Po Sloveniji
Primož Roglič
Ponedeljek, 18. 6. 2018, 4.15
6 let, 6 mesecev
Intervju: Lora Klinc, življenjska sopotnica Primoža Rogliča
Kako je biti dekle vrhunskega športnika? Odvisno od perspektive ...
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,23
Če bi Primož Roglič vztrajal v smučarskih skokih, bi bilo zanjo vse skupaj precej manj stresno. "Bi pa bilo hkrati tudi manj vsega ostalega, tudi adrenalina," odgovarja Lora Klinc, življenjska sopotnica kolesarske črno-rumene rakete iz Zasavja, ki je z zmago na 25. dirki Po Sloveniji številnim ljubiteljem kolesarstva pripravil popolno nedeljsko popoldne.
Lora Klinc, magistra evropskih študij, temnolaska, ki ji ne zmanjka besed, 28-letnica iz Hoč, hčerka odbojkarice in smučarskega tekača oziroma biatlonca, ki je več let trenirala odbojko. V očeh večine, ki je osebno ne poznajo, pa predvsem dekle vrhunskega kolesarja Primoža Rogliča, aktualnega svetovnega podprvaka v kronometru in lastnika prve slovenske etapne zmage na prestižnem francoskem Touru. Od včeraj tudi dvakratnega zmagovalca dirke Po Sloveniji, ter seveda zmagovalec etapne Dirke po Baskiji.
Ob robu jubilejne 25. slovenske pentlje smo se z Loro pogovarjali o različnih vlogah, ki jih igra kot življenjska sopotnica nekdanjega skakalca, zadnja leta (vedno boljšega) kolesarja, o atmosferi v odnosu, ki jo, če hočeš ali ne, občasno krojijo tudi športni rezultati, in o pomenu pisanja, ki je lansko poletje zaradi objav v Delovi prilogi Polet navduševalo ljubitelje in neljubitelje kolesarstva, predvsem pa tiste, ki radi preberejo kaj tehtnega, a hkrati zabavnega in intimnega.
Dobro razpoložena Primož in Lora pred začetkom letošnje dirke Po Sloveniji.
Življenje z vrhunskim športnikom prinaša prevzemanje vrste najrazličnejših vlog. Ste kdaj razmišljali, koliko vlog igrate vi? Poleg na primer psihologinje, partnerice?
Preštevala jih ravno nisem, jih je pa zagotovo več kot deset. Če nadaljujem vaš seznam, sem še voznica, pa asistentka pri reševanju mehaničnih težavah, kuharica, prijateljica, lektorica … Pa kako se reče tistemu, ki nekoga gnjavi, da nekaj stori (smeh, op. a.)?
Nadlegovalec?
No, tudi to sem, pa navijačica, spremljevalka, asistentka na dirki …
Prevzemate tudi menedžersko vlogo? Je to nekaj, kar bi lahko povezali z znanji, ki ste jih pridobili med študijem?
Da, lahko mu kaj pomagam in organizacijske zadeve so mi blizu, a si ne bi upala prevzemati vsega bremena in odločati o ključnih stvareh. Na ravni Slovenije bi sicer to še zmogla, ko pa te okvire enkrat prerasteš, potrebuješ še nekoga, ki ti bo pri tem pomagal.
Ste morali sebe v vajinem odnosu kdaj postaviti na stranski tir ali gre za povsem enakovredno sobivanje?
Mislim, da sem to storila na začetku, povsem nenamerno. Potrebovala sem nekaj časa, da sem se na vse skupaj prilagodila, da sem ugotovila, kako vse skupaj deluje, potem pa se mi zdi, da to ni bilo več potrebno.
V imenu Primoža, ki je postal drugi najboljši športnik preteklega leta po izboru športnih novinarjev Slovenije, je na prireditvi v Cankarjevem domu prevzela priznanje.
Seveda pa je vse skupaj odvisno od perspektive. Lahko bi bila nesrečna, ker moram v Francijo (na Dirko po Franciji ali na predhodni ogled trase, op. a.), lahko pa si rečem, super, lahko grem v Alpe, krasno.
Je pa res, da imam občasno težave s tem, da sem študirala in sem mislila, da bom zato lahko počela to in ono, pa tega v resnici še ne počnem, po drugi strani pa je življenje, ki ga živim zdaj, privilegij. Lahko potujem po vsem svetu, živim svobodno življenje.
Pa se kdaj čuti, da na primer rezultati krojijo atmosfero v vajinem odnosu?
Če se, je to zaradi mene, na srečo pa slabih rezultatov ni bilo veliko. Primož je tip človeka, ki na slab rezultat pozabi precej hitreje kot mi vsi okrog njega. Če sem jaz doma, on pa na dirki, se jaz stokrat bolj obremenjujem kot pa on, ki se zaveda, da ga naslednji dan čaka nov štart in da mora biti 120-odstotno osredotočen, da naredi to, za kar je tam. Se pa trudim to nervozo nanj čim manj prenašati.
Koliko ste se v zadnjih petih letih, odkar je Primož skakalne smuči zamenjal za kolo, naučili o kolesarstvu? Vam je bil ta šport že prej domač?
Ne, kje pa, nič mi ni bilo domače. Še danes ne znam sestaviti kolesa … Pa se trudim, vsa sem umazana od "šmira".
Kako to, da se ubadate s tem?
Ker sem večino časa sama in je to nekaj, kar moram znati opraviti. No, se trudim, pa mi ne gre.
Vam je Primož že predlagal ali ponudil, da bi vam kupil električno kolo?
Ne, niti mi ni do tega. Nisem ravno navdušena nad električnimi kolesi. Ali si kolesar in te na koncu pobere, če drugače ne gre, ali pa greš peš.
Zadnje obdobje se redno udeležujete kolesarskih dirk. Ste že prej spremljali kolesarstvo, je bilo na primer spremljanje francoskega Toura že prej tradicionalna družinska zadeva?
Da, že od nekdaj. Doma smo vedno spremljali Tour, še v času Lancea Armstronga.
Pa ste takrat tako kot večina požirali njegove knjige in ga kovali v zvezde ali ste vedeli, da se za rezultati in uspehi skriva nekaj, kar mu ne more biti v čast in ponos?
Takrat sem bila zelo mlada in sem na Armstronga gledala predvsem kot na človeka, ki se zna pobrati in znova postaviti na noge. V tistem obdobju sem tudi sama veliko trenirala in tekmovala in ko si mlad, takega človeka vidiš kot vzor, pomaga ti, da ne odnehaš. Mislim, da vsi poznamo stavek: Zmaga je večna, bolečina pa začasna. Mi pa seveda niti na kraj pameti ni prišlo, da je vse skupaj navaden "fejk".
Nekoč ste izjavili, da bi bili precej manj pod stresom in da bi Primoževo športno udejstvovanje spremljali s precej manj bojazni in strahu, če bi ostal pri skokih. Zakaj?
Da, bilo bi precej manj strahu, a hkrati tudi manj vsega ostalega, tudi adrenalina. Mislim, da se noben šport ne more primerjati s kolesarstvom.
Da ne govorimo o tem, da ena tekma oziroma etapa traja tudi po šest ur …
Da, in po tri tedne. Ko govorim o strahu, me je strah predvsem fizičnih poškodb. Opažam sicer, da mi gre vedno bolje, da se popravljam, je pa res, da ga še vedno težko spremljam na spustih, zelo me spravlja ob živce, včasih bi najraje pritisnila na gumb za pospešitev dogajanja …
Roglič je zmagal na 17. etapi lanskega Toura. Ob trasi ga je spodbujala tudi Lora.
Znano je, da Primož želi, da na trasi stojite na določenem mestu, kar je zanj znak za napad. Ste že dobili navodilo, kje vas pričakuje na letošnji Dirki po Franciji?
Ne, ker se šele v torek odpravljava v Francijo. Sam oziroma z ekipo je že bil v Pirenejih, zdaj so na vrsti Alpe. Tam se bo razkrila letošnja skrivnost (nasmešek) …
Trenutno sta v Sloveniji dva nizozemska novinarka in snemalca, ki pripravljata dokumentarni film o Primoževi življenjski zgodbi. Sledita mu na vsakem koraku. Bila sta z njim v osnovni šoli, na skakalnici ... Se je že navadil medijske pozornosti?
Mislim, da se je, zaveda se, da je to del posla. Navsezadnje je medijska pozornost nekaj, kar si na začetku kariere želiš, je pa pomembno, da znaš postaviti meje, da to ne vpliva na tvoje delo in da ne začneš izgubljati fokusa.
Mislim, da Primož še vedno zna presoditi, kje je meja, pa čeprav bi se včasih raje pogreznil v zemljo ali sedel na kolo, kot pa odgovarjal na vprašanja. Sicer pa mislim, da s tem na splošno nima težav.
Lora z bratom in prijatelji pred štartom 2. etape v Mariboru.
Lani smo lahko v Poletu prebirali vaše zapise. Jih bomo tudi letos?
Uf, ne vem še.
Menda pišete dnevnik. Z namenom, da si boste zapomnili, kaj se vama je dogajalo v življenju, ali z namenom, da bi to enkrat v prihodnosti lahko prebirali tudi drugi?
Pravzaprav zaradi obojega. Po eni strani zato, da sama ne pozabim stvari, ki bi se jih rada zapomnila. Na potovanjih se nama dogaja marsikaj, tudi veliko tragikomičnega, in mislim, da bo to nekoč zanimivo tudi za koga drugega.
Na uradni strani Primoža Rogliča (www.primozroglic.com) boste v kratkem odprli tudi navijaški zavihek, kjer bo mogoče kupiti navijaške artikle.
Da, na voljo bo nekaj artiklov, ki bodo, to je najina želja, slovenskega porekla. Sicer pa imava v mislih bolj trajnostno obliko razvoja, in sicer to, da bi se del sredstev namenil v dobrodelne namene, ali pa tako, da bi ga vrnili nazaj v kolesarstvo, morda tako, da se za kak manjši klub kupijo kolesa ali da se sponzorira tekmovanje nižjih selekcij. Nisva se še odločila za format. Na spletni strani bo morda tudi zavihek z mojimi besedili.
