Petek, 1. 4. 2016, 20.06
7 let, 2 meseca
Vodnjaki na Ljubljanskem gradu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,68
Čeprav začetki neprekinjene poselitve ljubljanskega Grajskega griča segajo v čas več kot tisoč let pred našim štetjem, so do zdaj tam odkrili tehnične naprave oziroma vodnjake le za pozni srednji vek in novi vek.
Letos praznujemo sto let vodovoda na Ljubljanskem gradu. Kot pravi Martin Horvat iz kustodiata za srednji vek in vodja dokumentacijske službe ljubljanskega mestnega muzeja, je bil vodovod, ki so ga gradili italijanski ujetniki s soške fronte, do gradu speljan 5. avgusta leta 1916. Pred tem so se na griču z vodo oskrbovali z drugimi tehničnimi napravami oziroma vodnjaki. Spomin na nekatere je tam še ohranjen.
Tehnična domiselnost za dostop do vode
V grajskih utrdbah je bila oskrba z vodo osrednjega pomena, skoraj tako kot varnost pred napadi. Za zagotavljanje potrebne količine vode in njeno primerno čistost so morali graditelji in prebivalci utrdb uporabiti veliko tehnične domiselnosti in spretnosti, je zapisal konservator Dušan Kramberger, avtor brošure o ljubljanskih grajskih vodnjakih.
Vodni zbiralnik na grajskem dvorišču je bil v bolj ali manj isti obliki, kot ga lahko vidimo danes, zarisan na tlorisnih upodobitvah sredi 17. stoletja. Kot zapisuje konservator Dušan Kramberger, noben drug element ne kaže, da bi kakršenkoli vodnjak ali zbiralnik stal na tem mestu že prej.
Vodni zbiralnik na dvorišču
Privzdignjena površina na robu grajskega dvorišča z likovno povsem nevtralno kamnito krono označuje prvi vodni zbiralnik znotraj grajskega obzidja.
Skozi Zgornji lapidarij pod grajskim dvoriščem, kot v besedilu še zapiše konservator, pridemo do spodnjega dela zbiralnika, kjer je v prerezu vidna tehnika njegove gradnje. Apneni malti je primešana zmleta opeka, ki v vlagi še bolj nabrekne in tako še bolje tesni. Gre za graditeljsko veščino, poznano že iz antike.
Vodni zbiralnik pred Palacijem
"Opuščeni vodnjaki so vedno tudi dragocen arheološki vir. Na dnu najdemo uhane, zapestnice, glavnike, stara vedra, posodo, kozarce, orodje in podobno gradivo. Tako veliko zvemo o nekdanjem življenju ob vodnjaku," je zapisal Dušan Kramberger.
In tako je bilo tudi v primeru vodnega zbiralnika na grajskem dvorišču pred Palacijem. Na njegovem dnu, kot informacije predaja Horvat, so poleg ostankov gradbenega materiala našli tudi nekaj vojaške opreme iz 2. svetovne vojne.
V vodnem zbiralniku pred Palacijem so poleg ostankov gradbenega materiala našli tudi nekaj vojaške opreme iz 2. svetovne vojne. Opuščeni vodnjaki so velikokrat lahko dragoceni arheološki vir.
Na kamniti kroni je vklesana letnica 1588. A glede starosti vodnjaka Martin Horvat pravi naslednje: "Če izvzamemo vodnjak s pohodnim gonilnim kolesom pred Ljubljanskim gradom, za katerega ne moremo z gotovostjo reči, kako daleč v preteklost sega njegov nastanek, je najstarejši vodni zbiralnik pred Palacijem." Z vodo je cisterna na tem mestu grajsko utrdbo oskrbovala verjetno že v 13. stoletju.
Zdajšnja različica zbiralnika je opasana z železnima trakovoma, zgornjo odprtino pa zakriva pločevinast pokrov. Na konstrukciji iz železnih palic je pritrjen kavelj za obešanje škripca, s pomočjo katerega so nekoč dvigovali vedra z vodo. Kako je bil urejen vrh zajemalnega jaška pred tem, strokovnjaki ne vedo. "Zdajšnji kamniti obroč so na Ljubljanski grad prenesli najbrž v začetku 20. stoletja, ko so grad preurejali za civilno uporabo."
Ljubljanski grad, potem ko ni služil več kot trdnjava, vojaška postojanka in kaznilnica, je na začetku 20. stoletja postal bivališče številnih družin. Bivanjske razmere so bile težke. Pitne vode sprva ni bilo. Vodovod, k so ga gradili italijanski ujetniki s soške fronte, so do gradu speljali 5. avgusta 1916.
Stanovalci Ljubljanskega gradu
Ljubljanski grad, potem ko ni služil več kot trdnjava, vojaška postojanka in kaznilnica, je na začetku 20. stoletja postal bivališče številnih družin. Takratne mestne oblasti so namreč stanovanjsko stisko v Ljubljani reševale tako, da so grad preuredile v stanovanjski objekt. V njem so tako stanovali tisti, ki stanovanja niso mogli dobiti kje drugje ali pa si ga niso mogli privoščiti.
Središče dogajanja na gradu je bilo dvorišče. Tam so se igrali otroci, ženske so prali in obešali perilo, moški so se kadili in se pogovarjali, mladi pa so tam prirejali zabave. Bivanjske razmere so bile težke. Pitne vode sprva ni bilo, vodovod so uredili šele pozneje. Večina stranišč je bila v skupni uporabi, leta 1949 sta imeli le dve stanovanji svoje stranišče. Prav tako ni bilo kopalnic, zato so se umivali v umivalnikih ali kadeh. Ustrezno pa ni bilo niti ogrevanje.
Bivanje so popestrile gostilne. Pred drugo svetovno vojno je tam delovala Kantina, kot si jo rekli, njen uraden naziv pa je bil Gostilna pri Pirnatovih. Po drugi svetovni vojni sta bili tam dve gostilni. Gostilna Amerikan'c je stala malo nižje od gradu, druga pa je bila v današnjem Stolpu strelcev.
Pred drugo svetovno vojno pa so tam delovali tudi prosvetno in kulturno društvo ter gozdovniška organizacija, mlajši so lahko postali del pevskega zbora. Ustanovljen pa je bil tudi Športni klub Grad.
Ko je grad leta 1905 iz državne prešel v mestno oblast, so vanj naselili okoli sto družin. S prekinitvami v času prve in druge svetovne vojne je bil grad bivanju namenjen vse do leta 1964, ko so se izselili še zadnji stanovalci. Ostali so le delavci grajske gostilne.
V tistem času pa so nato začeli tudi s postopki prenove gradu.
Pod debelim nasutjem na južnem robu grajskega dvorišča pred Peterokrakim stolpom so v 60. letih odkrili do takrat še nepoznana vodnjaka.
Vodnjak pred Peterokotnim stolpom
Potem ko so sredi 60. let prejšnjega stoletja na Ljubljanskem gradu stekla intenzivna raziskovalna in obnovitvena dela, so pod debelim nasutjem na južnem robu grajskega dvorišča pred Peterokrakim stolpom odkrili do takrat še nepoznani vodnjak.
Vodnjak na Šancah.
Vodnjak s pohodnim gonilnim kolesom pred Ljubljanskih gradom
Pred Ljubljanskim gradu je na koncu stranskega kostanjevega dvojnega drevoreda v majhni hiši skrit grajski vodnjak s pohodnim gonilnim kolesom. V času delovanja se je vodnjak polnil s talno vodo.
Na širšem območju gradu je še danes več vodnjakov in drugih spominov na nekdanje oblike zbiranja vode.
