"Nisem žrtev, bolezen je pravzaprav moje zdravilo"

Klara Čampa je ženska, ki bi lahko vsak dan posebej jokala, da ji je življenje naložilo preveč bremena. Pri 29 letih je zbolela za rakom dojk, zdravniki so ji odstranili obe dojki, jajčnike in jajcevode, je nosilka mutacije gena BRCA 1, pred štirimi meseci ji je zaradi raka dojk umrla mama. Imela je 16 kemoterapij, peturno operacijo, 25 obsevanj in zdaj teče 5/8 cikel kemoterapije s tabletami in še ni konec. Pred dnevi je namreč dobila pošto, da jo po koncu trenutne kemoterapije čaka še ena, ki naj bi trajala eno leto. A Klara se je odločila, da bo usodo vzela v svoje roke, ona bo junakinja vsakega dne posebej in od dne, ko so ji povedali, da ima raka na dojkah, je spremenila pogled na življenje. Ona je središče vesolja in vsak dan znova je hvaležna za to, da je tukaj in zdaj. Včasih je treba stopiti iz cone ugodja in narediti nekaj zase.  

Od trenutka, ko sem stopila na Onkološki inštitut, se mi je življenje spremenilo. Končalo se je staro obdobje in začela sem na novo. Foto: Ana Kovač

Klara, kako je v vaših očeh videti današnji oblačen, mrzel in turoben dan?

Ko te doleti takšna izkušnja, kot je mene, nič več na tem svetu ni samoumevno. Vsak dan, ko se zbudim, se zbudim z nasmeškom, vsak dan je moj najboljši dan in za vsak trenutek življenja sem hvaležna. Nič več mi ni samoumevno, niti to, da se zjutraj zbudim.

Bolezen človeka spremeni in mene je v zelo pozitivno smer.

29. september 2020 je bil dan, ko ste zvedeli za svojo diagnozo. Rak. Dan, po katerem je vse postalo drugače.

Nekako tako. Moram povedati, da se je nekaj nakazovalo že prej. Maja sem med prhanjem v prsih začutila bulico. Če moja mama ne bi mesec prej zbolela za rakom dojk, med prhanjem ne bi bila posebej pozorna. A takoj, ko sem zatipala nekaj drugačnega, sem pomislila: "Ali obstaja možnost, da imam raka tudi jaz? Saj še dojim, mlada se še? To je zagotovo kakšna žleza od dojenja." Naslednji dan sem poklicala osebnega zdravnika, ki me je naročil v ambulanto za bolezni dojk, kjer me je zdravnik po pogovoru in pregledu poslal na punkcijo na Onkološki inštitut. Na izvidu je pisalo laktacijska dojka in kontrola čez eno leto. A bulica je postajala vedno večja, bila je že dobro vidna. Septembra sem nehala dojiti najmlajšo hčer Mašo in čutila sem, da to ni tako, kot bi moralo biti. Zahtevala sem ponovni pregled in potem se je vse hitro odvijalo. V četrtek sem imela pregled v Domžalah, v petek ultrazvočno punkcijo in v torek že pregled pri kirurgu. Nikoli ne bom pozabila njegovih besed, da imam pred sabo nekaj mesecev kemoterapije in z mano bo vse v redu.

Dobro, da ste poslušali svoje občutke, da nekaj ni tako, kot bi moralo biti.

Preveliko zgodb sem slišala, kako so ženske odlašale z obiskom zdravnika in se je bolezen razvila. Zato znova svarim, če ima nekdo občutek, ki mu pravi, da se je v telesu nekaj spremenilo, potem naj gre k zdravniku.

Vedno gledam na življenje s pozitivne smeri. Foto: Ana Kovač

Z optimističnimi objavami na družbenem omrežju spodbujate ljudi, da cenijo vsak dan. Na življenje gledate s svetle strani.

Najprej sem morala sama predelala položaj, v katerem sem se znašla, nato sem čutila, da moram svoja občutenja tudi nekam izliti. Mogoče bom z njimi komu pomagala pri procesu zdravljenja in odkrivanja smisla življenja.

Kakšni so bili odzivi ljudi, ko so prebrali, slišali, da ste zboleli?

Veliko jih je bilo šokiranih, kako sem lahko zbolela tako mlada, in to ravno jaz.

Zakaj so bili znanci presenečeni, da se je bolezen zgodila prav vam?

Bolezen je za stare ljudi, za mlade je rak še vedno šok. Sama vem, zakaj sem zbolela, in naredila sem veliko spremembo. Vedno sem druge postavljala pred sebe, jaz sem bila vedno na drugem mestu. Vedno sem se razdajala za prijatelje in družino. Pogosto sem naredila tudi stvari, ki mi niso bile pogodu, mogoče so nekateri mojo ustrežljivost celo izkoriščali. Ko sem zbolela, sem temu naredila konec.

"Rada sem urejena ženska. Nočem pozabiti nase. Ko se uredim, se počutim bolje. Ženske bi morale dati sebe na prvo mesto in tako pokazati, da se cenimo. Otrokom moramo biti vzornice." Foto: Ana Kovač

Spremenili ste se, zato se je verjetno spremenil tudi krog ljudi okoli vas.

Eni so zapustili krog prijateljev, saj jih nisem želela več v svoji bližini. Tisti, ki so mi dajali le negativno in so v največji stiski pozabili name, so odšli. Prišli so novi. Obdana sem z ljudmi, ki me osrečujejo, ki se veselijo z mano.

Klara, ste se spraševali, zakaj ste zboleli ravno vi?

Seveda sem se, a sem dobila odgovor, da je to zato, ker potrebujem spremembo v svojem načinu življenja. Do bolezni imam pozitiven odnos, ker se ne počutim bolne in vem, da je bolezen pravzaprav moje zdravilo. Pred dnevi sem dobila pošto, da me po koncu trenutne kemoterapije čaka še ena, ki naj bi trajala eno leto. Zdravniki bodo naredili vse, da se rak ne ponovi. Ob vsakem takem pogovoru se zavem svoje minljivosti, ampak vem, da bom preživela še veliko lepih dni in doživela svoje vnuke.

Vem, da sem zbolela, ker sem bila preveč pod stresom. Nekje se je nabiralo, zgodil se trenutek, ko se je vse sprožilo. Naredila sem spremembo in vem, da zdaj živim veliko bolj kakovostno kot prej. Hvaležna sem za takšno šolo.

Rak je bolezen, ki jo zelo povezujemo s smrtjo. A številne zgodbe, kot je vaša, temu oporekajo.

Jaz sem še vedno tukaj. Vse je odvisno od tega, kdaj zdravniki odkrijejo raka. Rada bi tudi podrla stereotip, da so kemoterapije nekaj groznega. Kemoterapije so šok za telo, a jaz sem jo sprejela kot zdravilo. Verjela sem v to, da me bo kemoterapija pozdravila, tako da nisem imela prevelikih slabosti. Razen po prvi, ko sem obležala na tleh. Treba je zaupati zdravnikom, ker bodo naredili vse, kar je za bolnika najboljše. Če bi imeli zdravilo za raka, bi ga dobila, a ker ga ni, je kemoterapija najboljša možnost.

Vsakega, ki kdaj toži zaradi majhnih težav, bi za en dan poslala v bolnišnico. Da bi se zavedel, kako minljivo je življenje. Foto: Ana Kovač

Kaj se je zgodilo po prvi kemoterapiji?

Ko sem prišla domov, sem se počutila odlično in pojedla sem še burek. Privoščila sem si tudi sprehod. Ko sem se vrnila, sem bila bleda kot stena. Imela sem občutek, kot da razpadam. Nato se spomnim, da sem ležala v kopalnici na tleh in nisem imela niti toliko moči, da bi poklicala moža Mira. Samo razmišljala sem, da moram zdržati, da je to trenutek, čez katerega moram. Takrat sem se zavedala, kakšno moč imam. To je bila prelomnica, ko sem se zavedela, da nisem žrtev, da je to preizkušnja, ki mi je bila dana z namenom.

Kakšne so bile naslednje terapije?

Niso bile tako hude, slabo sem se počutila, nisem imela apetita, shujšala sem, ampak imela sem v glavi, da je to proces, ki bo minil.  Vedela sem, da bom potrebovala malce več počitka in spanja, a da bo kmalu spet dan, ko bo vse v redu. Nisem želela biti žrtev, saj se nisem počutila slabo. Nisem želela pokazati šibkosti, ker sem verjela, da mi bo uspelo.

Dekletoma sem lahko vzgled, kako je treba poskrbeti zase. Foto: Ana Kovač

Kaj je torej glavna sprememba v vašem življenju?

Najbolj to, da je dober dan odvisen predvsem od mene. Kar dam, to dobim. Veliko ljudi je opazilo mojo spremembo in to je res potrditev, da sem nekaj naredila drugače. Prijateljica mi je rekla, da me včasih ne pozna več, da sem postala polna življenja, da sta se moj nasmeh in pogled spremenila. Začela sem se zavedati, kako sem minljiva. Delam to, kar me osrečuje. V prvi vrsti sem ženska, nato še mamica, žena, prijateljica ... Nikoli nisem pomislila, da ne bi zmogla. Vem, da sem močna, moja mama je bila moja vzornica.

Kdo so bili vaša največja podpora?

Največja podpora sta bila mož in brat. Vmes so bile krize, ker bolezen je res psihična preizkušnja. Imam dva majhna otroka in nisem se mogla kar izključiti. Sem mamica in moram skrbeti zanju. Mož mi je pomagal pri počitku, pri vzgoji, pri vsem. Brat je skrbel, da je bil pesin sok, ki je dober za kri, ves čas v hladilniku.

Mogoče bi moral vsak čez to izkušnjo, da bi se bolj zavedali, kako smo lahko srečni, da smo tukaj. Foto: Ana Kovač

Ste pomislili, kaj bo z vašima dekletoma? Kako sta dojemali vašo bolezen?

Seveda sem ves čas mislila nanju. Starejša Sara bo prihodnjega januarja stara šest let, Maša bo kmalu dve leti. Maša je bila še zelo majhna in ni ničesar dojemala, Sara je že dobro vedela, kaj se dogaja. Iskreno sem ji povedala, da sem bolna, a da se bom pozdravila. Kadarkoli me je videla brez las, je rekla, da sem lepa. Otroci drugače sprejemajo.

Ko sem prišla z operacije in sem ležala na kavču, okoli mene pa so bili moji trije, sem si rekla, četudi umrem, bo za njih poskrbljeno. Tudi to je treba pomisliti. Četudi bo najhujši scenarij, bo zanju poskrbljeno.

Med zdravljenjem ste diplomirali in dobili zaposlitev za nedoločen čas. Dobri novici.

Res verjamem, da se dobro z dobrim vrača. Zaposlena sem bila za določen čas in v tem času sem šla na porodniško. Medtem se je moja pogodba iztekla. Ko sem klicala direktorja, kaj bo zdaj z mano, mi je ponudil nadomeščanje porodniškega dopusta sodelavke. Po 14 dneh dela sem dobila diagnozo rak. V tem času je tudi sodelavka, ki sem jo nadomeščala, dala odpoved. Poklical me je direktor in mi ponudil pogodbo za nedoločen čas. V tistem trenutku se mi je zdelo, da se mi je mogoče nekaj dobrega vrnilo, ker kdo bi mi v takšnem položaju dal pogodbo za nedoločen čas. V času zdravljenja sem tudi napisala diplomsko nalogo, s katero sem odlašala pet let. Kot kaže, je zdaj bil čas, da jo dokončam.

Vse je mogoče. Zato sem včasih kar malce huda na ljudi, ker ničesar ne naredijo, da bi jim bilo bolje, ampak zgolj tožijo. Če nekdo ni zadovoljen s službo ali partnerjem, naj nekaj naredi, da bo drugače. 

Na omrežju ste zapisali, kako ste ponosni na svoje brazgotine. Jih ne zakrivate, kajne?

Tako je, ponosna sem nanje in brez težav bi se fotografirala gola. Brazgotine so del mene in zaradi njih sem postala to, kar sem. Brazgotine od carskega reza so posledica tega, da imam zdravega in živega otroka. Brazgotine so del mene, mene ne bremenijo. Nikoli jih nisem skrivala, prav ponosna sem na njih.

Ali se zdaj ukvarjate s športom?

Poslušam svoje telo in mu sledim. Vem, kdaj ne morem več. Med igro tenisa me včasih zaboli v predelu dojk, a vem, da bo minilo. Vedno sem bila aktivna ženska in zdaj si postavljam nove standarde, po katerih bom živela svoje življenje še naprej. Vsak teden grem na tenis, v hribe, s športom se želim še naprej ukvarjati in to bo moja navada. Prehrane nisem spremenila. Tudi prej sem bila energična oseba, ampak zdaj je vse še močneje.

Foto: Ana Kovač Leti 2020 in 2021 sta bili za vas res izjemno naporni. Verjetno ste razmišljali, kako boste vse to lahko prenesli ...

Razmišljala sem, kaj vse bom še preživela v enem letu. Življenje mi je naložilo, kolikor sem lahko prenesla. Ko je umrla mama, je bilo res hudo. A vseeno sem bila hvaležna, da sem se lahko od nje poslovila v domačem okolju. Imela sem krizo, a me je brat tolažil, da je najina mama odšla na drugi svet mirna in spokojna. Na njenem obrazu ni bilo trpljenja.

Ste se že vrnili v službo?

V službi še nisem. Dokler ne bom pripravljena, ne bom šla. Zdaj sem še v aktivnem procesu zdravljenja. Ne želim se prehitro vrniti, da ne bi padla nazaj v stare tirnice. Dala si bom toliko časa, kolikor ga potrebujem. Vem, da procesa žalovanja za svojo mamo nisem prešla. Ko je mama umrla, sem hodila še na obsevanja.

Po izrazu na obrazu sem druga oseba. Vidi se, da zdaj živim polno življenje in sem pristno srečna.

Resnično se bolj zavedam sedanjosti trenutka, ker vse gre v smer, kamor mora iti. Nimamo vpliva na to, včasih je treba nekaj spustiti, da se zgodi.