Kdaj kava postane pregrešno draga?

Hrvaška televizijska poročila ne zamudijo niti ene priložnosti za prikaz kakšnega od tujih turistov, ki hvali dostopne in primerne cene turističnih in pravzaprav tudi vseh preostalih storitev na Hrvaškem (mimogrede, ne spomnim se, da bi kdaj v takšnih prispevkih videl kakšnega slovenskega gosta, ki bi delil to mnenje).

Spletni mediji po drugi strani vedno z veseljem, ki ga podkrepijo pridobljeni kliki, objavijo račune večinoma obmorskih lokalčkov, kjer cene vidno odstopajo od za nas sprejemljivih meril.

Tri ure dela za dve kavici?!?

Velikokrat je tarča takih objav Dubrovnik, natančneje njegova glavna ulica Stradun v starem mestnem jedru. Najnovejši ulov: bela kava in kapučino 92 kun, kar je 12,40 evra.

Seveda je to za hrvaške razmere, kjer mora prejemnik tamkajšnje povprečne plače delati skoraj tri ure za kritje tega računa, astronomski znesek. Pravzaprav niti za naše razmere s podobnimi očali ta znesek ni nič prijazen: prejemnik slovenske povprečne plače bo moral za plačilo tega računa delati več kot dve uri.

Vsekakor gre torej za znesek, ki ga marsikdo brez dobrega razloga ne bi bil pripravljen plačati kar tako.

Ali bi bili za kavo na Stradunu, glavni ulici v starem mestnem jedru Dubrovnika, pripravljeni odšteti dobrih šest evrov? Foto: Bojan Puhek

Kaj imajo skupnega dubrovniško obzidje, Kip svobode, Postojnska jama in palača Versailles?

Toda Dubrovnik noče biti (in mu tudi ni treba biti) destinacija za povprečne. Dubrovnik se (upravičeno) primerja z vrhunskimi turističnimi destinacijami po svetu in si zato jemlje pravico, da temu primerno postavlja cene.

Ob navalu gostov tako s križark, ki v hipu zadušijo vse mesto, kot vseh drugih, ki želijo videti in doživeti to edinstveno mesto, lahko cene poletijo v nebo zaradi preproste ekonomske zakonitosti ponudbe in povpraševanja.

Poglejmo recimo vstopnine za dubrovniško obzidje: 150 kun ali 20,3 evra. To je dražje od ladje in vstopnine na otok s Kipom svobode v New Yorku in primerljivo z vstopnino v Postojnsko jamo (ki vključuje tudi vožnjo z vlakom in vodenje) ali vstopnino v palačo Versailles in njene vrtove (ki kot obisk otoka Liberty s Kipom svobode vključuje tudi uporabo avdiovodnika).

Pa so kljub temu dubrovniške zidine vedno polne gostov tudi ob največji vročini, ko se ni najbolj zdravo sprehajati pod sončnimi žarki.

Za vožnjo z ladjo in vstopnino za otok Liberty, na katerem je Kip svobode, boste odšteli nekoliko manj kot za vstopnino na dubrovniško obzidje. Foto: Reuters

Prestiž ima ceno

A vrnimo se h kavi na Stradunu. Morda je nekaterim pomembno, da jo enkrat ali vsaj enkrat spijejo ravno tam, kjer je draga in kjer so v središču dogajanja. Tam, kjer je ogromno drena in kjer se vam neizogibno kdo zaleti v mizo, medtem ko srkate drag napitek.

Tako vzdušje je mogoče doživeti tudi na osrednjem beneškem trgu – za enako ali še višjo ceno, če se usedete zunaj. Marsikje v Italiji se namreč lahko zgodi, da ima kava eno ceno, če jo naročite in spijete za točilnim pultom, drugo, če se usedete za mizo, in tretjo, če je ta miza zunaj. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da je lahko vsaka cena večkratnik tiste prejšnje in da na isti lokaciji v Benetkah lahko isto kavo spijete za manj kot dva ali za skoraj deset evrov.

Tudi v Dubrovniku lahko najdete spodobne cene

Na srečo pa ima Dubrovnik tudi veliko lepih barčkov in kavarn, kjer boste kavo dobili za osem ali deset kun, torej od 1,1 do 1,4 evra. Pa sploh niso daleč od Straduna!

Ne zagovarjam stradunskih gostincev z visokimi cenami, a jim verjamem, ko tožijo, da so najemnine za prostore na Stradunu morda celo dražje kot v središču New Yorka ali na kakšni drugi zelo elitni lokaciji.

Dubrovnik, ki je prometno izoliran od preostalega dela države, je zelo odvisen od turizma in nekateri menijo, da je edini pravi način preživetja politika visokih cen. Upravičeno ali ne – o tem bo vsak imel svoje mnenje.

Stradun, osrednja ulica starega mestnega jedra Dubrovnika Foto: Bojan Puhek

Najmočnejše orodje potrošnikov – moč svobodne izbire

Zato na Stradunu in kjerkoli drugje preverite, koliko kaj stane, še preden naročite. Tisti, ki jim to ni pomembno, naj se potem ne pritožujejo. Med redkimi stvarmi, ki so dražje od prestiža, sta naivnost in neprevidnost.

Potrošnikom ni težko plačati malo več, če vedo ali imajo vsaj občutek, da so za to nekaj dobili. V ceno kave za 46 kun je gotovo vključeno še marsikaj drugega kot samo topli napitek. Kdor si res želi samo kavo, pa jo bo zagotovo z večjim veseljem in za manj denarja lahko spil že nekaj korakov stran.

Ostaja pa še ena grenka resnica. Če se primerjamo z Zahodno Evropo, morda ta kava sploh ni tako draga, kot smo mi in naše delo poceni.