Ponedeljek, 11. 9. 2017, 11.54
7 let, 1 mesec
Kaj pomeni biti človek v enem najokrutnejših obdobij naše zgodovine?
Se kdaj vprašate, kako se boriti, da bi ostali zvesti svojim načelom? Kakšno ceno lahko plačaš za to? Kje je meja med osebno odgovornostjo in tem, da si žrtev zgodovine? Vse to v novi predstavi ...
Jutri bo premiero doživela predstava Ljudje, kot smo mi, ki so jo navdihnila dele Kazua Ishigura in njegovi citati, da smo večinoma klasični predstavniki časa, v katerem bivamo – izjemni ljudje so izjema.
V času 21. stoletja, ki vse bolj hrepeni po herojih, ki jih ni videti na nobenem obzorju, je še toliko bolj pomembno, da se spomnimo in spregovorimo o tem, da se v drobnih svetovih vsakdanjosti skrivajo epohalna dejanja. Ta je treba razbrati senzibilno ter dojeti v vsej krhkosti in všitih napakah, ki jih platno posameznikove zgodovine neizogibno vsebuje.
Na odru Maša Derganc, Pavle Ravnohrib in Aleš Valič
Skozi interpretacijo Maše Derganc Veselko, Pavleta Ravnohriba in Aleša Valiča se pred nami razgrinja svet zamolčanih čustev, hrepenenj, strasti, svet izgubljenih bitk in prepoznih odločitev, svet, ki je vsakemu med nami zelo dobro znan, čeprav si to tako težko priznamo.
Ko mislimo na zgodovino, vidimo sebe v vlogi junaka in zmagovalca – a ko živimo sedanjost, obdani z ljudmi, kot smo mi, naše odločitve puščajo nepredvidene posledice. Zato se večina ljudi raje ne odloči. In ko sedanjost postane zgodovina, nismo med junaki, ki jih prihodnost opeva. Kaj pa, če smo med tistimi, ki jih prihodnost sovraži? Kdo lahko zares stoji za svojimi odločitvami? Kaj je odgovornost množice in kaj posameznika? Goethe je zapisal, da ni greha in zločina, za katerega v človeku ni potenciala. Imamo ljudje, kot smo mi, srečo, da smo dobri? Ali je le doba, v kateri bivamo, za zdaj še toliko milostna, da nam to pusti?
Predstava se začenja v Anton Podbevšek teatru s premiero 12. septembra 2017 in nadaljuje z uprizoritvami od 13. do 20. septembra v Dvorani novomeške pomladi.