Saša Tabaković: Živimo slabo javno življenje in s tem smo se preveč sprijaznili

Saša Tabaković je od leta 2005 član ansambla SNG Drama, kjer bo letos v predstavi Tomaža Pandurja Rihard II. + III. odigral Riharda II. Že prvo leto v Drami je prejel Borštnikovo nagrado za mladega igralca, za vlogo Jaše v filmu Pod njenim oknom pa so ga dve leti prej nagradili tudi na Festivalu slovenskega filma. Do odstopa je bil član strokovne komisije Prešernovega sklada za scenske umetnosti, nocoj pa bo v Drami igralsko vlogo zamenjal za pevsko, saj bo nastopil z glasbeno skupino Damar.

Po podelitvi Prešernovih nagrad je Jernej Lorenci, letošnji nagrajenec sklada, povedal, da je treba o marsičem govoriti polnokrvno, nepreračunljivo. A kdaj je treba biti tudi zelo tiho, zato predlaga praznik tišine. Se strinjate? Ne morem se strinjati, ker praznik tišine prevečkrat praznujemo. Kar zadeva javno obravnavanje različnih tem, se kot narod ponašamo z neverjetno visoko stopnjo zadrtosti in površnosti. Radi tabuiziramo pojme, ki bi jih morali že zdavnaj preiti. Še več. Celo negujemo jih in ljubkujemo.

Mislim, da ni teme, o kateri se ne bi dalo vzpostaviti kakovostne razprave, kar pomeni, da mora biti vedno jasen njen smoter. Z uporabo tehtnih argumentov, seveda. Treba je izpostavljati svoja stališča, polemizirati, ker edino tako lahko kot narod napredujemo. Razen če razumemo Lorencijeve besede v smislu diskretnosti. Ampak tišina in diskretnost sta dva različna pojma. Smo narod, ki je premalo diskreten in preveč tiho. Treba je razpravljati.

Tudi o okusih? Tudi o okusih! Pri nas se je zaradi različnih stvari porušil vrednostni sistem, kar gre absolutno na roko manipulaciji, ki so je najbolj vešči tisti, ki imajo najmanj duha in znanja. Floskule, kot je "o okusih se ne razpravlja", niso daleč od floskul, kakršna je "naš župan sicer krade, ampak pomembno je, da bo tudi raji privoščil drobtino, ki bo padla z mize". Gre za isti mentalni sklop. Zato niti ne razumem, zakaj se tako čudimo korupciji in nespodobnostim. Živimo slabo javno življenje in s tem smo se preveč sprijaznili.

Sami pravite, da danes razprave doživljamo kot spopad. Se je podobno zgodilo tudi z letošnjimi Prešernovimi nagradami, ko je komisija za scenske umetnosti, katere član ste bili, odstopila? Da. Po odstopu je bilo v javnosti izrečeno veliko neprimernih in žaljivih besed, ki v neko sredino, ki jo jaz razumem kot urbano, preprosto ne spadajo. Komisiji so prilepili različne pojme. Od tega, da imamo težavo, ker dokumentarec govori o duhovniku, do tega, da so za tehten argument namesto same vrednosti umetniškega dela uporabljali raje ugledne predlagatelje. Kar pomeni, da presežnega dela nekega umetnika ne bi smeli nagraditi, ker ga je predlagal "navaden" občan in ne recimo kolega iz stroke zaradi različnih, tudi osebnih vzgibov. So dela, ki so neopazna, in so tista, ki se jih ne želi opaziti, če me razumete. Takih in drugačnih človeških vzgibov je pri nas malo morje.

Odločitev, da komisija za scenske umetnosti odstopi, je verjetno dvignila toliko prahu tudi zato, ker so jo označili za politično. Strokovna komisija se je odločila, da bo odstopila, ker kandidat Jože Možina ni prešel strokovnega sita, da bi se ga predlagalo za nagrado sklada. V njegovem dokumentarnem filmu, če temu lahko tako rečem, nismo videli nobene presežne estetske vrednosti. Komisija o filmu nikoli ni razpravljala politično. To so zavajanja, ki so bila namenjena diskreditiranju komisije. Kakšno vlogo je pri podelitvi odigral upravni odbor, pa naj pojasnjujejo njegovi člani.

Ni prvič, da je bil nagrajen dokumentarni film, zato standardi ocenjevanja verjetno obstajajo. V preteklosti so bili že nagrajeni dokumentarni filmi, ki so bili politično bolj po volji desnice, na primer Otroci s Petrička Mirana Zupaniča, ki je fantastičen dokumentarni film. Ali pa levice, z Aleksandrinkami Metoda Pevca, ki je odlično osmišljena zgodba. Ampak estetska vrednost neke umetnine se mora obravnavati ločeno od politične profiliranosti. Upravni odbor je z nagrado Možini ta standard izničil, ker njegovega filma preprosto ne moremo postaviti ob bok prejšnjima dvema.

Tudi Filmska iniciativa se je oglasila, da člani komisije niste pristojni za ocenjevanje dokumentarcev, ker ste večinoma gledališčniki. Takšnega faux pasa od določenih ljudi, ki so člani Filmske iniciative, priznam, nisem pričakoval. Sploh glede na to, da je komisija v skoraj isti sestavi lani predlagala filmskega kandidata, ki je nagrado tudi sprejel. V resnici se je izkazalo (ali pa se še bo), da gre za zelo premišljeno potezo Filmske iniciative, saj si želi pri upravnem odboru izprositi lastno strokovno komisijo. In se je odločila, da bo to nečastno naredila kar prek hrbta letošnje strokovne komisije.

Kako naj si drugače razlagam govor Janeza Bogataja, predsednika upravnega odbora, ob podelitvi nagrad in izjave režiserja Metoda Pevca na radiu Ars, o nujnosti imenovanj novih strokovnih komisij. Pri tem, da se kljub mojemu javnemu pozivu Filmska iniciativa ne želi opredeliti do estetike filma Jožeta Možine, niti do samega načina podelitve nagrade. Takšno lobiranje preziram in se od njega javno distanciram, saj ne spada v mojo higieno osebne kulture. Sicer pa slovenski avdiovizualni umetnosti želim samo najbolje in še več, kljub temu da je brezsramno delovanje določenih filmskih ustvarjalcev raztogotilo umetniško srenjo.

Ko sem med najinim sprehodom do garderobe navrgla, ali bo Pandur z novo predstavo, v kateri nastopate, naredil spektakel, niste bili preveč zadovoljni z vprašanjem. Zakaj? Ker je to skoraj vedno prvo vprašanje ob imenu Tomaž Pandur, na katerega se dodatno obesi pojem kiča. Moja izkušnja pa je drugačna. Tomaž je človek vizije, okusa in velikih potez. Za predstavo Rihard II. + III., kjer igram eno od naslovnih vlog, je izjemno pripravljen, ve, kaj želi, na vajah vzpostavlja spoštljive standarde tako do umetniškega kot tudi do tehničnega osebja. Trudi se, da bi vsak člen deloval v prid predstave. Zato verjamem, da mu bo tudi uspela.

Zakaj nas spektakel tako moti, zakaj je to, kot ste dejali, očitek? Zato ker je skromnost v narodu zakodirana kot najvišja vrednota. Tako pristajamo na kriterij, da se šele v revščini izkristalizira tisto, kar je najbolje in najlepše. In tako dojemamo tudi umetnost in njeno financiranje. Bolj je vse skupaj skromno, pristnejše je. Zato tudi umetniki radi ponavljajo mantro, kako je vsebina vedno pred formo. Čeprav sta v resnici forma in vsebina soodvisni, hodita z roko v roki. Ne smemo pozabiti, da gledališče tudi gledamo, ne samo poslušamo, zato v sebi nosi prvine vizualne umetnosti. Je gibljiva slika, ki s svojo lepoto privablja gledalčev pogled. In to danes zahteva denar.

Ali s tem pristajamo na logiko alternativnih gledališč, ki morajo delati praktično brez sredstev? Na splošno je naše gledališče podhranjeno. Institucijam se sicer godi bolje kot alternativnemu gledališču, a hkrati se mi zdi, da je zadnja leta alternativno gledališče v idejnem smislu zaspalo. Institucionalno gledališče v sprejemanju estetik ni več tako rigidno, kot je bilo pred tridesetimi, štiridesetimi leti. Danes uveljavlja druge estetike, tako je tudi dojemanje gledališke umetnosti v institucijah postalo širše. Zavzema kritično družbeno politično držo in ohranja svežino z novimi uprizoritvenimi praksami. Ni več v službi malomeščanstva ali rahle zabave.

Je šel vzpon institucionalnega gledališča na račun alternativnih gledališč? Institucionalno gledališče je kakovostne provokacije in ostrino pobiralo tudi od tistih estetik, ki naj bi bile sila alternativnega gledališča. Zdaj pa se mi zdi, da alternativno gledališče v borbi, da bi bilo še vedno alternativno, posega po metodah, ki se mi zdijo infantilne in brez končnega smisla.

Via Negativa je recimo tipičen primer tega. To, da igralec onanira na odru, ni provokativno. Je pa neokusno. Ampak tudi grdo mora imeti svoj estetski okvir. Kaj naj mi pove onaniranje na odru? Da igralec zmore. In ali je to res ves domet? Se ne bi vprašali, kaj je s pornografijo, kaj je s prostitucijo, kakšni svetovi za pripovedovanje zgodb se tam odpirajo? Tisto je zares provokativno, ker je tabuizirano.

Sicer pa je vsako tako "farbanje" gledalcev v resnici odraz umetniške nekarizmatičnosti in odrske nemoči. Zato Via Negativa ne more zavzemati polja umetniške svobode. Ravno nasprotno, zavzema lahko samo polje nesvobode. Umetniška svoboda se zgodi takrat, ko skozi svoj umetniški izdelek izražaš svoj metje. Ker umetnost je metje, ki ima svoje zakonitosti in pravila. Kako se z njimi lucidno igraš in navdihnjeno premikaš, pa je predpogoj za nastanek umetniškega presežka. Dober ekonomist tudi ne moreš biti brez znanja poštevanke, kajne?

Po generalki za Kaligulo je Nataša Barbara Gračner ples v predstavi, ki ga uprizori Marko Mandić, označila za parodijo. Kaj ste v njem videli vi? Spremljam sodobni ples in zame plesna točka v Kaliguli ni sodobni ples. Prej zanimivo gibanje. Tudi jaz Mandićev ples v kontekstu naše predstave jemljem kot parodijo na performativno umetnost, kako ga pa on osebno, je pa vprašanje zanj. Midva z Mandićem sva popolnoma različna igralca in zato različno dojemava gledališče, ne glede na to, da si deliva garderobo. Najin okus se razlikuje in to se na odru tudi vidi.

Res sta si zelo različna, pri vas se mi na primer zdi, da je prva stvar, ki jo pri liku opazim, kako se počuti. Rad si izberem neko emotivno jedro, ki se mi zdi pomembno za lik. Potem iz tega jedra delam skice, ki jih z vsako ponovitvijo na vaji močneje podčrtujem, da bi na koncu dobil psihološki oris, ki se mi zdi najbolj pravi. Na odru nisem sramežljiv glede čustev, zdi se mi, da je emotivni diapazon tisto, kar igralca dela zanimivega.

Bi lahko rekli, da ste nagnjeni k minimalizmu? Ne vem. Trenutno sem v obdobju, ko mi je bolj všeč, kadar umetnostni akt izbere neagresiven način razlage sveta. Tako kot na primer predstava Tri sestre v režiji Janusza Kice, kjer ni igralec tisti, ki bi samo s svojo dejansko odrsko akcijo izvabljal odnos gledalca, ampak je atmosfera, ki jo igralec na videz ustvari mimogrede, tista, ki pripoveduje globljo zgodbo. In zdi se mi, da je ta trenutek to živost gledališča. Ko sem delal vlogo Andreja, nisem želel, da bi prišlo do predimenzioniranja lika. Prišlo je do predimezioniranja njegove atmosfere, ki jo kot lik nosi.

V Drami se boste nocoj predstavili s svojo glasbeno skupino, s katero igrate sevdalinke. Ste kot otrok priseljencev to ljubezen do sevdaha začutili doma ali je prišla naknadno? Starša sta Bosanca, mama je pravoslavka, oče musliman, torej sem iz mešanega zakona. To se ni nikoli skrivalo, a se temu tudi ni nikoli dajalo neke pretirane pozornosti. Skratka, nista bila vzgajana v duhu, da je svojo identiteto treba dojemati izključno nacionalno. Jaz sem to glasbo slučajno slišal doma.

Kaj pomeni slučajno? Da se jo je doma poslušalo mimogrede. V resnici je vse skupaj hecno, saj sebe izrazito jemljem kot slovenskega umetnika. Če grem na Hrvaško ali v Srbijo gledat gledališko predstavo ali gledam njihov film, vidim, da drugače čustvujejo kot jaz. Moj kod čustvovanja skozi umetniški akt je privzgojen drugače. V tem smislu sem jaz slovenski igralec, četudi se pišem Tabaković. Po drugi strani pa je sevdah nekaj, kjer se kod razumevanja sveta preobrne, predrugači.

Koliko časa pa že traja "afera" s sevdahom? Že nekaj časa. Začel sem na povabilo skupine Vali in tega je že več kot deset let … Ojej, kar petnajst (smeh).

Se sevdaha lotevate folkloristično ali počnete to zgolj za dušo? Oboje. V skupini nas je osem, nekateri so nekdanji folkloristi, različni smo si tudi po karakterju in razumevanju te glasbe. Naslanjamo se na "kafanske" različice skladb, a vseeno bolj urbano.

Harmonike pa ne boste igrali? Ne, samo pel bom. Svojo harmoniko sem prodal Dragu Ivanuši, umetniku, ki ga cenim in spoštujem.

S Polono Vetrih nastopate tudi v glasbeni predstavi Mi Ha Iš – kdo si človek?. Ko sem prvič videla, da nastopata skupaj, se mi je ta kombinacija zdela nekaj najbolj logičnega na svetu. Predvidevam, da sta si precej podobna. Zelo dobro se razumeva. Ona je gospa, ki si zasluži vse moje spoštovanje, je moja prijateljica in odličen interpret. Za predstavo sva sama izbrala besedila in pesmi judovskih avtorjev, ob nama pa so še virtuozni glasbeniki, ki naju spremljajo v živo. Ta projekt je zame zelo neulovljiv. Ni bilo neke hude analize, le ogromno navdiha in se je kar sestavilo v prav. Poudariti moram, da to nikakor ni recept za dobro predstavo in kaj takega si lahko privoščiš le z določenimi osebami. A nama je skupaj s preostalimi glasbeniki uspelo.

Zelo ste zadržani do komercialnih projektov gledaliških kolegov, sami jih poleg glasbenih praktično nimate ... Saj Mi Ha Iš je v resnici tudi komercialno obarvan, vendar je kakovosten in doseže namen. Jaz imam težavo z igralci, ki delajo izlete v neko slabo, neokusno komercialo, da s tem zaslužijo denar, čeprav nimajo tako mizernih plač, da bi se bili prisiljeni na tak način umetniško udejstvovati. Zdi se mi, da ko je teh izletov preveč, se igralec navzame smeti, mašil, kar se sčasoma pozna pri njegovi prezenci. Ni žlahtne kreativnosti, samo še miselno spanje.

Za vas bi težko rekli, da kdaj zaspite, angažirali ste se na primer tudi pri družinskem zakoniku. Vas frustrira, ko takšne pobude propadejo? Nisem zadovoljen s tem, v kakšni državi živim in ustvarjam, in to me žalosti. Ker imam otroka in mi zanj ni vseeno. Moti me, kako smo kot narod togi, neprožni, nevajeni novih stvari, cepljeni proti kakovostni razpravi. Radi zaidemo v klišejska, banalna razlaganja sveta in tam ostanemo.

Je dovolj, da gledališče postavlja prava vprašanja? Prava umetnost odpira prava vprašanja, ampak mislim, da je vseeno treba nanje tudi dobro odgovoriti. To je veliko bolj bistveno. Kadar ustvarjalec noče odgovoriti na zastavljeno vprašanje, sebi in gledalcu daje potuho. Postaviti vprašanje je resda velika gesta, a za boljši jutri je treba nanj tudi pravilno odgovoriti.

Katera pa so dela, ki postavljajo prava vprašanja in odgovore? Zame je na prvem mestu Gregor Strniša. Mislim, da je on tisti, ki je v enem verzu o človekovi eksistenci povedal največ. Pa Dane Zajc tudi. Ali pa Lojze Kovačič. Vsi so se radi družili z belino in stekleno gledali v svet.