SiolNET. Trendi Potovanja
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Andreja Rustja: Inuiti so me sprejeli v svojo skupnost

1

termometer

Čuteča popotnica, teologinja in novinarka si je s svojo preprostostjo in spoštovanjem pridobila zaupanje Inuitov na kanadski Arktiki in nekaj tednov preživela v amiški skupnosti v Pensilvaniji.

Prostovoljno ste delali v Bosni, Albaniji, Etiopiji, Kambodži, pri Inuitih v Kanadi in prav gotovo še kje. Kaj je skupno otrokom na različnih koncih sveta, v katerih življenje ste kot prostovoljka vnesli nekaj sonca?

Otroci so si podobni po vsem svetu – so zvedavi, igrivi in večinoma nasmejani.

Kakšne odnose ste stkali z Inuiti na kanadski Arktiki, s katerimi ste preživeli nekaj mesecev?

Inuiti so mi izkazali zaupanje, spoštovanje in čast in so me, po raznih preizkusih seveda, sprejeli v svojo skupnost. Podelili so mi ime in na nek način sem postala del njih.

V svojo skupnost so vas sprejeli kot edino Slovenko in vam v obredu iniciacije podelili ime Najvišje dekle v mestu. Kako je potekal ta obred?

Žal na to vprašanje, zaradi dane obljube, ne morem odgovoriti.

Kako ste se spoprijeli z nizkimi temperaturami, življenjem v večnem snegu in njihovimi prehrambnimi navadami?

Pravzaprav zares precej težko. Vendar sem v nekem trenutku obupa, ko sem že tuhtala, kako pobegniti domov, prišla do spoznanja, da me nihče ni silil, da pridem sem, na ta mrzli konec planeta, da je bila to izključno moja odločitev in da je pomembno, da se vsaj poskusim prilagoditi. In potem je šlo presenetljivo preprosto. Človek je mnogo bolj prilagodljiv, kot si mislimo. Mraz ali večni sneg niti nista najhujša, mnogo težje je prenašati temo – na Arktiki sem bila v času polarne noči. No, pa tudi njihova hrana ni nekaj, k čemur bi se z veseljem vrnila.

Katere veščine preživetja ste osvojili med življenjem s staroselci na Arktiki?

Ne vem, če gre ravno za veščine, gre bolj za zavedanje, kako odvisni smo drug od drugega. Kako pomembno je, da vsak po svojih močeh prispeva k skupnemu uspehu. Na Arktiki ni individualizma. Še tako dober lovec ne more preživeti sam – potrebuje nekoga, ki mu bo iz kož sešil obleke, potrebuje nekoga, ki mu bo pripravljal hrano, ga negoval, če zboli, nekoga, ki bo poskrbel zanj, če bo imel smolo pri lovu …

Koliko izrazov za sneg ste osvojili v jeziku inuktitut?

Inuktitut je eden najtežjih jezikov na svetu in tako mi ni ostalo prav veliko njihovih besednih zvez. Kar pa zadeva sneg – o snegu sploh nismo kaj dosti govorili. Sneg je realnost. Obstajajo besedne zveze, ki opisujejo različno kakovost snega, različno barvo … Inuiti imajo več deset izrazov za sneg, niso pa to zgolj besede, so besedne zveze (lahko tudi zelo dolge), ki zelo natančno opišejo določeno vrsto snega.

Kako vas je spremenilo življenje med Inuiti?

Se mi zdi, da imam zadnje čase res rada zimo.

V kakšen svet ste se preselili v Pensilvaniji, kjer ste zaživeli z amiško družino in si s škofovim povabilom k amiški maši pridobili njihovo neizmerno zaupanje?

Amiši sami sebe imenujejo "preprosti ljudje". In dejansko je njihov svet zanimiv in preprost. Živijo brez številnih dobrin modernega sveta (npr. brez avtomobilov, mobilnih telefonov, televizije, radia, računalnikov) in se trudijo za preprostost, skromnost in odmaknjenost od sveta. Želijo živeti po načelih evangelija. Najpomembnejša vrednota amiškega sveta je družina, tako da družini, vzgoji otrok, druženju, odnosom itd. namenijo tudi največ časa.

Katera življenjska načela Amišev so vam bila tako blizu, da bi jih lahko ponotranjili, in katerih ne bi mogli nikoli sprejeti?

Amiška načela niso posebej drugačna od naših ali, lahko bi rekli, obče človeških. Edina razlika je, da so ta načela pri nas nekako zvodenela, da se v naši družbi tolerira občasne laži, lenobo ali nepoštenost, pri njih pa tega ni. Tam dana beseda še vedno dejansko drži.

Nemogoče je mogoče, bi lahko rekli za vaše pridobivanje naklonjenosti precej nezaupljivih in zaprtih skupnosti. Katere popotniške vrline in značajske lastnosti odpirajo vrata domov po vsem svetu?

Preprostost in spoštovanje. Predvsem spoštovanje se mi zdi silno pomembno. V končni fazi ni treba, da vse razumemo ali da se z vsem strinjamo, zavedati pa se moramo, da smo na potovanjih zgolj gostje v neki deželi ali kulturi. In z ljudmi (in deželami in kulturami) je treba ravnati spoštljivo in nežno.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin