"Mesto sanjajočih knjig – velik in zelo zabaven prevajalski zalogaj"

Ali priznanje za najboljšo mlado prevajalko leta 2011 odpira kakšna dodatna vrata ali je zgolj mrtva črka na papirju? Upam, da ni mrtva črka na papirju, koliko vrat in katera bo odprlo, pa se bo še izkazalo.

Pred kakšnimi izzivi se znajde mlad slovenski prevajalec z diplomo v žepu? Pred veliko izzivi, saj si vržen v vodo. Če želiš prevajati knjige in s tem začenjaš šele ob koncu študija kot jaz, potem je to velika preizkušnja.

Kako torej stopiti v akcijo? Sama sem že med pisanjem diplomskega dela prišla v stik z založbo Sanje, ker sem preučevala prevajanje Alamuta iz slovenščine prek francoščine v nemščino. Ob koncu se je na priporočilo moje profesorice razvilo tudi prevajalsko sodelovanje.

Priznanje ste dobili za prevod romana Mesto sanjajočih knjig, ki je izšel pri založbi Sanje. Kakšen prevajalski zalogaj je bil to? Velik in zelo zabaven prevajalski zalogaj. To je bila moja druga knjiga iz Zamonije, tako da sem približno vedela, kaj me čaka, čeprav je Mesto sanjajočih knjig nekaj povsem drugega kot Rumo (Rumo & Čudeži v temi, op. a.). Pravijo, da je Blagorad Basnodolski, glavni lik v Mestu sanjajočih knjig, avtorjev alter ego. Hitro sem se ujela s tem likom, ker mi je bil strašno zabaven v svojih štorastih pisateljskih začetkih. Roman je zelo "vlekel", ker govori o knjigah in knjižni industriji, zelo zabavne so bile besedne igre in umestitev dogajanja. Prisrčen lik so tudi bukvomani, ki jih Blagorad Basnodolski spozna v katakombah in so bili zame eden najtrših prevajalskih orehov, ker sem se morala odločiti, koliko podomačiti. Bukvomani – da ne izdam preveč – so bitjeca v katakombah, ki živijo izključno za literaturo, vsak si izbere svojega avtorja in se na pamet nauči njegov opus, njihova imena pa so povečini anagrami teh književnikov. Avtor si je dal duška, da je izbral tako nemške kot svetovne klasike. Znašla sem se v zagati, kaj bom ohranila, kaj spremenila, kaj bom poslovenila.

Ocenjevalci so v obrazložitvi priznanja izpostavili "okusno in nevsiljivo slovenjenje govorečih imen". Tako v knjigi najdemo junake, kot so že omenjeni Blagorad Basnodolski, Humri Uhhsoda, Radmir Rimoliti, Gryfius Himnozložni … Bralcu se zdi, da ste se odlično vživeli v Moersovo besedno akrobacijo. Dodati moram, da je bil prvi roman iz zamonijskega cikla 13 ½ življenj kapitana Sinjedlakca, ki ga je prevedel Darko Dolinar. Ko sem začela prevajati Ruma, sem pregledala Dolinarjev prevod. Blagorad Basnodolski je njegova pogruntavščina in pri nadaljnjem prevajanju sem se naslonila na že obstoječe rešitve. Pri novih imenih – na primer Ivana Dramostrojarjeva, Ovidij Stihobrušni – pa se dejansko igračkaš. Velikokrat sem sedela s papirjem in svinčnikom ter preizkušala možnosti, kaj bi pri ciljnem bralcu izzvalo tak učinek kot izvirnik.

V obrazložitvi so zapisali tudi, da se vam je "posrečilo ustvarjalno in brez nižanja slogovnih registrov posneti Moersov komunikativni, a strogo literarni in mestoma žlahtno patinirani antikvarni jezik". Kako se lotiti prevoda, da jezik ohrani svojo slikovitost ali jo morda celo še nadgradi? Za Moersa je značilen klasičen pripovedni slog in v njegovi zelo razvejani domišljiji se izkaže pisateljev zelo bogat besedni zaklad. Znotraj tega se igra z registri in predvsem pri dialogih se opazi, kako zelo dobro se zna vživeti v zgodbo. Pri prevajanju dialogov sem poskušala imeti pred očmi, kako bi se v živo odzvali liki, ker avtor pripoveduje zelo nazorno. Pri Mestu sanjajočih knjig je bil na eni strani zelo zgoščen slog, ko je bilo treba pretehtati knjižne besede, v dialogih pa se brzdati pri pogovornem jeziku. Morda mi je res pomagalo, da sem se na glas pogovarjala z liki – upam, da se ne sliši preveč čudno.

Od kod pa ideje za besede, kot so pajkwwwwulja, žerka, trombozavna in druge zamonijske posebnosti? Nekatere so rezultat trenutnega navdiha, za nekatere sem naredila slovarček po prevodu Darka Dolinarja, pri iskanju besed mi je precej pomagal tudi SSKJ, koristilo pa je tudi branje domačih avtorjev. Poleg tega rada "lovim" besede, zelo pogosto berem s svinčnikom in papirjem in se potem naknadno iz tega rodi zamisel.

Postajate prava specialistka za slog in jezik Walterja Moersa, saj ste prevedli že tri njegova dela. Lahko pričakujemo tudi četrti prevod? Trenutno smo pred zagato, saj je naslednja knjiga zasnovana kot drugi del trilogije, kar se v začetku ni vedelo. Mesto sanjajočih knjig bi bila prva knjiga, Labirint sanjajočih knjig druga in leta 2013 naj bi izšla še tretja. Težavica je, da se druga knjiga konča sredi dogajanja, in bi se mi zdelo smiselno najprej počakati na avtorjevo nadaljevanje.

Bi bralci to zdržali? V nemškem prostoru je to fenomen. Labirint sanjajočih knjig je izšel oktobra in dejansko je bilo ves mesec vročično odštevanje do izida in spletno naročanje že nekaj mesecev vnaprej. Moers ima v Nemčiji res veliko oboževalcev, zato tolikšno pričakovanje in toliko večje razočaranje, ko se je izkazalo, da se knjiga konča sredi dogajanja. Mislim, da bi slovenski bralci lažje zdržali, saj je Vreščji mojster šele izšel.

Domače se počutite tudi v strokovni literaturi, saj ste prevedli že kar nekaj tovrstnih knjig. Kakšna je poglavitna razlika med prevajanjem leposlovja in strokovne literature? Pri strokovni in poljudnoznanstveni literaturi se mi zdi bistvena informacijska vrednost, da ne pride do hudih pomenskih napak pri podatkih, strokovnih izrazih in podobnem. Avtorjev slog je seveda prisoten, a ni rečeno, da je to izbrušen slog nekega literata, ampak vidiš, da lahko na določenih mestih še sam malo obrusiš besedilo.

Prevajate iz nemškega in francoskega jezika. Drži, da se boste lotili tudi nizozemščine? Res je. Ko sem ob koncu študija začela obiskovati lektorat za nizozemski jezik, se je pojavila želja, da bi se lotila prevoda vsaj ene knjige. Nizozemci imajo precej dobre mladinske avtorje, ki so že zastopani v slovenskem prostoru, po spletu naključij pa je naneslo, da bi slovenskim bralcem predstavili Kadra Abdolaha, pisatelja, ki je zbežal iz Irana, se ustalil na Nizozemskem in začel pisati v nizozemščini. Knjiga je opis razmer v Iranu od konca šestdesetih let naprej, nekakšna družinska saga – predstavitev iranske kulture, okolja in njihovih običajev.