Sobota, 29. 1. 2022, 17.41
2 leti, 10 mesecev
Mlada ustvarjalka, ki je morala izgoreti, da je našla pot do sebe
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,54
2
Izgorelost je beseda, ki spremlja modernega človeka in družbe, kjer je izčrpanost statusni simbol. Pogum je reči: dovolj je tega. A sledijo otopelost, tesnobnost, strah, zaskrbljenost, nezaupanje vase ... Mlada Vida Igličar si je želela boljše telesno in duševno počutje, to pa jo je spodbudilo k projektu 100 dni za boljšo mene. "Izziv me je spodbudil, da si zaupam in se cenim, in zaradi tega sem danes boljša ne le zase, temveč tudi za druge."
Vida Igličar je grafična oblikovalka in ilustratorka. Svojo pot je začela s študijem oblikovanja in ilustracije na univerzi De Montfort v britanskem mestu Leicester, ki ga je končala z nagrado za najboljšo študentko v letniku. Po vrnitvi v Slovenijo se je zaposlila v oglaševalski agenciji Pristop, kjer je napredovala v umetniško direktorico ter za ekipno ustvarjene projekte prejela številne domače in tuje nagrade na področju oblikovanja in oglaševanja. Po izkušnji z izgorelostjo je stopila na samostojno podjetniško pot. Izdala je knjigo 100 dni za boljšo mene, v kateri opisuje 100-dnevno potovanje do boljšega počutja z enim majhnim dobrim dejanjem na dan.
Kako je vaša knjiga drugačna od podobnih tovrstnih knjig o iskanju izgubljenega človeka?
100 dni za boljšo mene ni samo knjiga, ki jo (pre)bereš, ampak tudi priročnik, delovni zvezek. Za zapisom vsakega dne sledi prazna stran, ki bralca vabi, da se še sam poda na pot in aktivno sodeluje. Sama sem se 100-dnevnega projekta lotila v želji po boljšem počutju in šele po uspešno končanem izzivu se je porodila ideja, da bi to postala knjiga. Upam, da nisem ustvarila knjige z novo teorijo ali nasveti, ampak knjigo, v kateri delim na lastni koži preizkušeno spoznanje, da se spremembe začnejo z majhnimi koraki in da se zadovoljstvo, čeprav je slišati klišejsko, največkrat skriva v majhnih stvareh.
Upam, da skozi svoja majhna dejanja čim več bralcev nagovorim, da se z menoj podajo na pot do boljših sebe.
V 100 dneh so bili vzponi in padci. A prišle so tudi korenite spremembe. Katere?
Pustila sem službo v agenciji in stopila na samostojno podjetniško pot, končala terapijo, spoznala partnerja in z njim vzpostavila ljubeč odnos. Izvedla sem tudi številne manjše korake: preizkusila sem se v novih slogih ilustracije, spremenila delovne navade in začela konce tedna preživljati v naravi namesto za računalnikom.
Poglobila sem znanje joge, izboljšala kakovost spanja, občutila hvaležnost in gradila boljše odnose z bližnjimi. Skupni vpliv vsega tega pa je prinesel največjo spremembo - boljše telesno in duševno počutje, kar se je opazilo tudi navzven.
Pomembno se mi, da ste izpostavili negovanje duševnega zdravja. To je tabu tema, ki vseeno počasi stopa v ospredje in ni več skrita.
Opažam, da se ta tabu vztrajno razblinja, in to me veseli. Kadarkoli sem spregovorila o svoji zgodbi, o izgorelosti in izzivih, ki jih prinaša, so do mene prišli ljudje in z mano delili svoje podobne izkušnje. Menim, da nismo le pripravljeni spregovoriti, ampak smo tudi željni pogovora o duševnem zdravju.
Graditi dober odnos do sebe je potovanje, ki nima cilja, ampak traja vse življenje.
Je pa res, in to opažam tudi pri sebi, da je lažje govoriti o preteklih težavah, ki smo jih že osvetlili in se premaknili naprej. A ne glede na to verjamem, da z vsakim odprtim pogovorom, s tem, ko spregovorimo ali poslušamo o izkušnjah in preizkušnjah na področju duševnega zdravja, delamo male, a pomembne korake v smer boljšega sveta.
Zanimivo je, da o izgorelosti in duševnem zdravju spet piše nekdo, ki je iz sveta oglaševanja.
Pomembno se mi zdi poudariti, da nas na poti do izgorelosti ženejo unikatni, globlji nezdravi vzorci in način razmišljanja, ki presegajo oglaševanje ali pretirano osredotočenost na delo. Menim, da smo predvsem ljudje tisti, ki imamo rano, ne oglaševanje. Ljudje, ki smo preživeli izgorelost ali smo nagnjeni k njej, to rano krpamo, polnimo ali prikrivamo z delom.
Seveda pa oglaševalsko okolje s svojim hitrim načinom življenja, urnikom, ki ni omejen na določeno uro ali izmeno, ampak se lahko brez težav razvleče v noči in konce tedna, in navezanostjo na prejemanje nagrad v zanko ujame tiste, ki nimajo dobro postavljenih meja in vrednot. Raje, kot da bi s prstom kazala na oglaševanje, poudarim, kako zelo pomembna je predvsem skrb zase in klima v posameznem podjetju.
Izgorevanje ni čedalje pogostejše le v oglaševanju, ampak povsod, kjer so skrhani odnosi.
Meni ljuba misel Edith Eger je, da za stremljenje k popolnosti ni potreben pogum, ampak je pogum potreben za to, da smo povprečni, da se zadovoljimo s tem, kar smo, in si rečemo: dovolj dobro je dobro. Kot perfekcionistka to težko slišite, kajne?
Včasih sem na svoj perfekcionizem gledala s ponosom. Danes se ne enačim več z njim. V perfekcionizmu prej kot pogum vidim obrambni mehanizem. Sama sem z delom polnila praznino, ki je ostala po nenadnih izgubah bližnjih. Ob smrti sem bila postavljena pred dejstvo, da nad življenjem nimam nadzora, in rešitev iskala v ustvarjanju, kjer se je zdelo, da je vse odvisno le od mene. Mislila sem, da če bom delala popolno, če bom popolna oseba, ne bom več doživela izgube. V zmoti, da delo ali perfekcionizem vodi do sreče, sem gradila vzorce, ki so na eni strani prinašali odobravanje, občudovanje in pohvalo, v mojem urniku pa kopali brezno vse bolj porušenih vrednot. Danes se strinjam, da je biti dobro več kot dobro. Imeti dobre odnose, delati dobro, biti dobro.
Kot ste zapisali v knjigi, ljubezen do sebe ne pride zlahka, a je to najpomembnejši odnos. Kakšen je vaš odnos do sebe in kako se imate radi tudi takrat, ko se sprva ne počutite najbolje?
Graditi dober odnos do sebe je potovanje, ki nima cilja, ampak traja vse življenje. Včasih je to pot navzgor, drugič navzdol, tretjič v krogu. Pride dan, ko mi uspeva brez truda, in pride dan, ko mi tudi s trudom ne gre najbolje. Vedno pa si prizadevam, da se sprejemam, da gradim zaupanje vase, v druge in v življenje.
Biti iskren pomeni biti ranljiv in lahko pomeni biti nesprejet. Tega pa se bojimo. Povedali ste svojo življenjsko zgodbo, tvegali. A kot se je pokazalo, je to obrodilo sadove. Znate deliti svoje uspehe ali jih skrivate zase?
Projekt 100 dni za boljšo mene sem sprva ustvarjala in objavljala na Instagramu ter izkoristila platformo tako za deljenje malih in velikih zmag kot odpiranje ranljivosti. Spregovorila sem na temo izgube bližnjih, spoprijemanja s perfekcionizmom, izkušnje z izgorelostjo, depresijo in paničnimi napadi. Da sem projekt uspešno končala, si spremenila življenje na bolje in nato izdala knjigo, je uspeh, ki sem ga ponosno in z veseljem delila. Vsekakor tudi v upanju, da moja zgodba služi kot motivacija in ponudi upanje.
Kaj naredite, ko pride napad panike? Se znate bolje odzivati?
Danes paniko prepoznam, bolje razumem dogajanje v telesu in mislih. To se mi zdi pomembno in želim si, da bi vsi vedeli, kaj je panični napad, kako se ga občuti in kako si pomagati. Takrat se počutimo ogroženo, a v resnici nismo v nevarnosti. Sama teh informacij nisem imela, ko sem prvič doživela panični napad, in prav to je bilo tisto, kar je ustvarilo tako grozen občutek. Danes poznam več tehnik in načinov sprostitve, predvsem umirjenega dihanja, in želim si, da bi se o tem pogosteje in bolj odkrito govorilo.
Pišete tudi o lastnem videzu, o tem, kako si včasih niste znali predstavljati dneva brez ličil. In to vi, mlada in lepa ženska. Zakaj je tako in zakaj ste spremenili rutino?
Najprej hvala za lepo pohvalo. Večkrat sem že razmišljala o navadah, ki smo jih v svojem vsakdanu posvojile ženske, in o tem, kdaj se urejamo zase, kdaj za druge, kdaj s tem gradimo boljše počutje, kdaj pa gre za ustvarjanje maske. Nimam jasnega odgovora, kje je meja in kaj je dobro. Pri sebi vem, da je v preteklosti vsakodnevno ličenje vsebovalo tudi vzgibe nesprejemanja sebe.
Ličila so bila kot maska, kot varovalo pred zunanjim svetom. Kar ni nujno vedno narobe, se mi zdi pa smiselno, da kot ženska prevetrim svoje navade ter pomislim na to, kaj mi da občutek ženskosti in kaj verjamem, da je vir lepote.
Opaziti je, da je Brene Brown vaša "mentorica". S čim se vas je najbolj dotaknila?
Spomnim se, kdaj sem prvič poslušala njen Ted Talk. Osvetlila je veliko tem, ki so mi bile pomembne. Mnogo konceptov in občutkov, s katerimi se srečujemo dnevno, pojasni na unikaten, nov način. Ob njenih besedah sem se prvič zavedela razlike med sramom in krivdo. Ob krivdi obsojamo svoje določeno dejanje, del sebe, ob sramu pa se za celotno našo bit zdi, da ni v redu, da je nekaj z nami narobe. Pogosto opominja na pomembnost ranljivosti in poguma.
Po besedah Brene Brown potrebujemo pogum, da v kulturi, kjer je izčrpanost statusni simbol, rečemo da počitku in igri.
Za kaj vse ste hvaležni?
Hvaležna sem za naravo, ki me s svojo cikličnostjo in štirimi letnimi časi vabi k sprejemanju sprememb in grajenju zaupanja, da bo vse dobro.
Hvaležna sem za svoje bližnje, za veliko družino, partnerja in prijatelje, s katerimi imam ljubeče, varne in iskrene odnose. Hvaležna sem, da imam možnost svobodno ustvarjati in da imam telo, ki mi dobro služi. Hvaležna sem za vse izzive, ki so me popeljali na pot rasti in novih spoznanj. Lahko bi nadaljevala v nedogled, za ogromno stvari sem hvaležna in nanje se dnevno z veseljem opominjam.
Kaj ste danes naredili za boljšo sebe?
Lahko rečem, da je to prav ta pogovor. Zdi se mi vredno govoriti o temah, ki jih odpira knjiga 100 dni za boljšo mene. Ko razmišljam o zastavljenih vprašanjih in odgovorih, ki jih podam, sem ranljiva, odprta, sprejemajoča in menim, da s tem boljša različica sebe.
Preberite še:
2