Intervju z Neisho: Kaj bi hlipali, svet je lep

Glede na to, da sem vas ujela zjutraj, kar ni ravno rockerski čas … So jutra do vas prijazna? Sploh nisem jutranji tip, sovražim jutra, to, da vstajam zjutraj in grem v naravo, delam na dopustu. Sicer pa me delo sili, da delam ponoči. Takrat imam tudi boljšo koncentracijo, zato jutra včasih tudi prespim, a konec koncev imam toliko izkupička v dnevu kot nekdo, ki je vstal ob šestih in šel spat ob desetih. Za nekatere stvari ima noč svojo moč in svoj mir.

Je noč kriva za to, da je naslov albuma Za vesoljke in kavbojce? Hja, na vsako pametno vprašanje pač nimam pametnega odgovora. Križala sem Mae West in Indiano Jonesa in ju postavila v futuristični film ter dobila vesoljskega kavbojca, temo, ki mi je blizu, mi dogaja in je brutalno iskrena. Tudi ženske, ki jih srečujem in so mi všeč, so zmeraj neke vesoljke, umetnice, neprilagojene, ne ženejo se za trendi, ampak se ukvarjajo z nečim, kar je večno, kot je na primer vesolje.

Kdo pa so kavbojci? Kavboj ponazarja moškega, ki je res moški in ki zna biti moški, ne glede na to, kaj se dogaja v svetu. Priznam, da je v meni dosti moškega, če povem po pravici. Morda pa sem bila moški v prejšnjem življenju? Rada imam moške, ob katerih se počutim ženska, ne bi pa rada, da ima moj moški več stekleničk v kopalnici kot jaz.

To je vaš šesti studijski album, ki ste ga izdali v času, ko vsi tarnajo, da ni denarja za snemanje plošč. Kako ste se lotili finančnih omejitev? Ni recesije za dobre ideje, sicer pa zadnje čase tako kot ostali krepko uporabljam kredite. Vse dam za to, da grejo stvari naprej. Če nisi pripravljen eno tretjino življenja posvetiti izobraževanju v smeri svojega talenta, drugo tretjino vanj konkretno vlagati in tretjo pričakovati kaj od tega, potem si se zafrknil Če misliš narediti eno ploščo in nato v oblakih čakati, kdaj se bo kdo spomnil nate, si po mojem oplel. Nisem izvajalka, ki bi rada kompenzirala samo z izdajo singlov tu in tam, sem konceptualni umetnik, ki še vedno prisega na koncept albuma, čeprav se mi to ne izplača. Ne morem si privoščiti, da bi se mi nabrali komadi, pa ne bi izdala plošče, lahko pa se jo lotim drugače, situaciji primerno, ne snemam s stotimi glasbeniki na petih koncih, a vseeno pazim, da bo stvar zanimiva in ne bo nazadovala.

Pri čem ne varčujete? Pri producentu in dobrem masteringu, pa pri vsem, kar tehnično botruje temu, da bo glasba še bolje zvenela na plošči. Hočem reči, da presekaš stroške tam, kjer jih lahko, povsod jih pač ne moreš. Sama sem veliko vložila tudi v stajling, v fotografije, cover, spletno stran, videomaterial, marsikaj sloni na meni, sodelujem pa tudi z založbo Nika Records. Ne vidim, kako ne narediti plošče, vidim le, kako jo narediti pametno – da ne bo kruh in voda, ampak kruh in voda in kos sira.

Kako je videti, ko delate ploščo? Leto dni mi vzamejo predpriprave, nato pa se za pol leta zaprem v studio in posnamem vse, potem si vzamem dva meseca počitka. Znam delati samo na polno, rada delam tako, redni urniki me iztirjajo. Ko se za nekaj odločim, delam 24 ur na dan, in takrat vse svoje misli in vso energijo usmerjam v to. In potem stvari delujejo.

Kaj je bilo najtežje narediti pri tej plošči? Najtežji so bili teksti oziroma delo z njimi, tematskost, ki je lahko za koga zelo naporna. Pogrešam angleščino na plošči, ampak nismo mogli ujeti rokov, a tudi to še pride, prav tako videospoti, nekatere že kar vidim v glavi.

Pravite, da so pesmi napol avtobiografske. Vam je katera še posebej pri srcu? Najbolj všeč mi je Zvezdni prah, ravno zaradi teksta, sicer pa tudi I Know You Too Well, ki je dolga leta čakal, da uzre luč sveta.

Kaj avtobiografskega pa ste hoteli sporočiti z besedili? Čutim, da se mi ne ljubi več tarnati po vseh teh spoznanjih, kje sem in kdo sem, bolj sem objektivna. Nočem si preveč lastniniti stvari, ker si potem stvari lastijo mene, čeprav je res, da imam čisto rada lepe obleke in dobro kozmetiko, sem pač ženska. Sploh me, samske v najlepših letih, se rade ukvarjamo s tem, kako zgledamo in kaj moramo dati nase ter se tudi izvrstno počutimo v izbranih in izvirnih oblekah. Kaj bi hlipali, svet je lep, treba je le najti ljudi, ki tako razmišljajo kot ti, in z njimi vztrajati, igrati na odprte karte, saj če daš vse, kar imaš, dobivaš nazaj vse, kot pravi karma.

Se vam ta iskrenost kdaj maščuje? Včasih pozabim, da sem medijsko privlačna, pa mi kaj uide, načeloma pa ljudje ne razumejo nečesa – vedno bom naredila tako, da bo dobro za mojo glasbo, tudi glasbenika bom zamenjala, za to se ne opravičujem.

Z novo ploščo je prišla tudi nova podoba … Steam punk mi je blizu, všeč mi je futurizem brezčasnosti, rockerski pridih, kavboji in indijanci, tu je neka drzna ženskost, neustrašnost, ki narekuje tudi tvoje obnašanje. Obleka vedno narekuje obnašanje, in jaz to zelo spoštujem. Ljubim dress code (smeh). Če bom imela minikrilo in salonarje, se bom z vzravnanim hrbtom šobila, kot da sem na razgovoru za službo (smeh). Sicer pa mi je všeč, da steam punk nastopa proti nekim pravilom v lepoti in modi, da je bližje fetišem, da lahko odkrivaš staro in ustvarjaš večno. Zato tudi toliko urnih mehanizmov, ki ponazarjajo ustroj časa.

Predstavili ste tudi kolekcijo nakita, svojo pijačo ... Kaj sledi? Imela bi še svoj parfum, svojo linijo oblek, svoj salon za mačke, svoje notranje pohištvo (smeh). Ne ljubi se mi tiskati majic in kapic, zato sem se odločila za unikatno linijo nakita, ki ga je posebej zame izdelala Urška Habjan, in omejeno izdajo osebnega likerja iz perzijskih vrtnic, ki cvetijo petnajst dni na leto, po imenu Flora by Neisha. Ponosna sem, da lahko to predstavljam skupaj z mojo ploščo.

Kaj menite o modni policiji v medijih pri nas? Mislim, da je pri nas to težko delati na dobrem nivoju. Meni so všeč oddaje, na primer Fashion Police, kot jo ima Joan Rivers, obožujem ta humor, ta cinizem, ampak tega tukaj ni. Vesela in hvaležna sem za vse pohvale in za vse graje, če so bile upravičene, se mi je pa dostikrat zgodilo, da me je oblekel stilist ali kreator, pa so me skritizirali, in pohvalili nekaj, kar sem sama oblekla, ker so mislili, da me je oblekel nekdo drug. Ve pa se: če je pust, grem ven kot pustna šema (smeh).

Se odzivate na govorice o svojem neustrašnem žuranju? Brigajo me govorice, naj me ljudje spoznajo, pa bodo videli, kaj delam. Ko delam, delam "kot zamorec", ko žuram, delam pa tudi to veliko potezno. Zdi se mi, da si sem pa tja zaslužim kakšen žur, sicer pa si ne razbijam glave, da bi imela kaj pokazati drugim. Če hočejo ljudje živeti od tračev, se lahko hranijo z mano, za nič se ne sekiram, nikomur ne polagam računov, dokler gresta moj posel in moja glasba naprej in sta z mano zadovoljna moj menedžer in moja založba, pa da moje družine ob tem ni sram (smeh). Nimam se časa ukvarjati z ljudmi, ki jim nisem všeč, raje sem s tistimi, ki sem jim, in naredimo skupaj še kaj pametnega. Enkrat se živi.

Se vaša medijska podoba veliko razlikuje od zasebne? Oh, saj jaz vem, kako pogosto izpadem, zadnjič sem se gledala v intervjuju, v katerem delujem rahlo prepotentno, ker sem kar naprej nekaj pametovala in to v "žabarski ljubljanščini", ki gre lahko hitro komu na živce, sicer pa se nikoli ne razgovorim o stvareh, o katerih nisem podkovana. ampak kaj naj – vse intervjuje dajem pisno? Samo še bolj bom poudarjala to, kar sem, in ob sebi imam ekipo, ki mi daje zeleno luč. Strinja se z mano, namesto da bi me tlačila v neke koncepte, v katerih se ne znajdem. Da pa bi bila na odru alter ego ... To se mi zdi ubogo, jaz nisem takšna, jaz sem jaz, na odru in zasebno. Če potrebuješ sto lasulj in tono ličil, preden se odpraviš skozi vrata, se moraš res vprašati, ali je ta posel zate.

Se veselite turneje po Sloveniji? Zelo. Veliko dela je pred nami, a zelo se veselim, saj sem čakala toliko časa, tri leta je bilo od zadnje plošče, vmes je sicer izšla Radiofonika z Big Bendom RTV Slovenija.

Kaj pa radi počnete, ko ste doma? Pet let sem imela osebnega trenerja, vse znam, lahko vas naučim telovaditi (smeh). Sem zelo samodisciplinirana, ko enkrat začnem, samo prej si težko odtrgam baklavo od ust. Ko pa se lotim, izrazim vso svojo hiperaktivnost, toliko časa se ženem, da grem potem lahko samo še domov spat. Ampak to mi je všeč, nujno potrebujem gibanje. Sicer pa, tako kot imam rada družbo, rada tudi izklopim, ležim doma, božam mačka, ne razmišljam in buljim v televizijo. Se pazim, sem pa v obdobju, ko s ponosom predstavljam svoj izdelek in se ne sprašujem vsak dan, kaj mi je početi.

Ste zadovoljni? Veliko smo dali skozi, dobre čase, ko ni manjkalo koncertov, slabe čase, ko je bilo treba mami prositi za denar za najemnino. Točno toliko smo dali skozi, da lahko rečem, da ni nič bolj pomembno kot neka iskrenost, uživanje, izraz, ko lahko rečeš, da lahko jutri umreš, pa si naredil, kot si hotel in kot si najbolje znal. Pomembno mi je, da sem obdana z enako mislečimi ljudmi, s katerimi grem naprej.

Pa glasbeno? Tople vode ne morem odkrivati, uporabljam tehniko in tehnologijo, ki sta na voljo. Ne skrivam se, ne čakam na klice za koncerte. Odločila sem se, da bom pogumna, ker mi drugega niti ne preostane, če hočem, da bo vse po moje. Ne pričakujem, da bodo drugi rešili vse, hočem biti odgovorna. Glasbe ne bom nikoli zapustila, ker je edini način mojega primarnega izražanja, delam jo, kot jo najbolje lahko. Spoštovanje, ki sem ga dobila od ljudi, bom gojila naprej. Mislim, da glasbeno rastem, da se koncepti in zgodbe menjajo primerno času in prostoru. V njih mora biti uskladiščena neka filozofija, da se človek vpraša: "Kaj bo pa naredila naslednjega?" Vsak koncert odigram, kot da je zadnji dan mojega življenja, zaradi mene se lahko zgodi karkoli, jaz vem, da sem se potrudila.