel v Beogradu, op. a.) sicer nisem bil, sem pa o njem ogromno slišal v medijih. Tam še vedno živijo oficirji, in ko so jih februarja letos želeli preseliti, se je zgodil pravi upor. Letos se je veliko omenjalo tudi generala Vladimirja Trifunovića, ki živi v tem hotelu in mu trenutno sodijo zaradi vojnih zločinov v Gornji Radgoni. Seveda pa se mi ne zdi nujno potrebno, da je v opisovanje v knjigi veristično, ker bi v tem primeru lahko pisal o precej redkih stvareh. Težko bi recimo pisal o vojnih zločincih.

Kako vam je pri pisanju o vojnih zločinih (Vladanovega očeta Nedeljka Borojevića iščejo zaradi vojnih zločinov, op. a) pomagala aretacija Ratka Mladića?

Aretacija Ratka Mladića se je odvijala sredi mojega pisanja. Pred tem se mi je zdelo, da je tema že malo pase, nato pa so najprej obsodili Anteja Gotovino in znova sprožili debato o dogajanju med vojaškima operacijama Nevihta in Blisk in zanimivo se mi je zdelo, da so se nekatere stvari, kot je na primer sam potek skrivanja, ujemale z mojo zgodbo.

Je pa res, da sem se v nekem trenutku vprašal, ali je zdaj, ko vsi pišejo o tej temi, zgodba še zanimiva. Po eni strani si kot avtor literature nisem želel pisati ravno o stvareh, ki zasedajo naslovnice časopisov, po drugi pa sem tako dobil potrditev, da je to še vedno tema, ki je polna odprtih vprašanj, nerazrešenih dilem. Poleg tega sem bil aretacije iskreno vesel in nisem bil edini, ki se mu zdi, da je o tem še treba govoriti. Zanimivo je, da sem za aretacijo Ratka Mladića izvedel na Dunaju. Sedel sem poleg ženske, na videz iz območja nekdanje Jugoslavije, ki je dobila telefonski klic, v katerem ji je nekdo sporočil, da so Mladiča aretirali. Iz njene reakcije in zadovoljstva sem razbral in dojel, kaj se dogaja. Šlo je za veliko zadoščenje, ki ga ljudje zagotovo potrebujejo. V Slovenji še vedno nismo razčistili povojnih pobojev, kaj šele vojne v Jugoslaviji. To so teme, o katerih se lahko pogovarjamo v nedogled.

Kakšni so do zdaj odzivi na knjigo? Bodo spet aktivirali represivne organe, tako kot je roman Čefurji, raus! "zmotil" policijo?

Jugoslavija, moja dežela ni provokativna na tak način, niti ni to njen cilj. Roman Čefurji, raus! je bil res pisan provokativnejše, aktualnejše, zadeval je večje število ljudi, tako da sem lahko predvidel takšne in drugačne reakcije. Bo pa roman Jugoslavija, moja dežela verjetno bolj sprovociral marsikoga v Bosni ali Srbiji, v Sloveniji pa menim, da večjih reakcij ne bo sprožil. Čefurji so bili bolj družbena zgodba, ki je sprožila odzive, pisanje o čefurjih, pri Jugoslaviji so reakcije bolj literarne. Reakcije so za zdaj pozitivne, zgodba je sprožila tudi zanimanje zunaj Slovenije. Roman Čefurji je bil zaradi specifike jezika precej zahteven za prevajanje in številni so se tega izziva ustrašili.

Kako so tvoji starši, ki jim je srbohrvaški jezik materni jezik, komentirali prevode Čefurjev?

Da je fajn in sočno, ni pa to to. Original in prevode je prebrala tudi moja sestrična, ki je med vojno pol leta živela pri nas v Sloveniji in opazila, da se s prevodi v drug sleng junakom spremeni tudi karakter. Sarajevčan je bil recimo bolj "zajebant", Beograjčan bolj nastopaški, samozavesten in agresivnejši v izražanju.

Kako komentirate prevod romana iz Čefurji, raus! v Južnjaci marš?

Po svoje sem se težko sprijaznil, da niso povsod čefurji, ampak naslov je bil v Srbiji dobro sprejet. Zdi se mi, da avtor ne sme narekovati uredniške politike, saj ne pozna prostora in ne ve, kaj tam najbolje funkcionira.

Kako si občutil breme druge knjige? Prva je bila nagrajena z nagrado Prešernovega sklada in kresnikom, odličnim odzivom pri bralcih …

Tega bremena niti nisem občutil, ker je to vlogo na nek način prevzel film Piran-Pirano. Tega ni nihče ocenjeval kot moj prvenec, ni bilo tolerantnega sprejema in takrat sem si rekel: "Okej, s tem sindromom smo zdaj opravili." Kritike so bile zelo na nož, precej neprizanesljive. Pričakovanja so bila velika, nekatere sem močno razočaral, nekatere manj, drugih sploh ne.

Poznamo te kot režiserja in pisatelja, kaj bo naslednja logična poteza?

Naslednja želja je snemanje filma po romanu Čefurji, raus!, ni pa ta projekt še dobil dokončne potrditve.

Menda so vam na Filmskem skladu celo ponujali realizacijo filma Čefurji raus! pod pogojem, da odstopite od projekta Piran Pirano, a ste to ponudbo zavrnili.

To ni bila uradna ponudba, je pa res, da si je takrat marsikdo mislil, da bi moral snemati Čefurje, ker je to zgodba, ki bo "zažgala", kar je bilo po uspehu romana in odrske postavitve nekako logično.

Kje se je ustavilo?

Izključno pri meni. Zdelo se mi je, da ta projekt pri meni še ni pripravljen, da ga še nisem začel dojemati kot režiser, z neko distanco.

Bi bili pripravljeni, da bi režisersko taktirko prevzel kdo drug?

Film bi si želel režirati sam, vendar se mi zdi bolje počakati, da projekt dozori, da se z novimi prevodi odpre še več možnosti. Predstava je uspela, ker je ponudila nekaj novega, učinkovitega, nekaj, kar daje več kot knjiga. Škoda se mi zdi, da bi bil film le prepis knjige, ki bi pripeljal firbce v kino. Filmi morajo biti močni, prepričljivi, šele nato vse drugo. Film je bil prijavljen na razpis in ga je strokovna komisija dobro ocenila. Smo pa v recesiji, denarja je malo, počakajmo, da filmski sklad postavi program, in jasno bo, koliko filmov bo v prihodnjem letu sploh mogoče posneti.

Kdo bi lahko igral glavnega junaka Marka Đorđića?

Za to je še prezgodaj.