Joe McNally: Vračam, kar sem sam prejemal kot začetnik

Te dni je Slovenijo obiskal Joe McNally, eden od stotih najpomembnejših oseb v fotografskem svetu. Američan, ki je svoje ime zgradil s svojimi fotozgodbami za revije National Geographic, Life, Time, Newsweek, se zadnja leta intenzivneje ukvarja s poučevanjem fotografiranja, konkretneje z delavnicami na temo uporabe majhnih bliskavic. Po njegovi delavnici v ljubljanskem Monsu smo ob kavi obudili spomine na njegovih trideset let dela.

Kako ste prišli do svoje prve večje fotografske zgodbe? Izkoristil sem priložnost. Sprejel sem tveganje. Ponudila se mi je možnost, da bi fotografiral izstrelitev prve rakete v vesolje. To je bilo seveda davno nazaj. A takrat sem bil kot fotograf zaposlen pri televizijski hiši ABC. Ker sem si resnično želel poslikati astronavte, sem se v hipu odločil, da pustim službo. Šel sem do šefa in dal odpoved – kar tako.

Fotografiranje izstrelitve je bilo dvotedensko delo, dobro so plačali, plačo pa sem unovčil za letalsko vozovnico za Severno Irsko. Tamkajšnji zaporniki so tedaj, leta 1981, gladovno stavkali. Tja sem se odpravil brez naloge, samo z občutkom, da bo Severno Irsko "razgnalo". Ko so se nemiri zares začeli, sem prejel klic iz redakcije Newsweeka in tako smo se dogovorili za delo.

Domov sem se vračal mimo Londona, kjer naj bi spotoma za televizijsko hišo ABC poslikal znanega voditelja televizijskega dnevnika Petra Jenningsa. A med fotografiranjem tega možaka so v redakcijo začela curljati sporočila o atentatu na papeža. Jennings se je v hipu odločil: "Grem v Rim! Greš zraven?" Hip zatem sva bila na zasebnem letalu. Torej moja kariera se je začela z nakupom vozovnice za Neznano.

Imate kaj svojih osebnih projektov?

Ko se ozrem na svojih 30 let delovne dobe, opažam, da sem vedno z veseljem fotografiral plesalce. Imel sem tudi dve razstavi na to temo, eno v Dubaju, drugo v Šanghaju. Plesalci so na nek način moj konjiček.

Je pa res, da praviloma ne ločujem dela na službene in zasebne projekte, vse je moje delo. Načeloma fotografiram tisto, za kar me najamejo. Imam srečo, da vedno fotografiram zgodbe, ki me tudi osebno zanimajo in bi jih slej ko prej poslikal brezplačno.

Sicer pa sem generalist. Slikam vse, naredim vse, kar delo zahteva, zlahka se prilagodim. Osvetlitev teleskopa, portrete, koncepte, dan s predsednikom, vse sem že delal. So fotografi, ki v vsak projekt vlijejo nek svoj slog, jaz pa sem generalist. Nimam svojega sloga, v hipu se preobrazim v točno takega fotografa, kot ga zahteva posamezen projekt.

Katere so glavne značilnosti dobre fotografije?

Dobra fotografija mora doseči gledalca. Ga zadeti, ga čustveno ganiti. Vse drugo je nepomembno. Fotografija je lahko neostra, lahko je kompozicijsko zgrešena ali tehnično narobe zasnovana, pa je še vedno dobra, če vsebuje nekaj, kar pritegne.

Ko enkrat pogledaš v resnično dobro fotografijo, si v hipu drugačen, takšna fotografija te spremeni za vse življenje. Pa čeprav se tega ne zavedaš, se v tebi zgodi premik, čustveni premik. Ena sama, sporočilno zares močna fotografija te lahko povsem spremeni. To je moč fotografije, moč zamrznjenega trenutka.

Kaj vam pomeni poučevanje?

Nekaj mi pravi, da to moram početi. Predvsem zato, ker se danes v uredništvih tako zelo stiska z denarjem, da imajo mladi fotografi resnično velike težave. Uredniki danes zelo veliko zahtevajo, zelo malo plačajo, znanja pa sploh ne dajo. V mladih in neuveljavljenih fotografih vidijo tveganje, danes noben urednik fotografije ne bo vlagal svojega časa in denarja za novega fotografa. Smo v časih nizkih "budgetov".

Jaz pa sem imel mentorje, v prvih letih so uredniki fotografije vlagali vame, me učili, se pogovarjali z mano, mi nalagali vse težje naloge in me tako gradili. Z mojim prvim delom za National Geographic sem povsem pogorel. Moje prve serije fotografij niso objavili, niti malo jim ni bilo všeč, kar sem naredil. In poslali so me nazaj še enkrat narediti. In zavrnili so me še večkrat.

Danes tega ni. Zato danes internet, blogi in sploh spletne skupnosti na nek način rešujejo ta problem. In v tem sem našel nov izziv. Če s svojim blogom in predavanji navdihujem mlade fotografe, jih vzpodbujam k boljši fotografiji, čutim, da na nek način vračam vsaj delček tistega, kar sem sam prejel.