Nedelja, 23. 10. 2016, 5.00
7 let, 1 mesec
Pri družini Stanonik v Žireh #reportaža #infografika
Pri dedku in babici, ki vzgajata svojega vnuka
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
16
15-letni Anže Stanonik je eden od 125 otrok v Sloveniji, ki jih po spletu različnih življenjskih okoliščin namesto staršev vzgajata dedek in babica. Po smrti sina Janka je bil Ivanki in Janezu v veliko tolažbo, skrb zanj pa ju ohranja mlada in v koraku s časom.
V dneh, ko smo poročali o odločitvi vrhovnega sodišča, ki je določilo, da je bil odvzem dveh velenjskih dečkov iz vrtca marca letos nezakonit in da so njegovi babici kršene ustavne pravice, smo obiskali 65-letno Ivanko in njenega tri leta starejšega moža Janeza Stanonika, ki od nenadne smrti sina Janka skrbita za njegovega sina, torej vnuka Anžeta.
Že pročelje hiše je dalo slutiti, da bomo v njej naleteli na vesele ljudi.
Hiše Stanonikovih v kraju Selo pri Žireh ni težko najti. Glineni palčki pred hišo in bujno cvetje na oknih nakazujejo, da v tej hiši kljub bridkosti, ki jih je doletela v preteklih letih, ne manjka življenja in veselja.
Prav z njim in iskrivim pogledom na svet sta se Ivanka in Janez reševala iz brezna žalosti, kamor ju je pred 13 leti pahnila smrt 26-letnega sina Janka.
"Sin je umrl v pičlih desetih dneh. V ponedeljek je odšel k zdravniku, naslednji četrtek se je poslovil," je pripovedoval Jankov oče Janez.
V desetih dneh ostal brez očeta
Anžetov oče Janko, čigar uokvirjena fotografija krasi steno v kuhinji, kjer se družina zbira ob obrokih in klepetu, je po agresivni obliki pljučnega raka umrl leta 2003, pri 26 letih.
"Zgodilo se je v pičlih desetih dneh. Že dlje časa je pokašljeval in ko se je končno spravil k zdravniku, je bilo prepozno. Nemudoma so ga napotili v bolnišnico na Golnik, kjer so mu postavili diagnozo. Šlo je za pljučnega raka, menda za eno od najbolj agresivnih oblik. Pobralo ga je v desetih dneh," je zamišljeno pripovedoval Jankov oče Janez.
Anže takrat ni imel niti dve leti. Živel je v isti hiši kot dedek in babica, saj z mamo zaradi določenih dejavnikov, o katerih Stanonikova javno ne želita razpredati, saj zdaj niti niso več pomembni, niso našli skupnega jezika.
Nasmejani triletni Anže z dedkom in babico na praznovanju rojstnega dne.
Niti za sekundo nista oklevala
Logično je bilo, da fant ostane pri njiju, sta dejala.
"Niti za sekundo nisva razmišljala, da bi bilo kako drugače kot tako, da z ženo prevzameva skrb za Anžeta," je v značilnem žirovskem narečju zatrdil ata Janez, mizar in gradbenik po stroki in poklicu.
"Za to sva bila pripravljena dati vse od sebe. Žena je postala njegova rejnica, jaz pa sem skrbnik nad njegovim premoženjem. No, tukaj nimam nobenih skrbi, denarja je tako ali tako malo," se je nasmehnil.
Vnuk kot tolažnik
Začetki so bili težki. Žalost v hiši je bila vseprisotna, a sta jo ravno zaradi družbe malega dečka, ki je edini živi spomin na njunega sina, lažje premagovala.
"Bil nama je tudi v tolažbo. Vedno je capljal za nama," sta povedala in priznala, da se jima je življenje povsem obrnilo na glavo.
"Stara sva bila nekaj čez 50 let in prepričana sva bila, da sva svoje otroke 'zredila', kot rečemo in da sva zdaj prosta. Najmlajša hči je sicer še živela doma, preostali pa so se že odselili in si ustvarili družine. No, ampak če zdaj pogledam nazaj, lahko rečem, da večjih problemov ni bilo," je zadovoljno razpredal ata.
"Ljudje so naju večkrat pohvalili, da sva dobra, da sva prevzela tako veliko odgovornost. No, naj kar fant pove, če dobro skrbiva zanj," je Anžeta pobaral ata.
"Dobro, dobro," mu je odvrnil 15-letnik, dijak prvega letnika srednje šole za računalništvo v Kranju ter tako kot stari oče gasilec po srcu in duši.
Preberite še:
Vrhovno sodišče: Odvzem velenjskih dečkov iz vrtca je bil nezakonit
Cerar je zaskrbljen, govoril bo z ministrico
Verica Trstenjak o primeru velenjskih dečkov: Počasna pravica ni pravica
Kje je našel novo službo direktor CSD iz afere koroška dečka?
Odstop direktorice CSD Velenje
Koliko rejnikov imamo v Sloveniji in kakšne pogoje morajo izpolnjevati?
Pravita, da jima je bil v najtežjem obdobju Anže največja tolažba.
Otroška soba v očetovi otroški sobi
Posebnih sprememb glede razporeditve stanovanja jima ni bilo treba uvajati. Anže se je preselil v nekdanjo očetovo otroško sobo.
"Tako je bil najbližje najini in če bi bilo kaj narobe, bi ga takoj slišala. Veste, takrat nismo imeli baby-phonov," je namignila mama, ki je kmalu po sinovi smrti pustila službo v žirovskem podjetju Etiketa, kjer je delala v tiskarni, in prevzela vlogo varuške. Poleg Anžeta je skrbela še za njegovega bratranca, ki živi v sosednji hiši.
"Pri vzgoji Anžeta sva se ravnala po občutku in mislim, da nisva zgrešila," ocenjuje mama Ivanka.
O socialni delavki vse dobro
O socialni delavki, ki je zadolžena za njun primer, govorita o presežkih.
"Kmalu po sinovi smrti, pa tudi že prej, ko je ostal sam z otrokom, saj sta se s partnerico razšla, nas je obiskala socialna delavka Irena Pilar iz Centra za socialno delo Škofja Loka. Poznala je našo situacijo in brez kakršnihkoli težav smo se dogovorili, da postaneva Anžetova skrbnika," je povedala mama Ivanka, za katero si človek težko predstavlja, da ji karkoli zbriše nasmešek z obraza.
"Res je, nimam ene pripombe, odlično sodelujemo," je ženine besede potrdil Janez. "Morda bi se danes težje dogovorili, kaj pa vem, takrat je šlo vse gladko," je razmišljal.
"Ko sva dobila Anžeta, nisva kaj dosti komplicirala. Delala sva po občutku in mislim, da nisva zgrešila," je namignila Ivanka in z očmi oplazila svetlolasega dečka, ki je ves čas pogovora z nami sedel ob mizi in čakal na vprašanja.
Kuhinja in jedilnica, prostor, kjer se pri Stanonikovih največ dogaja in kjer so sprejeli tudi naju s fotografom.
Ata in mama kot oče in mami
Da ju kliče ata in mama, je povedal. Pa ne mama Ivanka in ata Janez, kot mu je v enem od osnovnošolskih spisov želela popraviti učiteljica, samo ata in mama. Tako kot oče in mami.
Z mami imata danes redne stike. Vsake 14 dni se srečata, poklepetata, se vozita s kolesom, mama pa zraven pripelje še svoji dve hčerki.
Da v šoli po starosti ne bi preveč izstopala, sta se začela oblačiti bolj mladostno, je povedala Ivanka.
Vitalnost in korak s časom
Ivanka in Janez, ki sta v zrelih letih ponovno stopila v starševske čevlje, sta sprejela vse, kar k temu spada. Ponovno sta sedla v tudi šolske klopi. Ne dobesedno, pa vendar, ko je otrok v šoli, to za seboj potegne marsikaj.
"Na govorilnih urah in roditeljskih sestankih sva bila vedno najstarejša," se smejita. Trudila sta se, da bi v poznem življenjskem obdobju držala korak s časom, še oblačila sta se bolj mladostno.
Do šestega razreda sta Anžetu še lahko pomagala pri šolskih obveznostih, potem je postalo prezahtevno in sta se pomoč obrnila na sorodnike.
"Do šestega razreda osnovne šole sva Anžetu pomagala pri šolskih obveznostih in domačih nalogah, potem pa je za naju postalo pretežko," je priznal ata.
Kjer jima ni šlo, sta Anžetu med sorodniki, ki jih imajo Stanonikovi res veliko, poiskala inštrukcije, v svet računalniške znanosti, ki mu je po izbiri srednje šole sodeč najbolj zlezla pod kožo, pa ga je uvajala teta Ana.
Janez, po drugi strani, pa se prav računalnika izogiba v širokem loku. "Računalnika nočem, potem bi me to zasvojilo, pa bi se odrekel branju, tega pa nočem," je povedal gospodar hiše, ki svoje misli rad zapiše na papir, dolgo časa pa je svoje misli zapisoval tudi v dnevnik.
Vnuka bi rad vzgojil v poštenega človeka. "Samo to si želim," pravi ata Janez.
Želita ga vzgojiti v poštenega človeka
"Anže nama je kot sin. Vse ve, nič ne skrivava pred njim. Najina edina želja je, da ga vzgojiva v poštenega človeka. Trudiva se, da bi nama uspelo," je ganjeno sklenil ata.
Usoda koroških dečkov ju je prizadela
Zgodba o koroških dečkih je zakoncema Stanonik segla do srca. Gospa Ivanka je pokazala na kurjo polt, ki jo je obletela ob omembi tega primera.
Pravita, da ne moreta razumeti, da je socialna služba na tako grob način posegla v družino in starim staršem odvzela otroka. "Mene je šokiralo, kar mrazi me, ko se spomnim," se je vznemirila Ivanka.
Novica o odvzemu velenjskih dečkov je razburila javnost in sprožila proteste z zahtevo po vrnitvi otrok dedku in babici. Zgodba je pretresla tudi zakonca Stanonik.
"Socialne službe imamo zato, da družine pomagajo držati skupaj, ne pa razdvajati," se je jezil ata. "Način, na katerega so se primera lotili, je grd in umazan, družini pa so s tem povzročili še eno tragedijo. Stare starše so še enkrat prizadeli, kot da ju že smrt hčerke ne bi prizadela dovolj. Menim, da v takih primerih skrb za otroka prevzameta stara starša, če to ni mogoče, to storijo tete ter strici in šele v skrajni sili nekdo tretji."
Kljub jezi je želel umiriti strasti. "Ne poznamo pa ozadja, zato ne smemo preveč obsojati," je dodal.
Ivanko je primer velenjskih dečkov hudo pretresel.
Z matičnim Centrom za socialno delo v Škofji Loki sama nimata nobenih težav. Nasprotno, zgledno sodelujejo, se pogovorijo, če je to potrebno. Z drugimi rejniki si izmenjujejo izkušnje in nasvete, socialna delavka pa jih obišče enkrat letno in preveri, ali kaj potrebujejo.
16