Pot v Iran

Prav vsi ti predsodki so se med desetdnevnim potovanjem po Iranu izkazali za neupravičene. Vsi pa so posledica vsega, kar sem do zdaj o tej čudoviti deželi, nekdanji Perziji, prebrala v medijih. Domačini v Iranu temu prav lepo rečejo "sovražna zahodna propaganda".

Nenehna tarča zahodnih interesov Iran je, skupaj s celotnim Bližnjim vzhodom, skozi zgodovino tarča številnih interesov tako zaradi zanimive geografske lege (leži med nekdanjimi državami Sovjetske zveze in Azijo) kot zaradi številnih zemeljskih bogastev, med katerimi prednjači nafta.

Dokler so zahodne "prijateljske" države ta bogastva (predvsem Britanci nafto, izrazite interese v Iranu pa imajo tudi Francozi in Američani) lahko izkoriščale, je bilo bolj ali manj vse v redu. Embargo, s katerim Iran že vrsto let izsiljujejo ZDA, je za vsega hudega vajene Perzijce tako bolj ali manj samo še dodatna (kisla) smetana na vrhu torte.

Zdajšnje zunanjepolitične težave za Iran so se začele, ko so se Iranci temu izkoriščanju uprli.

A resnica ima vedno vsaj dve plati: deželo, od koder je na zahod prišlo nekaj najpomembnejših odkritij in umetniških del, že od nekdaj pretresajo tudi notranje politične razmere in nestabilni odnosi s sosednjimi državami.

Biti sosed držav, kot so Irak, Pakistan, Sirija, Afganistan in Turčija, obenem pa zaradi številnih zemeljskih bogastev nenehna tarča pogoltnosti zahodnih velesil, pač ni nekaj, kar bi državi in ljudem v njej lahko zagotavljajo prav mirno življenje.

Glavna tema: napad na Sirijo Iran si še vedno ni povsem opomogel od iraško-iranske vojne v osemdesetih, ko Američani že napovedujejo napad na Sirijo.

Iran bi kljub temu, da tam v spopadih uporabljajo bojne strupe, stopil na stran Sirije. Sirija je bila med iraško-iransko vojno v osemdesetih namreč edina arabska država, ki je napadenemu Iranu pomagala.

Strah pred dogajanjem v Siriji je bila glavna tema pogovorov s skoraj vsemi sogovorniki v preteklih desetih dneh, ki smo jih na povabilo slovenskega inštituta Abraham v Iranu preživeli z medkulturno, medversko, nacionalno in ideološko precej raznoliko ekipo.

Direktor inštituta Abraham Harun Bišić (soprog znane humanitarne delavke in aktivistke Faile Pašić Bišić z Jesenic) si je zastavil ambiciozen cilj. Bori se proti islamofobiji. Eden njegovih glavnih ciljev doma, v Sloveniji, je odpraviti ali vsaj zmanjšati pojave nestrpnosti med Slovenci in Bosanci, med muslimani in katoliki.

Če sodimo po salvah smeha do solz ob zgodbah o "čudežih", kot so bosanske piramide ter slovenski obsedenosti s plezanjem, neponovljivem bosanskem humorju na svoj in sogovornikov račun, strpno spoznavanje tako muslimanskih kot katoliških verskih običajev in pravil, ima, če bo tako nadaljeval, Harun Bišić začuda kar precej možnosti, da mu bo to prej ali slej tudi dejansko uspelo.

Brez alkohola Za tipično Slovenko ali Slovenca je precej zanimivo odkritje, da se lahko tudi trezni ljudje odlično zabavajo v nabito polnih restavracijah (iranske družine zelo rade jedo zunaj), kavarnah ter na prostorih za piknik, kjer na odejah ali pod šotori preživljajo po cel dan.

Iran je islamska država, islam pa prepoveduje alkohol. Iran je ena tistih držav, v kateri je pitje alkohola prepovedano tudi z zakonom.

Dober nadomestek je brezalkoholno pivo, ki ga je na vsakem koraku mogoče kupiti po za zahodnjake smešno nizkih cenah. Kilogram sadja stane približno pol evra, liter in pol kokakole (to v Iranu izdelujejo po licenci) še enkrat manj. A državo vsak dan pretresajo astronomske razlike v tečajih zaradi inflacije in podobno kot pri nas lahko domačini za enak denar danes kupijo veliko manj, kot so za isti znesek v trgovini dobili še pred nekaj meseci, letom.

To seveda ne pomeni, da v Iranu ne pije nihče – pijejo, pa tudi droge med mladimi je menda v zadnjih letih vsaj v Teheranu kar precej. A Iranci so že tako dolgo vajeni različnih embargov, groženj sankcij in prepovedi, da so se raznim omejitvam že zdavnaj prilagodili.

Podobno kot so se znašli ob ameriškem embargu, ki ga menda skoraj ne čutijo več, se znajdejo ob domačih prepovedih.

Omejitve, kot so pitje alkohola, pravila oblačenja, ki določajo, da morajo biti ženske v javnosti pokrite (a ne povsem), javno druženje z dekleti, s katerimi niso poročeni ali zaročeni, kot povsod tudi v Iranu nekateri seveda kršijo.

A to počnejo na drugi strani pravljice, varno skriti za zidovi svojih hiš, čudovite perzijske arhitekture.

(se nadaljuje)

Naslednjič: Ženska v Iranu