Ponedeljek, 1. 11. 2021, 16.59
3 leta
Človek je danes obravnavan kot komunalni odpadek
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,21
2
"Kadar smo v stiski, se vprašajmo: če umrem čez tri tedne, kaj je zdaj zame res pomembno? Veste, koliko nepomembnih stvari bi odpadlo," me je nagovorila predsednica društva Hospic Renata Jakob Roban. Ob prazniku, ko bo okoli nas veliko besed o smrti, bi se morali v resnici vprašati, kaj je smisel našega življenja, katere osebe okoli nas potrebujejo našo pomoč in katero navlako bo treba odvreči za lažji vdih.
Renato Jakob Roban je veliko dogodkov v preteklosti nagovorilo k temu, da se je njena pot usmerila do Hospica in pozneje tudi do predsedniškega mesta. "Moj prvi spomin na umrlega je smrt mojega soseda. Spominjam se, da sem kot majhna deklica plesala okoli krste in ploskala z rokami. Čutila sem, da je odrešen bolezenskih muk. Kasneje, poleti, ko sem se vpisala v gimnazijo, sem si zlomila nogo in pristala v bolnišniški v sobi med odraslimi poškodovanci. Videla sem razlike, ki so me prizadele. H gospe v dobrem finančnem položaju, ki je ležala poleg mene, so svojci prihajali tudi ob večernih urah, negovala jo je višja medicinska sestra oddelka. Ko je umrla, so se svojci lahko od nje poslovili. Gospa, ki je ležala nasproti mene, je umrla popolnoma sama. Zjutraj, ko je prišla vizita, so zdravniki ugotovili, da je umrla. Še danes, 45 let pozneje, vem, kako je bilo gospe ime in kako se je pisala. Takrat sem se odločila, da bom služila ljudem, in sem se iz gimnazije prepisala na zdravstveno šolo. Tam sem trpela, ker je bil moj duh bolj filozofsko usmerjen, profesorji pa so nas učili, da smo gospodinje na oddelku."
"Smrt nam daje možnost, da se vprašamo o smislu življenja in o tem, kdo pravzaprav smo. Da pred smrtjo ne bi obžalovali, česa vsega nismo naredili."
Pozneje je med delom končala visoko zdravstveno šolo, njena diplomska naloga ima naslov Medicinska sestra v soočenju s smrtjo. Je tudi specialistka zakonske in družinske terapije. Ves čas je delala kot prostovoljka in pozneje postala tudi predsednica društva. "Hospic je doživel krizo in iz nje smo se veliko naučili. Vsa moja znanja z vseh področij so bila potrebna, da smo se v Hospicu premaknili. Življenje te vodi, če se mu prepustiš."
Njen glas je pomirjajoč. Njene besede izbrane. Stavki pravilno zapeljani. Sprehod, ki smo ga naredile s fotografinjo po celjskih ulicah, je bil kljub turobnemu vremenu radosten. Veliko besed o minljivosti namreč sproži veliko veselja ob zavedanju, da smo še vedno tukaj in da je svet okoli nas poln majhnih presežkov. Kot barvito drevo ob Savinji.
Pogovor o smrti nam bo pomagal, da bomo bivali v skladu s seboj, da v nas ne bo toliko strahov.
V slovenski družbi ni prostora za proces žalovanja, ne?
Žal so v naši družbi ljudje, ki žalujejo, obravnavani kot bolniki, ki dobijo tablete proti depresiji, da se žalovanje čim prej konča. A žalovanje je proces, ki traja vse življenje, le njegova moč se spremeni. Toliko, kot je ljudi, toliko je obrazov žalovanja.
Pozabljamo na otroke, ki žalujejo drugače.
Otroci so spregledana ranljiva skupina v družbi, ki ni podprta z obredi. Včasih so ob smrti v družino žalujočih prišle starejše osebe, prvi sosedi. Počistili so hišo, pripravili hrano za žalujoče, molili ter bili velika podpora žalujočim in njihovim otrokom. Otroci so vedeli, da bodo drugi starejši poskrbeli za njihove starše, zdaj otroci prevzemajo vlogo starša. Ob izgubi enega od staršev poskrbijo za drugega starša in pozabijo na svoje otroštvo.
V društvu imamo že več kot 20 let tabor za žalujoče otroke. Še posebej smo veseli, ko otroci, ki so nekoč bili na taboru kot udeleženci, pokličejo, da bi radi pomagali. Pomagajo s svojimi izkušnjami in pričanjem. Raziskave kažejo, da so otroci, ki nimajo možnosti odžalovanja, pozneje zaznamovani. Pri vstopanju v odnose, pri tem, kako vzgajajo svoje otroke. V njih je veliko strahu. Otroke je treba voditi na pogrebe, k umirajočemu, ker so bolezen, žalost in smrt del našega življenja. Življenje ima postaje in ena od zelo pomembnih postaj je tudi smrt. Ljudje si smrt predstavljamo kot ciljno črto, ki jo bomo nekoč dosegli. Imamo občutek, da mi obvladujemo razdaljo do ciljne črte, a v resnici smrt hodi med nami.
V vsaki krizi je na preizkušnji človeškost. Mi smo kot družba močni, kolikor je močen najšibkejši člen, to pa so bolni in stari ljudje.
Rojstvo in smrt sta se nekoč zgodila doma, v hišah, zdaj smo ju odmaknili v ustanove. Da je smrt tabu, je povsem nenaravno in v nasprotju z umevanjem življenja.
Rojstvo je poseben dogodek, nekaj, kar se je zgodilo zunaj običajnih dogodkov v svetu kapitalizma. Rojstvo je dogodek, ki vsakega prebudi. A žal so mladi starši tako okupirani z vsemi informacijami o vzgoji in prehranjevanju otroka, da so prestrašeni in nesamozavestni. Malo je mamic, ki resnično čutijo sebe in otroke. V tem se že izgublja odnos in se oddaljujemo od narave. Umiranje, smrt je še dostojanstven trenutek, ko se začuti vsa veličina življenja. V nekem trenutku sta združena vse življenje in prehod na drugo stran.
Že stari Grki so vedeli, da če želiš v življenju karkoli razumeti, potem delaj z umirajočimi. Tam je življenje. Veliko ljudi, ki so imeli možnost preživeti zadnje dneve življenja s svojimi dragimi, se je zbližalo kot mogoče nikoli prej.
Sodobni človek je po besedah Viktorja Frankla izgubil smisel, za kaj je vredno živeti.
Avstrijski psihiater Viktor Frankl je preživel grozote druge svetovne vojne v koncentracijskem taborišču in tam je na lističe zapisoval glavne misli. Spoznal je, da je vsaka stvar v življenju smiselna. Tudi v skrajnem trpljenju je mogoče najti voljo do smisla. Nepredstavljivo se nam zdi, kako bi lahko v smrti otroka ali bližje osebe iskali smisel. Tega ne moremo sprejeti, lahko pa smo zvesti spremljevalec občutij. Radost pride skozi trpljenje in je velika priložnost, da se začnemo spraševati o vprašanjih, ki jih prinaša duhovni del človeka, kdo smo, kakšna je naša naloga na Zemlji. To se sprašujemo takrat, ko se nam zgodi nekaj hudega.
Človek je danes obravnavan kot komunalni odpadek, saj po truplo pride komunalna služba. Morali bi se zamisliti.
Osebna ali družbena kriza je trenutek za prebujenje. V obdobju koronakrize je bilo mnogo trenutkov, ko so ljudje doživljali velike stiske. Smrti niso bile zaradi virusa, temveč zaradi osamljenosti.
Res je. Že ko ljudje umrejo v bolnišnici, se pogosto svojci z njimi srečajo šele, ko jih v vežico pogrebna služba prinese v žari. Vmes manjka proces slovesa in vse postane abstraktno, zato se proces žalovanja podaljša in je otežen. Naš sistem je žal narejen tako, da ljudi ne opozori na to, da jim je omogočeno slovo. Zelo pogosto strokovni delavci v stiku z žalujočimi rečejo: "Boljše, da ga ohranite v lepem spominu." Namesto da bi ponudili, da pokojnika še zadnjič pogledajo. To pušča manko. Danes ljudje doživljajo smrt v bolnišnici ali na cesti, kot da je država ugrabila člana družine.
Če umreš v bolnišnici, ni možnosti, da te odpeljejo domov, da bi se domači dostojno poslovili. Če nekdo umre doma, ta možnost obstaja, torej je obravnava neenaka. V obdobju zaprtja zaradi koronakrize smo imeli toliko več priložnosti videti, kaj je v resnici ustanova. Da dom starejših ne more nadomestiti domačega okolja, da ustanovo vodi država, ki v takšnih razmerah odreja razne pogoje delovanja. Pri tem je pomemben človeški dejavnik, saj so nekateri direktorji domov svoje ustanove zaprli in niso dovolili obiskov. Poznamo zelo lepe izkušnje, kjer je bilo ljudem omogočeno obiskati ali vsaj videti svojce.
Opaziti je številne plakate društva Hospic, na katerih ozaveščate o pomenu poslovitve. S kakšnimi zgodbami žalujočih oseb se srečujete? Zakaj je pomebna poslovitev od umrlega svojca?
Ljudje se bolj kot bolečine bojijo, da bodo zadnje ure umiranja osamljeni.
Ljudje smo bitje odnosa in v življenju delamo vse, da bi bili sprejeti v odnos in spoznani v svoji enkratnosti. Zato se ljudje v prostovoljstvu srečujemo z drugimi ljudi in prihajamo v stik s tem, kar naj bi bilo srečanje, sreča. To srečanje lahko danes človek res doživi v času, ki ga ima. Času, ki je bil nekoč samoumeven. Nekoč sta se lahko dva človeka srečala v tišini in s tem povedala vse, danes veliko govorimo, a ostajamo dostikrat prazni.
Ne vem, zakaj je treba prostor dialoga zapolnjevati z besedami? Dialog je pogled z očmi, je tišina, ki govori. Nemir nadomeščamo z besedami, iščemo način, kako priti do duhovne potešitve, ker smo lačni duhovne hrane. Tekamo drug mimo drugega.
Smrt je še vedno zadrega, ker ne vemo, kako se spopasti z dejstvom?
Težko pristopamo do drugih, ker nas smrt nagovarja z lastno minljivostjo. Včasih so ljudje naredili sedmine, kjer so jedli in pili. Z osnovnimi človeškimi potrebami so potrjevali svojo živost. Zdaj je postalo vse mlačno in nas še bolj plaši, ko se je treba nekomu približati. Ne vemo, ne znamo pristopiti k umirajočemu in zadrego dušimo z besedami. Ponavadi so besede prazne in to kaže, kako nespretni smo s slovesi, četudi je vse naše življenje polno sloves, od vrtca, šole, staršev, domačega kraja. Vse življenje je polno sloves, a ravnamo tako, kot da smo večni.
"Prostovoljci, ki prihajajo v naše društvo, so ljudje, ki želijo nekaj več od življenja. Če so nekoč prišle starejše osebe, je zdaj vedno več mladih, ki iščejo smisel življenja."
Zanimivo je, da za praznike prižgemo na grobovih ogromno sveč, a se o smrti ne pogovarjamo.
Da, vedno se zgodi, da je smrt nekaj nepričakovanega, nas vedno preseneti in sploh ne vemo, kaj so pokojnikove želje za pogreb. Takrat velikokrat spoznamo, da ga nismo poznali. Namesto da bi imeli po smrti čas za žalovanje, norimo ob organizaciji pogreba. Polni smo strahov, saj nas kapital sili k mladosti in večni sreči. Kapital to uporablja z namenom, da bi pridobil še več denarja. Igra na čustva, na družino, kjer smo najbolj ranljivi, in imamo občutek, da če vsega tega ne bomo imeli, ne bomo dosegli sreče, ki nam jo kažejo v številnih oglasih. Ko to kapitalistično bombardiranje prodre v človekovo podzavest, mislimo, da če ne bomo tekali za vsemi temi dobrinami, ne bomo srečni.
"Če hočeš v življenju karkoli razumeti, potem delaj z umirajočimi."
Ali je delo z umirajočimi za vas privilegij?
Da, z vsemi ranljivimi skupinami. Delo z umirajočimi je darilo za življenje, ker zelo jasno pokaže, kaj so glavne stvari v življenju. Spomnim se mlade strokovne sodelavke, ko je bila prvič pri spremljanju smrti. Zjutraj se je sporekla s fantom in je jezno zapustila dom. Ves čas jo je kljuval ta dogodek. Ko se je po koncu spremljanja umirajočega vrnila domov, je samo objela svojega partnerja. Bil je presenečen. Navajeni smo, da ponavljamo življenjske vzorce, da se bojujemo za prevlado. A v resnici je ta prevlada nepomembna, tukaj smo v vsej svoji resničnosti in to nam pomaga, da se osvobodimo navlake.
Postaneš ponižen do življenja in se pokloniš trpljenju. Ne da bi ga poveličevali, ampak spoznali in ga sprejeli, da potrebujemo vse to v tem življenju.
Na sploh smo premalokrat ponižni do življenja, pobrali bi samo radost in veselje, žalost pa dali na stran.
Bolj kot svojo moč kažemo na zunaj, bolj smo v sebi ranljivi. Ko gledamo travne bilke, vidimo, kako se upogibajo z vetrom, nič jih ne zlomi. Treba je poklekniti in biti krhek, ponižen. Prav v ranljivosti je naša moč. Če ranljivosti ne jemlješ kot del sebe, potem si to odrezal. Pogumen moraš biti, da priznaš, da ti je hudo in točiš solze. Danes je samoobvladovanje povezano s stopnjo inteligence, a čustva nimajo nič s tem. Nisi inteligenten, če ne izraziš svojih čustev.
Je res, da tako kot živiš, potem tudi umreš?
To je preprosto res in je verjetno povezano z zrelostjo odnosa do življenja in smrti. Kajti če smrti ne sprejemamo kot del življenja, potem verjetno nikoli ne živimo. Misel na to, da smo umrljivi, pomaga, da se zavedamo, kaj je res pomembno. Kadar smo v stiski, se vprašajmo: če umrem čez tri tedne, kaj je zdaj zame res pomembno? Veste, koliko nepomembnih stvari bi odpadlo. Hospic ni samo prostor za pomoč drugim, ampak je tudi kot proces zavedanja, je proces do samega sebe. Želim, da Hospic ustvari prostor miru in odnosov, kjer ni ničesar, česar ne bi mogli odpustiti, razumeti. Te vrednote so v tem svetu pomembne bolj kot kadarkoli prej. Glavno vodilo Hospica je, da je to prostor, kjer ima vsak človek svoje ime, svoje potrebe, ki jih lahko izrazi, in ima svoje dostojanstvo do konca življenja. Ali imamo v današnji družbi vse te možnosti?
Smrt nas nagovarja z lastno minljivostjo.
2