Delo v umetnosti

V njej je izpostavljen predvsem delavec, njegovo delo je osrednji gradnik razstave, ki sta jo pripravila mlada slovenska umetnostna delavca Suzana Brborović in Boris Beja. Neplačano prilaščanje proizvodov tujega dela nas v umetnostnem sistemu z mislijo ready-mada sooča z vprašanji avtorstva, unikatnosti umetnostnega dela in ne nazadnje tudi z vprašanjem pojma izdelovanja v umetnosti. V času, ko nas redke stvari še presenetijo in ko v obsesiji ravnodušnega sprejemanja spreminjajočega se sveta sledimo vse večji nematerialnosti vsebin, nas v izbiri serialnosti dogodkov, predmetov in občutij težko še karkoli preseneti. Plačano delo na žalost postaja presenečenje, zaposljivost vse višja vrednota na hierarhični lestvici osebnostnih vrednot, delavec pa ključen akter, ki se spopada z nenehnim strahom delodajalca, ki več ne ponuja samo dela, ampak delo tudi jemlje in je zato tisti, ki plačuje, tudi delojemalec. Umetnost v vlogi dela vztraja v teritoriju različnih konceptualnih in abstraktnih mišljenj posameznika, ki se bojuje, da bi z lastnim znanjem lahko zadovoljeval želje delojemalca. Umetnikov delojemalec je v primeru umetnostnega delavca gledalec, ki sprejema in z refleksijo v umetnini uvidi realnost svojega vsakdana in se ob projektu obeh avtorjev zave krize, v katero se vpenja in jo kot ready-made tudi uporablja. Delojemalec, torej tisti, ki sprejema umetnostno delo in o njem premišljuje, sprejema preobrazbe materiala kot prostorske akcije in preobrazbo konteksta predmeta ready-made, v katerem se je ta v ponovljeni obliki znašel. Tako kot Suzana Brborović preobrazi gradnik vsake arhitekture v podlago vsebine, tudi Boris Beja delavski predmet – lopato povzdigne v višjo dimenzijo uporabnosti. Oba v obliki ready-mada izkoriščata umetnostno delo v vlogi sporočevalca, informatorja, tistega, ki govori namesto delavca. Prav s tem, ko je govor prevrednoten v drug medij, ko je stiska neplačanega delavca, tistega, ki zna delati, pa mu je to onemogočeno, se poistovetita s skupno usodo vseh tistih, ki bi si želeli delati, pa tega ne morejo. Delo prav zaradi te socialne angažiranosti deluje, je del sistema in del mreže, ki čaka, da se znova vzpostavi. Osnova ready-madov so serijsko proizvedeni predmeti, med seboj so nerazločljivi in pripadajo po enakosti eni seriji, ki se med seboj ne razlikujejo, ampak ustrezajo kalupu sebi enakega pred tem in po tem. Vsak predmet v našem okolju ima potencial postati v kontekstu umetnosti ready-made, v trenutku, ko mu je vzeta primarna uporabna vrednost, ko se predmet (so)postavi v kontekst nečesa drugega in v trenutku takšne predstavitve zaživi svoje in novo življenje, ki pa je vedno v relacijskih povezavah s primarnim, tudi življenjem, za katerega je bil prvotno izdelan. V objekt umetniškega dela je mogoče povzdigniti vsak predmet iz našega okolja in to sta storila oba avtorja, ki s ponavljanjem samo še potencirata vprašanje nezaposljivosti, izkoriščanja in plačila, usode gradbeniškega sektorja.

Oba avtorja pa v serialnost uporabe predmetov dodajata tudi pristnost roke, ki potrjuje z umetniškim rokopisom, barvno sledjo na nosilcu tehnične principe umetniškega ustvarjanja in poglabljanje ter dodajanje estetske vrednosti "navadnemu" predmetu. Ko predmet osamimo od primarnega konteksta, ko v njegovem okolju ni drugih sorodnih informacij, lahko v njem spregledamo njegove primarne estetske in oblikovne značilnosti. Preprost predmet sam po sebi nosi tedaj nov značaj, ki ni v vlogi sodelovanja in dopolnjevanja z drugimi predmeti v sistemu, ampak avtonomno preživi sebe in pogled gledalca, ki se lahko skoncentrirano usede na njem, z možnostjo asociativnih prisotnosti pa dopolni vrednost predmeta ready-made v realnem življenju. Po Duchampu je na primer ready-mada tridimenzionalna besedna domislica, torej besedna igra v tridimenzionalnem prostoru. Suzana Brborović in Boris Beja torej ne izražata "kar nečesa", ampak z deli opozarjata na realnost kapitalistične družbe in na realnost ekonomskega položaja delavca, ki je v vlogi izkoriščevanja postal tudi sam eden v nizu, nekdo, ki čaka, postal je ready-made, ki bo s ponovnim delovanjem in plačanim delom znova postal subjekt. Njuna umetnostna dela so tridimenzionalne besedne domislice, ki se v prostoru prevajajo v novo realnost, ta pa ima realne odmeve tudi v njunem osebnem življenju. V strukturi različnih, a še vedno sorodnih kontekstov se radikalno spremenijo pomeni, ki v igri razlik vzpostavljajo drugačno mišljenje o oblikovanem predmetu, še posebno, ker se na njem zgodijo podobe, ki so prevodi realnosti z delovišča oziroma gradbišča. V delih se sliši stroj, vonja znoj, vidi trpkost vsakega delavca. Izbrani preoblikovani predmet se v določenem kontekstu vzpostavljenih odnosov, v katerih se spreminjajo ustaljeni pomeni izbranega predmeta kot umetnostnega dela in vrednostni sistem njegovih vrednotenj, oblikuje na novo v sopostavitvah dveh avtorjev, ki vsak po svoje interpretirata enako zgodbo. Ta zgodba se odvija v kontekstu dela, zaposljivosti in vrednosti delodajalca in tudi delojemalca.