Sobota,
26. 7. 2014,
12.02

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Natisni članek

Mongolija

Sobota, 26. 7. 2014, 12.02

8 let, 7 mesecev

Zaradi prevoženega znaka stop v Kirgiziji zrla v brzostrelko (foto)

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2
Popotnika z dobrodelnim predznakom Katja in Matej se tokrat javljata iz sončne Kirgizije.

V prejšnjem javljanju sva prevozila Evropo in si ogledala Moskvo, se podala v osrčje Sibirije z namenom poiskati daljno Mongolijo in tam pustiti avtomobil, ki ga bodo lahko uporabljali za prevoz otrok v šolo. Projekt sva poimenovala Gremo v Mongolijo.

Po čistem prehodu med Evropo in Azijo sva prispela v Jekaterinburg, mesto, v katerem so boljševiki pobili carsko družino Romanov. Tukaj je Matej lani delal, zato sva se srečala z njegovimi sodelavci. Kaj sodelavci, s prijatelji! Tako toplega sprejema ne pomniva, Mateja so kar naprej objemali in mu govorili Matjuška malodec ali nekaj podobnega, Katjo pa posadili pred Google translate in takoj pozabili na oviro neznanja ruskega jezika.

Pripravili so nama celo vrsto intervjujev, takih za v časopise in celo enega za na televizijo. Neverjetno! Sledila sta ogled mesta in spanje v postelji, nato pa sva zjutraj odrinila naprej. In to s spremstvom, saj je pri njih navada, da se pomembne goste pospremi, ko ti zapuščajo mesto. Tako je pred nama dober kos poti odpeljal motorist.

Mimo Čeljabinska, mesta, kamor je lani padel meteorit Sledil je ogled Snežinska. Bolje rečeno ogled zapornic in mrkih stražarjev. Gre za mesto, ki je zraslo okrog ene največjih jedrskih elektrarn v Rusiji in na svetu. Matejeva velika želja je bila izpolnjena, kompleksi v daljavi pa zares pompozni. Nadaljevala sva v smeri Čeljabinska, kjer je lansko leto padel ogromen meteorit, in Troicka, ki meji s Kazahstanom. Prehod meje je potekal gladko, saj so v Tamožnjem sojuzu, kakor oni pravijo prehodu brez carine. Tri ure, zmerno. Ceste so odlične, Matej prepriča enega od policistov, da si res ne zasluživa kazni za nenakup nekega dodatnega zavarovanja, nato pa odrineva naprej. Prenočiva v varovani ogradi za tovornjake.

Vožnja po luknjasti cesti: šest ur za 300 kilometrov Zjutraj Katja prevzame krmilo in, glej ga zlomka, ceste se strahovito poslabšajo. Luknja sledi luknji in le sprašujeva se, kako jim uspe narediti tako veliko lukenj na kilometer poti. Za 300 kilometrov porabiva dobrih šest ur, medtem ko domačini mimo naju v starih ladah švigajo, kot da vozijo po slovenskih avtocestah. Berite: sto kilometrov na uro in več. Včasih zavijeva kar na polje in nadaljujeva tam, ker je to pač boljša cesta kot tista, asfaltirana. Enako delajo tudi domačini.

Katja gre skozi solze in smeh, na koncu pa pri Kokšetauu vseeno popusti in krmilo prevzame Matej. Čez devet kilometrov naletiva na avtocesto, najboljšo cesto v Kazahstanu, in Mateju se samo smeji. V Astano prideva v rekordnem času.

Deset let staro prestolnico in njene neverjetne arhitekturne dosežke si ogledava peš in naletiva na naadam, največji mongolski praznik. Ujameva generalko in uživava v predstavi plesalcev, v ženskih bojnih krikih in bitki s samim Gingis Khanom na čelu. Zvečer povečerjava na rečnem obrežju in se počasi posloviva od dneva.

1.250 kilometrov čez prostrano kazaško stepo v 24 urah Sledi pot proti Almatiju, nekdanjemu glavnemu mestu. V enem dnevu (in eni noči) prevoziva več kot 1.250 kilometrov čez prostrano kazaško stepo. Neverjetno je, koliko prostora. Rusija se lahko skrije, saj je Kazahstan s svojim NIČ preprosto bolj prepričljiv. V Rusiji te ves čas spremljajo breze in preostala drevesa, tukaj pa je večji grm ali izgubljena krava prava popestritev dneva. V Almati prideva po celi noči vožnje in nadaljujeva brez spanja. Pogledava si mesto, se vzpneva na večji grič in ugotoviva, da gre glede na podnebje in oddaljenost od gora za mesto, podobno Kranju. Samo z manjšo razliko – Almati ima 1,5 milijona prebivalcev.

Zaradi prevoženega znaka stop v Kirgiziji zrla v brzostrelko Naslednji dan je čas za Kirgizijo, ker veva, da se v Kazahstan še vrneva. Takoj za mejo Matej prevozi znak stop, ki je tam samo za plačevanje turistov. Pred njega so namreč namenoma parkirali tovornjak. Mladenič v vojaški uniformi kar skače od navdušenja in se dere "Narušenje, štraf", obenem pa ponosno stiska avtomatsko brzostrelko. Seveda sva prijazna, zato naju izpustijo. Sva le turista. Zgolj po nesreči sva šele po tem pogrešila 10.000 kazahstanskih tengov, okrog 50 evrov. No, tudi to se zgodi, da kdaj kaj po nesreči izgubiš.

Drugo največje jezero na svetu v objemu Nebeškega gorovja Prispeva v Biškek. Mesto samo naju ne prepriča in že nadaljujeva proti Issik Kulu, menda drugemu največjemu jezeru (po količini vode) na svetu v objemu Nebeškega gorovja, ki se razprostira med Uzbekistanom in Mongolijo. Povprečna nadmorska višina je kar 2.700 metrov. To pomeni, da skoraj vsi živijo na Triglavu. Katjo vse skupaj spominja na Albanijo, Matej pa je zgolj zgrožen nad količino smeti. So pa temperature visoke in imava izvrstno izhodišče za na plažo. Voda je topla, veter pa nežno boža. Sončni zahod je fenomenalen. Prvič razprostreva palatko – šotor na strehi. V štirinajstih dneh sva prevozila 8.000 kilometrov in sva na dveh tretjinah poti.