Priznana pisateljica: Ti ljudje bodo z lahkoto izrekli besedo nigger, črnuhar ali črnec #intervju

Foto: Ana Kovač Gabriela Babnik Ouattara je pisateljica, literarna kritičarka, prevajalka in specialistka za afriško književnost, ki jo prevaja in o kateri piše za osrednje slovenske medije in strokovne revije. Med drugim je v slovenščino prevedla roman nigerijske pisateljice Chimamande Ngozi Adichie Polovica rumenega sonca.

Za svoj prvi roman Koža iz bombaža je leta 2007 prejela nagrado Slovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec, za roman Sušna doba pa je leta 2013 dobila evropsko nagrado za književnost. Istega leta je prejela tudi Stritarjevo nagrado.

Je tudi predsedujoča svetu Javne agencije za knjigo (JAK), katerega članica je od leta 2018.

Z njo smo se pogovarjali o stanju v slovenski kulturi, o dogajanju v Slovenskem centru PEN ter Javni agenciji za knjigo in seveda o njeni ljubezni do Afrike, ki navdihuje mnoga njena dela.

Je v Sloveniji mogoče preživeti s pisanjem knjig?

Slovenski kulturni prostor je premajhen, da bi izvirno literarno ustvarjalnost prepuščali trgu in morebiti celo priložnostnemu mecenstvu ali donacijam. Zato obstaja termin kot je uresničevanje javnega interesa za ohranjanje ustvarjalne slovenščine, torej avtorjev, ki pišemo v slovenskem jeziku. V zadnjih desetih smo bili priča marginalizaciji slovenske izvirne literature.

In ne razumite me narobe, ne gre za to, da bi upadala kvaliteta literarnih del, nenazadnje je slovenska izvirna literatura primerljiva s katero koli od tujih, in je precej poveden podatek, da v povprečju vsakih pet dni nekje na tujem izide kakšno slovensko literarno delo, pač pa gre za to, da je slovenska država z argumentom ekonomskega upravljanja posnemala socialno državo in z njo tudi knjigo.

Slovenski knjigi in tistim, ki smo povezani z njo, se je življenje otežilo na način, da se je od leta 2008 do lani oz. letos, ko so se stvari vendarle začele konsolidirati, panoga prepolovila, skrčile so se subvencije za Javno agencijo za knjigo in druge programe, skoraj prepolovila so se sredstva za nabavo v splošnih knjižnicah, število zaposlenih se je zmanjšalo, število izdanih knjig je padlo za precejšen delež, skratka, področje se je začelo deprofesionalizirati, saj je država lastne ustvarjajoče državljane spravila v neizhoden položaj. 

Naj odgovorim na vaše konkretno vprašanje, ne, v Sloveniji trenutno ni mogoče preživeti zgolj s pisanjem knjig.

Novice "Podtikajo, češ da so prišli desni in bo hudič. Ni res, desni cele dneve delajo, drugi pa delijo."

Pisateljsko skupnost pretresajo številni spori. Iz upravnega odbora Slovenskega centra PEN, ki je med drugim protestiral tudi ob odvzemu statusa samozaposlenega v kulturi raperju Zlatku, je zaradi očitkov o neprestanem vpletanju PEN v dnevnopolitične teme odstopilo več članov. So ti spori in produciranje političnih stališč kot po tekočem traku znak močne vpetosti pisateljske scene v slovensko politiko?

PEN se je v skladu s temeljno listino dolžen zavzemati za svobodo mišljenja in govora brez političnih posledic. Politika pač ne sme posegati v pristojnosti sodne veje oblasti, in ne sme prevzemati kaznovalne vloge, ker bi to vodilo v politično obvladovanje mišljenja, govora in ostalih človekovih pravic. Skratka, v nesvobodo. In v favoriziranje režimskega mišljenja. Zoper to torej mora nastopiti vsak center PEN - če hoče biti upravičen do tega imena. Svoboda mišljenja, govora, ustvarjanja, političnega opredeljevanja in uresničevanja ostalih človekovih pravic je temeljni interes pesnikov, esejistov in novelistov po vsem svetu v odnosu do vseh obstoječih politik. 

Pravila Slovenskega centra PEN predsedniku nalagajo, da zastopa temeljno listino in interes nacionalnega centra v javnosti. Za to ga pooblasti zbor članov. To pomeni, da neposredno ni odgovoren upravnemu ali nadzornemu odboru, ampak izključno zboru članov. In ne glede na to, da se ne strinjam z nekaterimi potezami gospoda Toneta Peršaka, moram reči, da je tokrat ravnal v skladu s pravili in temeljno listino mednarodnega PEN. Kar pa se tiče izstopanja določenih članov upravnega odbora, je to seveda njihova pravica. Ni pa njihova pravica, da bi silili predsednika v poslušnost njihovim mnenjem in političnim opredelitvam. Svoja morebitna nestrinjanja bi morali posredovati občnemu zboru.

Kar pa se tiče vpletanja pisateljske scene v slovensko politiko, je pač treba upoštevati svojevrstno specifiko: z nastankom samostojne slovenske države se je, tudi v mednarodni politiki, uveljavil za države EU in širše politični dejavnik, namreč ta, da je nacionalna kultura postala državotvorni element. In to, predvsem nekaterim starejšim pisateljskim kolegom, še vedno predstavlja referenčno točko v naslavljanju države.

"Danes nam je nekrokapitalizem podelil, kar smo od njega zahtevali, svet brez razlik in družbo vsesplošnega sprejemanja." Foto: Ana Kovač

Sami ste bi bili nezadovoljni z delom nekdanje direktorice Javne agencije za knjigo Renate Zamida. Med drugim ste ji očitali, da je prostore v lasti agencije na Metelkovi v Ljubljani oddala založbi Goga za namen kavarne-knjigarne. Direktor te založbe Mitja Ličen je namreč hkrati tudi član sveta JAK. Kako se je razpletla ta zgodba?

Kadar človek nastopi proti nezakonitemu delu nekoga, ni prav, da rečemo, da ni bil zadovoljen. Resnicoljuben človek je ogorčen, ko se krši zakon! Vsa ta zgodba v zvezi z Javno agencijo za knjigo pa se ni začela z mojim dopisom kulturnemu ministru Zoranu Pozniču, v katerem sem, kot pravilno ugotavljate, ministra opozorila na nezakonito oddajo prostorov, pač pa z zahtevo, da se o strokovnosti Javne agencije javno diskutira. Vodstvo JAK je to razumelo kot osebni napad. Ta zahteva, ki je bila ob Svetovnem dnevu knjige sformulirana tudi s pomočjo tedanjega predsednika sveta JAK, gospoda Slavka Pregla, je kasneje čudežno izginila s seznama zahtev.

In čeprav sem bila kasneje zaradi pisma, v katerem sem naslovila tri vprašanja, torej veljavnost dolgoročne strategije, oddaje prostorov in delovnih štipendij, oklicana za orodje v rokah določenih interesnih skupin, vas moram razočarati in pojasniti, da sem bila v tej bitki zelo dolgo, verjetno predolgo, sama. Zadeva, tudi v zvezi z oddajo prostorov, se je razpletla na način, da sta ministra dveh vlad ugotovila, da je vodstvo JAK s tem, ko je sklenilo pravni posel z enim od svetnikov, ravnalo v nasprotju z dolžno skrbnostjo.

Tudi sklicevanje, da prevzem prostorov ni bil realiziran, ker je izbrani najemnik od pogodbe odstopil, je napačno interpretirano, in je bil le svojevrsten medijski manever v bitki za interpretacijo zakonodaje. Do realizacije ni prišlo, ker je ustanovitelj, torej ministrstvo že v prejšnji in tudi zdajšnji vladi, v tej točki ugotovilo nezakonito stanje. 

Kar pa zadeva omenjenega svetnika, verjetno bi mu morala biti prioriteta, da nadzoruje zakonitost delovanja javne agencije, in ne, da je samemu sebi urejal posel, saj s takšnim ravnanjem niža ugled vseh svetnikov, kot tudi javne agencije. Vsako vodstvo javne agencije je dolžno vsem deležnikom namenjati enako mero pozornosti, brez dajanja pozornosti točno določeni založbi, kar se je zgodilo v tem primeru. Predvsem je pomembno, da direktor ali direktorica dejansko razume, da je odgovoren za zakonitost poslovanja in za spoštovanje predpisov. Konkretno, tudi če je na primer vodstvo javne agencije izvedbo postopka oddaje stvarnega premoženja v najem zaupalo zunanjim izvajalcem, ne preneha njena ali njegova odgovornost za zakonitost dela.

Novice Razpad sistema v združenju PEN, a Tone Peršak pravi: Ne bom odstopil

Tudi do tega, kako je nekdanja direktorica vodila priprave na knjižni sejem v Frankfurtu, kjer bo Slovenija leta 2023 častna gostja, ste bili kritični. Za kaj točno je šlo?

Ključni problem vidim v tem, da vodstvo JAK ni nameravalo imenovati programskega direktorja projekta ali odgovorne kuratorke ali kuratorja, kar bi bila glede na dobro prakso iz tujine običajna praksa. V pripravo projekta ni nameravalo vključiti nikogar, ki bi bil gonilna in povezovalna sila projekta, in ki bi za vsebino in izvedbo projekta tudi odgovarjal. Domnevno je vsebinski proces želelo izvajati samo, kar je neustrezno, saj to ni naloga direktorja JAK.

Tuje prakse kažejo, da je za uspeh in trajnostne učinke projekta potrebno pravočasno vzpostaviti strukturo posameznikov in teles, ki odgovorno skrbijo za koncipiranje in izvedbo segmentov predstavitvenih programov. To se v tem primeru ni zgodilo. Tudi oba načrtovana razpisa, razpis za slogan in vizualno podobo in razpis za razstavišče, sta bila zastavljena bistveno prepozno, prvi od njiju bi moral že biti izveden, saj je nemogoče učinkovito načrtovati vsebine brez skupnega imenovalca in ta je koncept, slogan in vizualna podoba.

Iz tega razloga projekt še zmeraj nima uradne spletne strani projekta, izpeljane niso bile ustrezne promocijsko-marketinške aktivnosti, ni še stekel mednarodni razpis za izbor nemške PR agencije, na ustanovitev še zmeraj čaka medresorska projekta skupina vlade. Pandemija je prinesla premik naše predstavitve v Frankfurtu iz leta 2022 na leto 2023, kar je za izvedbo projekta velika sreča, saj bi drugače bili že na točki izvedbenega kolapsa.

Opozarjali ste tudi na ukinitev delovnih štipendij, kar je Zamida sicer zanikala. Do teh štipendij so upravičeni vrhunski avtorji leposlovja in humanistike. Kako visoke so te štipendije, koliko posameznikov je upravičenih do njih in ali jih kulturniki trenutno prejemajo ali so bile dejansko ukinjene?

Glede na ustanovitvena načela JAK mora agencija zagotoviti pogoje za vrhunsko ustvarjalnost na področju leposlovja. V zvezi z delovnimi štipendijami JAK je vodstvo agencije izkazovalo določeno samovoljo. Kot svetnica sem bila deležna pojasnil, da štipendija iz knjižničnega nadomestila in štipendija za vrhunske ustvarjalce nista dve različni zakonski nalogi, ki jih mora agencija opravljati. Dejstvo je, da se vrhunskih štipendij ne more povezovati z nalogo o izvajanju štipendij iz knjižničnega nadomestila, ki so namenjene vsem vrhunskim avtorjem, tudi upokojenim, ter se nanašajo na že dosežene reference kakovosti.

Gre za plačilo, ki je vezano na dosežene reference kakovosti doma in na tujem, v publicističnih, kritiških in strokovnih odzivih, ki zadevajo kvaliteto avtorjeve pretekle ustvarjalnosti, ki pa je predmet izposoj v splošnih knjižnicah. Štipendije za spodbujanje in podporo vrhunski ustvarjalnosti so namenjena spodbujanju nastajanja novih vrhunskih del - in v smislu denarne podpore vrhunskim ustvarjalcem tudi omogočanju nastajanja takšnih, ustvarjalno zahtevnejših in največkrat neprofitnih del. Namenjene so vrhunskim avtorjem, ki imajo status samozaposlenega v kulturi. 

V primeru štipendij Javne agencije za knjigo gre za deset štipendij. Nadalje, gre za višino posamezne štipendije, ki je okoli deset tisoč evrov, ki bi skupaj z zagotovljeno višino avtorskega honorarja in prihodkov od knjižničnega nadomestila lahko pomenila doseganje minimalnega zajamčenega mesečnega dohodka. Pri tem pa je potrebno dodati še to, da se kot svetnica nisem zavzemala za štipendijo, ki bi jo avtor lahko prejel vsako leto.

Sploh pa gre le za možnost, ki jo je mogoče ustrezno urediti s pravilnikom in transparentnim točkovanjem referenc, torej bo vrhunski avtor lahko s svojimi doseženimi referencami v tri- do petletnem obdobju šele kandidiral za minimalni zajamčeni dohodek od svojega vrhunskega ustvarjalnega dela. Ker bi teh deset štipendij vrhunskim literatom le vsako drugo leto omogočalo kandidaturo za preživetje od svojega dela, temu pač ni mogoče reči privilegij, še posebej ne zato, ker gre za elitne avtorje, skratka, za avtorje, ki s svojo izvirnostjo in kakovostjo uresničujejo javni interes. In zaradi statusa nimajo ustreznega bolniškega nadomestila, če zbolijo, nimajo vsakoletnega regresa, ne božičnice in tudi ne dobijo odpravnine, ko se upokojijo. Zaprosijo lahko samo za priznavalnino, ker so bile tudi umetniške penzije ukinjene in še niso sistemsko začeli reševati tega problema.

Novice Burno dogajanje v centru PEN: Bernard Nežmah ni edini, ki je izstopil iz vodstva

Iz vrst samozaposlenih v kulturi pogosto slišimo, da je za njih v Sloveniji preslabo poskrbljeno in da težko preživijo. Na drugi strani pa se pojavljajo tudi kritike, da poberejo preveč davkoplačevalskega denarja. Kakšna je resnica?

Ministrstvo za kulturo v primeru samozaposlenih opravlja korektiv za nezadostnost trga. Tako imenovani status za samozaposlene v kulturi izhaja iz statusa svobodnega umetnika, ki je bil v osnovi namenjen varovanju pripadnikov poklicev, za katere v institucijah ni mogoče najti ustreznih delovnih mest. S tem so mišljeni pisatelji, literarni kritiki, književni prevajalci, skladatelji in slikarji. Številni drugi poklici, ki so se medtem uvrstili v razvid samozaposlenih v kulturi, spadajo v institucije, kjer bi lahko njihovi pripadniki neposredno opravljali svoje delo, a se zaradi sodobne prekarizacije na trgu dela, podhranjenosti institucij, pogosto pa tudi delodajalca, ki se skuša otresti stroška za zaposlene, vse bolj množično uvrščajo med poklice, za katere je pristojno ministrstvo za kulturo.

Težnje, da se državni proračun razbremeni in se samozaposlene vrže na trg, so se pojavljale skoraj v čisto vsaki vladi. Nerodno pa je, da področje zadeva najranljivejše skupine ustvarjalcev, katerih možnosti za ustvarjanje so se zaradi nizkih prihodkov in zmanjšanega zanimanja za njihove storitve občutno poslabšale. Ponovno vpraševanje, ali še potrebujemo umetnost, če ta ne zmore preživeti trga, pri čemer smo padli v past dikcije med primernim in vsem drugim, je lahko samo cinično. Še več, znašli smo se v perverznem položaju, ko oblast diktira razsežnosti imaginacije posameznika, hkrati pa trg to imaginacijo osvobaja.

Velika večina vrhunskih pisateljev v danem trenutku zaradi prekoračenega cenzusa, ki vsa ta leta ostaja enak in absolutno prenizek, ali pa drugih anomalij v javnem financiranju, obstaja na trgu. Na kratko, situacija je skoraj nemogoča: po eni strani se od nas zahteva vrhunskost, po drugi pa se nam ne dovoli, da zaslužimo. Da ne omenjam tega, da je dikcija socialne pomoči za nekoga, ki je s svojimi knjigami prepotoval svet, skoraj žaljiva, in da se nam na starost obetajo zelo slabi časi. Država umetnikom namreč plačuje minimalne prispevke, kar pomeni obsojenost na revščino, ne samo zdaj, ampak tudi v prihodnosti.

Novice Bernard Nežmah nepreklicno izstopil iz vodstva PEN

Katera je ključna zadeva, ki bi jo bilo treba po vašem spremeniti v slovenski kulturni politiki?

Na vsak način bi bilo treba nasloviti nediferencirano vojsko samozaposlenih. Nenazadnje gre tu za vprašanje ustvarjanja razlik v družbi. Problem tako imenovane vseenakosti v umetnosti, zaradi katere se večno omahuje, ali sodimo samozaposleni na ministrstvo za socialo ali za kulturo, je mogoče z nekaj interpretativne svobode nasloviti tudi z mislijo Lada Kralja v knjigi Iva Svetine Gledališče pekarna. Idejni vodja in ustanovitelj Gledališča Pekarna je na začetku sedemdesetih let v intervjuju za Mladino trdil, da je bila jugoslovanska družba utemeljena na izmišljotini o tako imenovanem socialističnem razredu. Kralj je zahteval priznanje razslojenosti in potemtakem subkultur ter znotraj teh delovanje gledališča, kot je bila Pekarna.

Ko dandanašnji razpravljamo o vrnitvi k prvotni namembnosti uredbe za samozaposlene, torej da bi se ločevalo med umetniki, ki ustvarjajo avtorska dela, in drugimi, ki v tem poklicu vztrajajo zaradi "socialne" pomoči, se zdi, da ne izvajamo toliko elitizem, pač pa, da se vračamo k izvorni laži, ki jo je omenjal Kralj, in s tem predvsem iščemo mogoči prostor za diferencirane umetniške glasove.

Seveda pa je od samoupravnih časov preteklo precej vode. Danes nam je nekrokapitalizem podelil, kar smo od njega zahtevali, svet brez razlik in družbo vsesplošnega sprejemanja. Tudi to, kar se je v zadnjih dneh zgodilo v tovarni Rog, je dokaz, kako družba persistentno briše vse razlikovalne kulture iz javnega prostora. In da ne bo pomote, drobljenje kolektivov v maso kulturnih potrošnikov ne izhaja le iz želje po čim večjem dobičku, ki ga prinašajo kapitalu prijazni kulturni produkti, temveč iz želje po razvezovanju možnih središč artikulirane kritike in upora, ošibitvi revolucionarnih praks in skupnosti z emancipacijskim potencialom.

Kdo je za vas največji slovenski pisatelj oziroma pisateljica?

Na to vprašanje pa raje ne bi odgovorila oziroma bom odgovorila le, da je največji slovenski pisatelj - pisateljica.

"Najočitnejša lastnost vzhodno-evropskega rasisma je zanikanje." Foto: Ana Kovač

Sami za svoja nagrajena knjižna dela veliko navdiha črpate iz Afrike. Odlično poznate življenje na tej celini in tudi njeno književnost. S čim vas je Afrika tako očarala?

V Afriko sem popotovala v svojih zgodnjih dvajsetih. In se tam nekako zataknila. Kaj me je očaralo? Verjetno najprej pisanje afriških avtorjev in avtoric. Nato film. Predvsem filmski festival Fespaco, kjer imaš v desetih dneh možnost videti filme dvesto afriških režiserjev.

Pa hrana. Na enak način kot Ana Roš bom rekla, da hrana še nikoli ni bila okusnejša kot ravno v Afriki. Natančneje v Burkini Faso, kjer se nahaja tudi moja družina. In seveda kitarski blues. In morda čisto, jasno nebo, posejano z zvezdami. In trenutek tik pred nevihto v času harmatana, ko narava izkaže pobesnelo čistost in se zaveš, da si v tem trenutku tu, v naslednjem pa te lahko ni več … In da ti torej nič ne pripada in nič ni samoumevno …

Tudi to, kako se je v Burkini leta 2014 izvedlo revolucijo proti diktatorskemu režimu, me fascinira … In nenazadnje lik afriškega revolucionarja Thomasa Sankare, o katerem sem napisala roman Tri smrti … Prisotnost umrlega političnega vodje, ki prihaja v življenja preživelih, med drugim Miriam Sankara, ki je na mednarodnem sodišču kot prva Afričanka vložila tožbo proti morilcem svojega moža, katerega truplo je več kot trideset let ležalo na smetišču … In spet, to se ni zgodilo zaradi barbarizma nekaterih Afričanov, pač pa tudi in predvsem zaradi vpletanja nekaterih zahodnih sil v afriško politiko.

Kaj je po vašem mnenju najbolj zgrešena predstava, ki jo ima povprečen Evropejec o Afriki in njenih ljudeh?

Mislim, da ne obstaja podoba povprečnega Evropejca, kot ne obstaja podoba povprečnega Afričana. Vedeti je treba, da Afrika trenutno doživlja izjemno gospodarsko rast, in da se v njej odvija mnogo, mnogo stvari, ki nimajo nič skupnega z našimi staroveškimi predstavami o Afriki in Afričanih. Ko so me v času pisanja magisterija o nigerijskem romanu nekateri spraševali, ali Nigerijci sploh poznajo pisano besedo, so s tem pač izkazovali zgolj lastno nevednost.

Nigerijci so pobrali vse mednarodne literarne nagrade. Začenši z Wolejem Soyinko, ki je leta 1987, ko je prejel Nobelovo nagrado za literaturo, dejal, pa smo jih - premagali na njihovem lastnem teritoriju. Seveda je s tem subvertiral idejo, da naj bi bili belci intelektualno bolje opremljeni od Afričanov, za katere naj bi bila značilna odsotnost uma, logosa in razumevanja časa. Skratka, zreducirani naj bi bili na biološko. Še en nigerijski pisatelj, Chinua Achebe, je o tem napisal roman. Ki se je prodal v več milijonov izvodih.

V romanu Sušna doba pišete o ljubezni med razočarano starejšo Evropejko in mladim Afričanom, ki je odraščal na ulici in bil žrtev številnih zlorab. Kako pogosta so tovrstna razmerja v realnem življenju in kako se ponavadi končajo?

Roman Sušna doba, ki je danes preveden v petnajst jezikov, je v resnici subverzija romana Philipa Rotha, Umirajoča žival. V njem si starejši moški vzame mlajšo žensko, da bi z njeno pomočjo premagal smrt. V mojem romanu pa imamo opravka z 62-letno Ano, ki si vzame mlajšega ljubimca.

Dopuščam seveda možnost, da se roman bere na več ravneh: kot momentar seks turizma, pa tudi kot komentar odnosa Afrika-Evropa in tako dalje. Zaključek zgodbe je tragičen, pa ne zato, ker bi sledila realijam iz vsakdanjega življenja, nenazadnje je roman pisan v bogatem, metaforičnem jeziku, pač pa, ker je Ana nekaj naredila. Pa tega ne smem izdati. Z medbesedilnostjo, ki se ji pač ne morem upreti, na nek način preizkušam tudi bralca. 

Pogosto se dotaknete vprašanja rasizma. Kako razširjen je dejansko rasizem v Evropi in kakšne so specifike vzhodnoevropskega rasizma, ki ga omenjate?

Najočitnejša lastnost vzhodno-evropskega rasisma je zanikanje. Pogosto ali pa pogosteje kot kjerkoli drugje, boste v tem prostoru naleteli na ljudi, ki vam bodo dejali, mi nismo rasisti, kje pa, rasizem se vedno dogaja drugim, hkrati pa bodo ti ljudje z lahkoto izrekli besedo "nigger", "črnuhar", "črnec", "čuri-muri". To je po eni strani posledica dejstva, da pri nas nikoli ni bilo dovolj "črncev", da bi bil rasizem lahko nevaren, po drugi se je ukoreninilo prepričanje, da smo zaradi tega, kar pač nimamo izkušnje kolonializma, prosti rasističnih predpostavk.

Ampak poznavanje določenih diskurzov, povezanih z rasizmom, pomeni razumeti, kako nekdo sploh "postane črnec sveta". Beseda "črnec" je seveda ime, ki si ga nihče ni izbral prostovoljno, pač pa gre za podedovano strukturo, ki določa položaj v prostoru sveta. S tega vidika je črnec tisti, ki drugega ne more gledati v oči. Moč besede "črnec" torej izhaja iz možnosti pohabljenja in kastriranja. Nekateri post-kolonalni teoretiki to besedo povezujejo celo s tišino, torej z redom molčanja in nevidnosti, kar posredno implicira, da beseda "črnec" obstaja le v odnosu do gospodarja. Ko torej naslavljamo vprašanje "črnstva", govorimo o točki izrekanja in gledanja, prečenja meje med središčem in periferijo, med "prvim" in "tretjim" svetom, in nenazadnje gre tudi za vprašanje modernosti.

Hannah Arendt je na primer pokazala, da sta bili rasa kot načelo političnega telesa in birokracija kot tehnika dominacije v moderni družbi prvič izrabljeni prav med pehanjem za Afriko. V mojem pisanju me sicer zanima tudi vprašanje, kdo so "črnci" današnjega sveta? Če pogledamo begunsko katastrofo v EU, pač vidimo, da drugi niso obubožani prekarci, temveč begunci in prosilci za azil, kar pomeni, da rasizem ni stvar preteklosti, ampak tudi naše prihodnosti.

Znova se namreč razmahujejo neokolonialne in parakolonialne vojne, in čeprav se oblike okupacije preobražajo, smo še vedno priča izgonom, pregonom, skrivnim zaporom in tako dalje. In tu se zastavlja tudi vprašanje upora oz. samoodločanja.

Tudi feminizem je ena od tematik, ki jih najdemo v vaših knjigah. Imate sami sebe za feministko? Kakšen je vaš pogled na to družbeno gibanje?

Nekoč mi je prevajalec mojega romana Sušna doba - zelo pazljivo sicer, dejal, da se mu zdi roman feminističen. Seveda sem bila vesela komplimenta.

Kar pa se tiče moje opredelitve kot feministke, želela bi si povzeti stavek, ki ga je v filmu Shulie iz leta 1997 režiserke Elisabeth Subrin izrekla ameriška feministka Shulamith Firestone: Ni mi dovolj, da živim in umrem. Vseskozi razmišljam, imam /41/ let in kaj sem naredila? Hočem svet, v katerem lepota in moč ne bosta navzoči le občasno, tu pa tam, ampak vseskozi, v vsaki besedi, v vsaki potezi čopiča, vendar se bojim, da ne premorem takšnega prometejskega zaleta, in da mestoma nisem dovolj konsistentna pri združevanju intimnega in javnega. Na vsak način pa mi je jasno, da so zahteve, kot so dostop do splava in kontracepcije, večja participacija žensk v političnem življenju, pravna reforma institucij zakona, ločitve in tako dalje stvar, ki ni samoumevna, in se je zanje treba vsakič znova boriti.