#dopustujdoma
Torek, 22. 8. 2017, 16.11
4 leta, 7 mesecev
Ciril Jazbec, fotograf, ki je za National Geographic Travel ovekovečil Tržič
Tržič, "manj znan slovenski alpski biser", kot ga predstavlja fotograf Ciril Jazbec #foto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,50
National Geographic Travel je pred dnevi objavil fotoreportažo iz Tržiča, ki jo je zanje ustvaril uveljavljeni fotograf Ciril Jazbec, tudi sam Tržičan. Znan je po dokumentiranju podnebnih sprememb, za svoje delo pa je prejel že več mednarodnih priznanj in s svojimi fotografijami nanizal veliko objav v svetovnem časopisju. Kako je prepričal uredništvo, da je Tržič zgodba, vredna objave in predstavitve svetovni javnosti ter s tem deležna učinkovite in brezplačne promocije?
Ciril Jazbec je mednarodno priznani fotograf, ki je za svoja dela prejel številne nagrade, njegove fotografije pa so bogatile domače in tuje časopisje.
Čeprav večina njegovih projektov nastaja daleč od Slovenije – zadnja leta se intenzivno posveča spremljanju posledic podnebnih sprememb –, je eden zadnjih nastal na domačih tleh.
Gre za reportažo o mestu Tržič, domačem kraju in kraju odraščanja Cirila Jazbeca, ki so jo objavili na spletni strani National Geographic Travel ter delili na profilu National Geographic na Instagramu, ki ima več kot 80 milijonov sledilcev.
S 30-letnim fotografom smo se pogovarjali o nastajanju fotoreportaže Manj znan slovenski alpski biser, kot so jo naslovili pri National Geographic Travel, njegovem pogledu na moč fotografije in se dotaknili prihodnjih projektov.
30-letni fotograf Ciril Jazbec je na fotografskem področju kljub mladosti pustil močan avtorski pečat.
Kako vam je uspelo uredništvo National Geographica prepričati, da ima Tržič zgodbo, ki je vredna objave? Je šlo za zaupanje, ki ste ga verjetno deležni zaradi preteklega, kakovostno opravljenega dela, ali za naročilo?
Za National Geographic delam od leta 2014 in zanje sem pripravil že kar nekaj zgodb. Vsakokrat, ko se znajdem na sedežu revije v Washingtonu – letos so me zaradi urejanja in priprav večjih zgodb za glavno revijo že trikrat povabili na njihov sedež v Washington –, jim razlagam in razkazujem fotografije iz naše male Slovenije.
Vsi uredniki so vedno navdušeni nad pripovedovanjem o deželi na sončni strani Alp. Tako so me letos junija vprašali, ali bi končno naredil zgodbo o domačem kraju Tržiču ter dokumentiral pokrajino in način življenja.
- Fotografije projekta On Thin Ice si lahko ogledate na http://www.ciriljazbec.com/national-geographic/on-thin-ice/.
Ledni plezalec Klemen Premrl s sinom na grebenu Košute, kjer se je, če verjamete v legende, rodil zmaj, ki je goro preklal na polovico. Južno (slovensko) pobočje je travnato in lažje dostopno, medtem ko je severno skalnato in zato precej zahtevnejše.
Ste imeli pri sestavljanju reportaže kakšno težavo pri izbiri motivov ali ste si zlahka zamislili in uresničili vsebino fotozgodbe?
Še preden sem se lotil dela na terenu, sem nekaj dni posvetil posvetovanju s kolegi in prijatelji iz Tržiča ter sestavil okviren načrt dela. Želel sem ujeti motive, mogoče manj znane, tudi tiste, ki zajemajo legendo o nastanku Tržiča. Ta govori o zmaju, ki se je rodil v Košuti (planina) in goro preklal na polovico.
S pomočjo mladine in novih zgodb, kot je na primer tovarna obutve z imenom ShoeDoctor, v kateri mlad čevljar Miha Jazbec tržiško "šuštarijo" vodi z drugačnim, mednarodnim pristopom, pa sem želel ujeti neki sodoben duh časa, v katerem je Tržič.
Jazbec je v reportažo uvrstil tudi posnetek iz tržiške tovarne obutve ShoeDoctor, v kateri mlad čevljar Miha Jazbec tržiško "šuštarijo" nadaljuje z drugačnim, mednarodnim pristopom. Ukvarjajo se tudi s popravilom plezalnih čevljev in alpinistične obutve.
Posnetek iz znamenite Dolžanove soteske v Tržiču, plezalnega poligona in geološkega spomenika preteklosti
V sklopu reportaže ste ovekovečili Dovžanovo sotesko, ki je znana po geološki zgodovini in naravnih plezališčih, planino Kofce, priljubljeno planinsko destinacijo, ki slovi po štrukljih, pot na planino Prevalo, ki je priljubljena tudi med kolesarji … Je še kakšen tržiški motiv, ki bi ga sami uvrstili v zgodbo, pa tokrat zanj ni bilo prostora?
Za reportažo sem imel na voljo samo nekaj dni, kar je precej drugače kot v primeru, ko se ukvarjam z večjimi dokumentarnimi avtorskimi projekti. Takrat na terenu preživim tudi po več tednov ali mesecev. Vsega seveda ni bilo mogoče zajeti. Mogoče bi lahko dodal kakšen polet z jadralnim padalom s Kriške gore.
Na več fotografijah lahko opazimo mednarodno znanega lednega plezalca Klemena Premrla (in njegovega sina). Je bil vaša prva izbira sopotnika pri obiskovanju tržiških gora in kdo so preostali, ki ste jih ovekovečili?
Klemna spremljam že dalj časa, druži naju tudi skupna strast do ledenih krajev, kot je Grenlandija. Klemen je tam plezal po ledenih gorah, sam pa sem živel z lovci in dokumentiral njihovo življenje.
Oba prihajava iz Tržiča in sodelovanje pri tej reportaži je bilo nekaj zelo naravnega.
Fotograf s prijateljem in portretirancem Premrlom ter njegovim sinom
Delo za National Geographic Travel je nekoliko drugačno, kot je za National Geographic Magazine, saj si uredniki želijo fotografij, ki bi potencialne svetovne popotnike pritegnile k odločitvi za potovanje v določen kraj. Tako sem v tednu nastajanja reportaže preživel precej časa s tamkajšnjimi pohodniki, prijatelji, kolesarji, ki so privolili v fotografiranje, in v tem času lovil spontane trenutke.
Kako pomembna je ta zgodba za vas osebno in kako v poklicem pogledu? Je zato, ker je to zgodba kraja, od koder prihajate, še zahtevnejša ali nanjo gledate kot na vsako drugo?
Trenutno pripravljam večje in pomembnejše projekte, a sem se seveda razveselil tega naročila. Fotografiranje domačega kraja, ki ga zelo dobro poznaš in si ga fotografiral že vse življenje, je seveda določen izziv. Na žalost ali na srečo sem v zadnjih letih kar malo pozabil na določene izjemne kotičke v Tržiču, zato me je ponoven ogled teh popolnoma očaral, fotografiral pa sem jih lahko z na novo očiščenimi očali.
Proces dela je bil verjetno precej drugačen kot v primerih, ko na primer v določeni skupnosti, ki se ji želite približati, živite dalj časa in prve dni ne posnamete ničesar. Kako ste se v tem pogledu lotili tržiške zgodbe?
S tržiško zgodbo sem se ukvarjal dober teden dni, vključno s pripravo, kar je bistveno manj kot pri preostalih zgodbah. Najboljše fotografije so nastale med pohodom in prenočitvijo s Klemnom Premrlom in njegovim sinom na grebenu Košute.
Nočna fotografija s Toplarja (vzpetine, ki je visoka natanko 2.000 metrov) z razgledom na Kamniško-Savinjske Alpe in Ljubljano v daljavi.
Kako poteka izbor fotografij, ki so na koncu objavljene v reviji in na spletni strani National Geographica? Kakšen odstotek je na koncu objavljen?
Za vsako naročilo National Geographica je treba v Washington na njihov sedež poslati disk z vsemi posnetimi fotografijami. Tako imajo popoln pregled nad nastalim gradivom in tudi lažje vidijo, kakšen je bil sam pristop do dela. V enem tednu nastane več tisoč fotografij, na koncu pa jih objavijo zgolj nekaj deset.
Fotografija izpred doma na Kofcah, ki je znan po štrukljih.
Kakšen je sicer vaš pogled na tržiško turistično prebujanje? Ga opažate?
Ob objavi zadnje zgodbe sem začel dobivati sporočila raznih popotnikov, ki prihajajo v Slovenijo, ali je vredno prej obiskati Bovec ali Tržič. Tržič se vsekakor prebuja in dejansko velja za neko skrito oazo neverjetne narave, čudovitih planinskih poti in razgledov. Slovenci oz. Tržičani se ne zavedamo, v kakšnem raju živimo.
Vsakič, ko se vrnem z raznih potovanj, me preseneti in prevzame narava v Sloveniji. Kot zelo dober primer turizma v Tržiču bi izpostavil Ekološko kmetijo Šlibar, kjer so uspešno zajeli val turistov, ki si želijo pristnega stika z naravo, med drugim pa lahko pomagajo tudi na kmetiji.
Se strinjate, da so dobre zgodbe (tudi) pred vrati? Vi ste namreč svoje v preteklosti našli tudi na drugem koncu sveta …
Vsekakor so dobre zgodbe včasih pred našim nosom ali pa takoj za vogalom, osebno pa me moji dolgoročni projekti vlečejo v tujino. Ukvarjam se z večjim projektom na temo podnebnih sprememb, te pa želim prikazati tam, kjer so zadeve zelo kritične in alarmantne.
Trenutno končujem prvo poglavje o tehnološkem napredku in inovatorjih v Afriki, ki se v nekaterih delih zelo hitro razvija. S tem projektom želim pomagati razbiti vsaj kakšen stereotip o celini, ki me je navdušila. Prav tako pripravljam projekte o podnebnih spremembah v Himalaji in na Arktiki.
Kako krmarite med osebnimi in komercialnimi projekti? Prvi verjetno goltajo denar, drugi ga producirajo. Verjetno razmerje ni enakomerno.
Zadnje čase se stvari dogajajo zelo organsko in lahko izbiram med projekti. Na prvem mestu so dokumentarno-avtorski projekti, ki mi pomenijo največ. National Geographic mi izkazuje vedno več zaupanja. V tednih, ko mi čas to dopušča, seveda sprejmem tudi komercialna naročila.
V zadnjih 15 letih sem si s svojo ekipo nabral ogromno tehničnega znanja, komercialna fotografija pa mi poleg finančnega vidika predstavlja neko sproščenost in svojevrsten izziv.
Pot na Prevalo, ki je priljubljena pohodniška in kolesarska destinacija. Slikovita pot do nje vodi skozi Bornove predore.
Živimo v dobi poplave fotografiranja z mobilnimi telefoni. Kako gledate na to?
Vse skupaj postaja grozljivka neskončnega plazu podob, fotografij in videov. Zdi se mi, da se bo treba vrniti h koreninam in izklopiti nekaj kablov, ki nam visijo od vsepovsod.
Sam se trudim filtrirati vse te kanale in imeti izostren pregled. Verjamem, da bodo ljudje počasi dojeli, da kvantiteta ni enako kot kvaliteta. Bolje je posvetiti uro dobremu članku v reviji kot nenehnemu buljenju v socialna omrežja.
Kako sami izkoriščate moč družbenih omrežij? Kako pomembno je po vašem mnenju objavljanje fotografij na teh platformah?
V zadnjem obdobju, še posebej po rojstvu sina, temu namenjam minimalno časa. Do tega imam profesionalen odnos in uporabljam socialne kanale za komunikacijo z bralci oz. gledalci. Najbližje mi je seveda Instagram, kjer lahko spremljam vrhunske umetnike in fotografe.
