Pussy Riot, skupina, ki je razkrila ruski sistem

Režiserja Mike Lerner in Maxim Pozdorovkin sta šest mesecev gradila film, ki prikazuje zgodb o treh članicah feminističnega umetniškega kolektiva Pussy Riot. Nadja, Maša in Katja so bile zaradi 40-sekundne pankovske molitve v osrednji ruski katedrali Kristusa Odrešenika obsojene na dve leti delovnega taborišča. Katja je pozneje dobila pogojno kazen, Nadja in Maša pa sta zaradi svoje umetniške akcije še vedno v delovnem taborišču ter nadaljujeta pravno bitko z represivnim in avtoritativnim sistemom.

"Umetnost ni zrcalo, ki odslikava svet, ampak kladivo, s katerim ga oblikujemo," je Brechtov citat, s katerim sta režiserja uvodno pospremila dokumentarni film o spornem sodnem procesu proti trem članicam feminističnega umetniškega kolektiva, v katerem se pravni sistem kaže kot kladivo za discipliniranje upora in kritike ter kot orodje za utrjevanje represivne državne politike.

Feministične umetnice so v svojih izjavah in stališčih jasne. S svojimi akcijami se borijo za svobodo, proti represivni Putinovi politiki, prepletu državne in cerkvene oblasti in vlogi ženske, ki ji je v patriarhalni družbi pripisana. Za to uporabljajo legitimna umetniška sredstva, metaforo, besede, glasbo in performans. Na umetniško legitimen način in na podlagi pravice do svobode umetniškega ustvarjanja in izražanja so kritizirale politični kontekst Rusije. S svojim nastopom v osrednji ruski katedrali niso napadle vernikov in ne žalile verskih čustev, temveč so izpostavile problematičnost razmerja med versko institucijo in državno oblastjo.

Sodni proces v rokah represivnega sistema in obsodba, ki je sledila, sta napadla umetnice, kriminalizirala kritiko in upor, zatrla svobodo izražanja in umetniškega ustvarjanja ter aktivirala moralizirajoče in avtoritativne sile. Cerkev, ki je bila v ruskem komunističnem režimu – katedralo Kristusa Odrešenika so v 30. letih prejšnjega stoletja porušili, na njenem mestu so po drugi svetovni vojni zgradili javno pokopališče, dokler niso leta 1995 začeli graditi njeno repliko – utišana, je v času, ki naj bi zagovarjal svobodo verske izpovedi in drugih oblik izražanja, postala zatiralna sila njenih kritikov, kot to pokaže dokumentarni film.

Primer Pussy Riot razkriva nestrpnost represivne oblasti, ki želi utišati drugače misleče, opozicijo in disciplinirati upor. Umetnosti želi zožati prostor njenega delovanja, omejiti uporabljena sredstva in vsebine ter načine, kako se tega loteva. V tem kontekstu se tako razkrije sistem, ki zatira in kaznuje zato, da bi obstal, saj je njegova legitimnost šibka. Kljub ustrahovanju upornikov pa ravno sodni proces proti feminističnim umetnicam kaže, da je odpor nujen in upor neizogiben. Kot pravijo Nadja, Maša in Katja, jim svobode misli in izražanja ne more vzeti niti zapor. Verjamejo v moč umetnosti, ki osvobaja. S sodnim procesom proti umetnicam pa tudi oblast očitno verjame v moč umetnosti, sicer se ne bi lotili njenega utišanja, čeprav sporočila umetniške akcije niso slišali in so v njej neosnovano videli grozečo silo.

Dokumentarni film Pankovska molitev tako razkriva delovanje in poti represivnega sistema in hkrati kaže pogum mladih umetnic, ki jih ustrahovanje in pravni mlini njihovega zavzemanja za svobodo ne zlomijo.

Med posnetki priprav na performans v katedrali, izvedeno akcijo in dogodkom, ki so sledili, predvsem v sodni dvorani, kjer so umetnice zapirali v kletko, z akcijami in shodi v podporo članicam Pussy Riot po svetu, pa angažirane umetnice spoznamo tudi skozi pripovedovanja njihovih staršev, prek utrinkov iz njihovega otroštva in z začetkov vstopanja v svet umetnosti. Sledimo lahko njihovemu pogumu, ki ga v boju za svobodo sveta ne zlomi niti kladivo sistema in moralne nasilne sile.

Gledalčev vpogled v rusko govoreči dokumentarni film so ob projekciji nekoliko okrnile tehnične težave, ki so na nekaj delih filma izmaknile nujne podnapise, sploh na primer ob branju obrambe zagovornika umetnic na sodišču.