Miha Mazzini: ''Spomini gredo skozi telo in skozi telo se jih je treba spomniti''

Kot nekdo, ki se tako v teoriji kot praksi ukvarja z zgodbami in načini, na katere mislimo svet, ste v romanu Otroštvo ubrali precej drugačen način pripovedovanja zgodb, kot smo ga bili vajeni v vaših predhodnih romanih. Zakaj je pisanje o otroštvu zahtevalo drugačen pristop?
Ker sem začel kot programer in študiral pisanje, imajo moji romani poudarek na strukturi, strukturi in strukturi. Prvič sem se z drugačnim načinom pisanja začel poigravati v romanu Nemška loterija, v katerem struktura totalno štima, a so mi bralci in bralke govorili: Miha, tam in tam si se pa zmotil. Nisem se; gre za nezanesljivega pripovedovalca, ki kaj narobe pove ali zameša.

Roman Otroštvo pa se ukvarja z ranimi spomini, s prvimi petimi leti življenja in ti spomini niso nikoli zelo strukturirani. Ker ne morejo biti, takrat je hipokampus še drugačen, ni še razvit tako kot pri odraslih. Druga utvara pa je ta, da ljudje v vsaki dobi razmišljajo o sebi tako, kot da so tisto, kar je bilo v tisti dobi najbolj napredno. Ko so izumili ure, so ljudje o svojih telesih začeli razmišljati kot o mehanizmu. Stari Grki, ki so imeli parne vzvode in kopeli, so o sebi razmišljali kot o telesih, skozi katere šiba para. Danes pa ljudje o sebi prevečkrat razmišljamo kot o računalnikih.

"Spomin si predstavljamo kot neko datoteko, ki jo naložimo na disk in potem se spomnimo. Kar je totalna neumnost. Če kaj možgani niso, niso računalnik, delujejo povsem drugače. Pri spominih je treba vedeti, da se v trenutku spominjanja konstruirajo glede na stanje, v katerem smo."

In kot programer ste ugotovili, da možgani ne delujejo tako kot računalnik?
Spomin si predstavljamo kot neko datoteko, ki jo naložimo na disk in potem se spomnimo. Kar je totalna neumnost. Če kaj možgani niso, niso računalnik, delujejo povsem drugače. Pri spominih je treba vedeti, da se v trenutku spominjanja konstruirajo glede na stanje, v katerem smo.

Najbolj zabaven poskus je bil, ko so ljudem dali pisati svoje življenjske zgodbe, nato pa so jim raziskovalci rekli, da jim je zmanjkalo formularjev in naj si jih gredo samo sfotokopirat na hodnik. Nekaterim so pod fotokopirec podtaknili bankovec za en dolar. Življenjske zgodbe tistih, ki so pod napravo našli dolar, so bile optimistične, vesele, njihova življenja so imela smisel, ker so zgodbe sestavljali v trenutku, ko so našli nek ubog denar.

Ustaljen pristop spominjanja v književnosti je proustovski tok zavesti.
Ampak to je bilo že tolikokrat narejeno, da me ni zanimalo. Nezavedno sem že leta delal na tem, kako sploh priti do teh spominov. Rani spomini so zanimiva stvar. Če bi mi pred 20 leti nekdo rekel, da so ti spomini telesni, da grejo skozi telo, bi zamahnil z roko in to označil za newagerstvo. Ampak v resnici je neverjetno, kako zelo gredo skozi telo in skozi telo se jih je treba spomniti.

Z možgani ste se precej ukvarjali tudi v svoji doktorski disertaciji …
V svojem doktoratu sem se precej ukvarjal z nevrologijo, enkrat sem šel tudi k budistom za deset dni na meditacijo. In če zelo poenostavim: naš razum čepi na vrhu možganov, vendar so vsi drugi sistemi za pol sekunde hitrejši od razuma. Ima pa razum pravico veta. Kako potem stvari, ki so shranjene na ''nizkih'' ravneh možganov, osvoboditi razuma, da pridejo na plano? Prva stvar, ki jo mora vsak ustvarjalec narediti, je, da se nauči, kako prelisičiti razum, da dobi navdih.

Varčni narod smo, tu ni pardona #kolumna

To je tema, o kateri se z menoj ni strinjal nihče #kolumna

"Prva stvar, ki jo mora vsak ustvarjalec narediti, je, da se nauči, kako prelisičiti razum, da dobi navdih."

Kako ste ga vi prelisičili pri tem romanu?
Najprej sem naredil listek za v trgovino, seznam približno 15 stvari, ki se jih ne spomnim, a so se morale zgoditi. Jaz sem prvih pet let na primer živel pri svoji stari mami in na neki točki sem se ji moral upreti. Če namreč odraščaš ob versko blazni osebi, si se ji moral upreti in zdaj obstajaš, ali pa ne obstajaš več, ker so ti uničili možgane. Samo ti dve možnosti sta. Ker imam občutek, da obstajam, sem se babici torej uprl.

Da dosežeš te ''nižje ležeče'' sisteme, možganom lahko daš nalogo, kaj hočeš vedeti in po dolgi inkubacijski dobi lahko ta odgovor pride. Jaz sem uporabljal hipnagogična stanja, ki jih uporablja veliko pisateljev. To je stanje, ki se nam zgodi dvakrat na dan. Tik preden se zbudimo in tik preden zaspimo, ko razum počasi izgublja nadzor in nastaja nek trenutek ravnotežja, ki se potem sprosti v spanje in sanje. V tem stanju si malce hipnotično postavljaš vprašanje, na primer: kako sem se uprl stari mami, kako sem se uprl … in s tem zaspiš. To ponavljaš teden, deset dni, in greš na naslednje vprašanje.

Kako pa pridejo odgovori?
Razum dostopa do besed in če je vprašanje, na katerega lahko odgovori razum, boš odgovor dobil v stavku. Če pa ne, pride odgovor v obliki vonja, podobe ali psihosomatskega stanja, nečesa v telesu. Sam sem opazil, ne da bi to sprva povezal s tem konkretnim vprašanjem, da mi je pri kick boksu desna noga počasi prenehala delovati. Šel sem v ''mawashi geri'' in ker imam sto kil, bi moralo treščiti, a se nič ni zgodilo. Vsi so gledali, trener, pomočnik, kako jaz tam maham, a se nič ne zgodi. Hodil sem normalno, a v brci ničesar.

Nato se nekoč ponoči ne zbudim popolnoma, torej sem bil v hipnagogičnem stanju, in se spomnim: brcnil sem staro mamo, ko mi je ukazovala in pobegnil. In potem je šlo z nogo počasi na bolje in zdaj dela normalno. Tako sem počasi nabral odgovore na svoja vprašanja, s tem da so večino vprašanj spremljali psihosomatski odgovori. Meni so rasli vozli na glasilkah, pritisk mi je narastel, da sem komaj živel, psihosomatsko sem vlekel vsak spomin posebej, kot korenje iz zemlje. Bili so trenutki, ko sem mislil, da bom škripnil.

Plačuj za lastno delo #kolumna

Pisali smo ta in ta predmet, je rekla prva mama #kolumna

"Spomini gredo skozi telo in skozi telo se jih je treba spomniti."

Vendar niste ostali zgolj pri opisovanju spominov.
Na osebni ravni je bilo zame pomembno, da sem dobil odgovore, ampak to ni nobena literatura. Šel sem skozi vsa vprašanja, tokrat z odgovori, in okoli vsakega sestavil zgodbo, ki nima nujno elementov resničnega dogodka. Zgodbe vsebujejo točno ista čustva, ki sem jih sam doživel, a nimajo nobene zveze z dejanskimi dogodki. Gre torej za avtobiografski roman v izmišljenih zgodbah.

Tale spomin z brco kot prvim uporom se je spremenil v zgodbo "Navigacijski sistem progastorepega kljunača", kjer ni več brce, je pa upor in strašni občutki krivde, ki so mu sledili.

Čeprav ste se v svojih romanih lotevali zelo različnih tematik, se nekateri motivi ponavljajo in zdaj so, vsaj do neke mere, razloženi v tem romanu. Na primer znamka Cartier, ki je dala naslov filmu Operacija Cartier, se spet pojavi v Otroštvu …
V naših glavah je imaginarni prostor, ki si ga predstavljam kot podstrešje, ki so ga našarili v našem otroštvu, pa tudi pred tem, šaro smo podedovali tudi od svojih prednikov. Pri Cartierju konkretno gre za prizor, ki je zelo blizu resnice. Stric Vinko, ta simbol očeta, pokaže dečku uro in reče: pazi to, ta pravi Cartier. Mali pa vidi, da se ime znamke začne na D. To so bile te poceni ure Darwil iz Trsta.

Ko pa sem pisal Drobtinice, na podlagi katerih je nastal film Operacija Cartier, sem vedel, da potrebujem neko drago znamko parfuma. Takoj sem rekel Cartier.

"Strah pred letenjem je v principu strah pred svobodo. Tega nisem želel namenoma poudarjati, ampak je pa res, da ko me je mama pustila s staro mamo, mi je rekla, da moram zanjo skrbeti. Ta dolžnost otroka, da skrbi za odraslo osebo, kar je popolna neumnost, mu ne dovoli svobode, kakršno simbolizira potovanje z letalom."

Pa takrat niste vedeli, da je to posledica drobne laži strica Vinkota?
Ne. Gestallt teorija pravi, da mora biti krog sklenjen, da se lahko pomaknemo naprej. Ko so delali poskuse z natakarji, so ugotovili, da če je bila transakcija uspešna, natakar v sekundi pozabi stranko, če je šlo pa kaj narobe, se te zapomni. Če potrebuješ torej alibi za umor, se moraš zatakniti pri natakarju in se te bo zapomnil in pričal tebi v prid (smeh).

Če vzameš ta majhen zatik: stric Vinko laže, da je ura Cartier, mali pa prebere, da je Darwil, petletnik takrat ne bo rekel: lažeš, ampak bo ta majhen obroček ostal nezataknjen. In možgani bodo iskali način, kako ta obroček zatakniti. Upam, da je ta obroček zdaj končno zaprt.

V romanih Nemška loterija in Paloma Negra greste v neko obdobje pred vašim rojstvom. Ampak verjetno je bilo pisanje Otroštva pisanje o času, ki je bil za vas na podoben način fiktiven in nedostopen.
Seveda, na enak način gre za izmišljen svet. S tem da če pišeš o nekem zgodovinskem obdobju kot v teh dveh romanih, je stvar neprimerno lažja. Greš v knjižnico, greš v arhiv, na splet, narediš raziskavo in dobiš material. Raziskuješ na zunaj. Za Otroštvo pa je bilo vso raziskovanje navznoter. Saj sem na neki točki pomislil, da bi pregledal časopisne arhive za tista leta, ampak sem potem ugotovil, da je to brez zveze. Jaz sem bil prvih pet let življenja zaprt v neki garsonjeri s staro mamo, ki je bila iz 19. stoletja, iz nekih žirovskih hribov, kjer so okoli hodile mrtve duše in duhovi, to ni imelo zveze s tem, kar se je leta 1963 dogajalo v svetu.

Sam svoj stalin #kolumna

Šefica je sadistka, Miha pa hoče biti mučen #kolumna

(foto: www.musicstack.com).

Ste si prek teh spominov razložili tudi strah pred letenjem?
Strah pred letenjem je v principu strah pred svobodo. Tega nisem želel namenoma poudarjati, ampak je pa res, da ko me je mama pustila s staro mamo, mi je rekla, da moram zanjo skrbeti. Ta dolžnost otroka, da skrbi za odraslo osebo, kar je popolna neumnost, mu ne dovoli svobode, kakršno simbolizira potovanje z letalom. Zato se ta letala ves čas ponavljajo v knjigi.

Tu je spet nekaj zanimivega. Imaš versko blazno staro mamo, ki stalno prižiga sveče za razne svetnike. Ob njej je vnuk, ki ves čas gleda letala in v njih vidi svobodo. Petnajst let pozneje pubertetnik vstopi v trgovino s ploščami in si kupi svoji prvi dve plošči. Ena je od Sutherland Brothers & Oliver, na kateri je otrok z letalom v roki, druga je od Deep Purple Burn, kjer so člani benda narejeni kot sveče, ki gorijo. Če bi me takrat vprašali, zakaj sem kupil ti dve plošči, bi rekel: ker je super muzika, kako jo žgem! Ne, točno ti dve platnici sta bili to, kar sem jaz poznal: otroka, ki hoče svobodo in letalo, ter staro mamo, ki žge sveče.

Kar je precej strašljivo.
Res je, zato, ker se na odpira vprašanje svobodne volje. To je bil velik šok v nevrologiji, ki se je zgodil v devetdesetih, imenuje se Libetov poskus. Ideja je bila, da so ljudem, ki so imeli na glavi elektrode, prek katerih so spremljali možgansko delovanje, naročili, naj dvignejo roko takrat, ko se jim zljubi oziroma ko želijo. Pričakovali so, da bo najprej razumski del možganov rekel: dvigni roko, potem pa bo šlo to ''dol'' do motoričnega sistema in mišica bo naredila gib navzgor. Šok je bil, da so nižji deli pol sekunde vedeli, da se bo roka dvignila in šele potem rekli možganom: lahko se odločiš, da se bo roka dvignila. Odprla se je razprava o svobodni volji, ali sploh obstaja, če ''nižji'' deli možganov že prej vedo, kaj se boš odločil.

Prišli so do tega, da nižji deli možganov glede na situacijo pripravljajo različne možnosti, razum pa ima samo možnost veta. Kar verjetno drži, saj tisti, ki imajo Tourettov sindrom, težko nadzorujejo ta veto, ko preprosto morajo izvesti neko proceduro, čeprav ni primerna.

V romanu napišete, da pisanje ni ozdravilo še nikogar, da kvečjemu to magmo misli usmeri v strugo. Da tudi razreševanje problemov, na primer na terapiji, ne pomeni, da bo izginil vir navdiha, v veliko primerih je to bolečina.
To je zelo kočljivo vprašanje. Pred nami je bilo na stotisoče generacij, ki so očitno nekaj počele prav, saj smo še danes tukaj, smo preživeli. Tako velja tudi za posamično življenje. Če si star toliko in toliko in si še kar živ, si razložiš, da je bilo vse, kar si počel, prav. Zato se tega oklepaš in si bojiš tvegati. Ljudje smo različno veliko pripravljeni tvegati, a kar zares vpliva na naš potek življenja, je mentaliteta neke družbe. Slovenija seveda ne podpira tveganja in sprememb.

Na ravni avtorstva je tako: če napišeš prvi roman zaradi nekega problema, je najslabše, kar se ti kot avtorju lahko zgodi, uspeh in bogastvo po prvem romanu. Ker potem je logično, da zamrznemo: v tem se dober, to jaz sem in to bom počel vse življenje. K sreči se ti to v Sloveniji ne more zgoditi, tako da gremo lahko mirno naprej na druge teme.

Zato so avtorji, ki kreativno ugasnejo, saj napišejo prvo, drugo in še tretjo verzijo istega problema, potem pa ajde, bre, dosta. Na nek način je to odločitev med umetnostjo in življenjem. Nekateri se odločijo, da bodo molzli isti problem, da bodo ustvarili veliko umetnost, čeprav je njihovo življenje v razsulu.

Jaz sem se odločil za življenje.

"Ljudje smo različno veliko pripravljeni tvegati, a kar zares vpliva na naš potek življenja, je mentaliteta neke družbe. Slovenija seveda ne podpira tveganja in sprememb."

Imate zdaj, ko ste si končno upali v klet in zataknili kar nekaj plavajočih odprtih obročkov, drugačne načrte?
Te spomine sem sestavljal dve leti, jih psihosomatsko predeloval in po domače rečeno jebal ježa. Ugotovil sem, da moram poleg tega ustvarjati še nekaj drugačnega, sicer bo to ena sama žalost. Zato sem vzporedno pisal mladinski roman Zvezde vabijo, ki je čista zabava, poletni roman. Tako da sem že na tej ravni uravnotežil zadevo. Trenutno se pa seveda pripravljam na snemanje filma Izbrisana.

Obstaja spletna stran, kjer ljudje predlagajo besede, ki še ne obstajajo, pa bi morale. Na nemškem oddelku je beseda Zielschmerz. Bolečina pred dosego cilja. Jaz sem po 30 letih poskusov končno prišel do tega, da bom režiral celovečerec. In kaj naj rečem. Vau. Kot so rekli Ramonesi: Hey Ho, Let's Go!

Preberite vse kolumne Mihe Mazzinija.