Fotografije, ki so v zgodovini spremenile potek dogodkov

Pred dnevi se je na prvih straneh medijev po svetu pojavila fotografija (zaokrožila je po družbenih omrežjih, dobila pa je tudi svoje različne vizualne različice) na turško obalo naplavljenega trupla dečka Aylana Kurdija, enega od sirskih beguncev, ki so se na poti v Evropsko unijo utopili.

Podoba je takoj postala simbol tragične begunske krize, s katero se srečuje svet.

Posnela jo je turška fotografinja Nilufer Demir. "Ni mu bilo več pomoči. Nič več ga ni moglo oživeti," je ob pogledu na dečka na turški obali fotografinja povedala za CNN. Zato je storila edino, kar je lahko, dodaja. Vzela je fotoaparat in začela dokumentirati.

"V tistem trenutku je bil to edini način, na katerega sem lahko izrazila krik njegovega tihega telesa. Nič več drugega nisem mogla storiti, kot posneti te fotografije. Ob bolečini, ki sem jo ob tem začutila, sem pomislila, da lahko le na ta način prenesem sporočilo svetu. Želela sem pokazati to tragedijo. Le tako lahko svet to vidi."

Podoba, ki nas preganja Namestnik direktorja Human Rights Watch za Bližnji vzhod in severno Afriko Nadim Houry je fotografijo opisal kot podobo, ki nas preganja.

Na družbenih omrežjih, kot sta Facebook in Twitter, je fotografija doživela množičen odziv: delili so jo, nastale so grafične podobe, pod njo se je dodatno odprla razprava o begunski problematiki. Ime dečka Aylana Kurdija se je tako v samo enem dnevu po objavi na Twitterju pojavilo 50-tisoč krat. V samo 24 urah je nastalo 200 tisoč objav z oznako #kiyiyavuraninsanlik.

Ob tem pa so vzniknila tako vprašanja o etiki tovrstnih fotografij kot tudi razmišljanja, ali lahko prav ta fotografija spremeni evropski, pa tudi svetovni pogled na begunsko krizo. V zgodovino se je namreč na tak način zapisalo že nekaj posnetkov.

Tisti, ki imajo pravico gledati podobe trpljenja, so tisti, ki to lahko preprečijo Ujeti smrt, ki se dogaja, in jo odtisniti za vse čase, je nekaj, kar lahko naredi le fotoaparat oz. kamera, je zapisala Susan Sontag v svojem delu Regarding The Pain Other. Ameriška pisateljica in politična aktivistka je na etično dilemo pri upodabljanju vojn, konfliktov, trpljenja, mučenja in smrti odgovorila s svojim stališčem.

Ob gledanju bližnjih posnetkov resničnega trpljenja se prepletata sram in groza. Verjetno so edini, ki imajo pravico gledati podobe trpljenja, tisti, ki lahko kaj naredijo, da to ublažijo, preprečijo. In tisti, ki se iz tega lahko kaj naučijo. Preostali so voajerji, pa če to želijo ali ne, je mogoče povzeti njene besede.

Fotografije kot sredstvo ozaveščanja in politične aktivnosti In kot poudarja ameriška filozofinja Judith Butler, nanašajoč se na Susan Sontag, fotografije same po sebi ne zagotavljajo interpretacije. Resda imajo moč, da nas nagovorijo v trenutku, vendar pa ob tem zahtevajo kontekst, opis in razlago. Na ta način so lahko politično učinkovite in informativne ter lahko sprožijo kritiko, analizo in interpretacijo. S tem pa tudi politično aktivnost. Kot še naprej v pisnem dialogu s filmarko razmišlja Judith Butler, fotografije lahko in morajo prikazovati trpljenje, saj lahko prek njih prepoznavamo človeške izgube in razdejanja ter vedno znova ozaveščamo žrtve vojn, lakote in drugih grozot, tudi v geografsko in politično oddaljenih prostorih. Predstavljajo pa lahko tudi dokazno gradivo.

Vendar pa lahko takšne podobe vzbujajo tudi zadržke, še posebej v primerih, ko so senzacionalistične uokvirjene. Rezultat teh je namreč lahko nasproten, saj izničujejo etične odgovore in odzive nanje.

Katere fotografije so se v zgodovino zapisale kot sprožilci poteka političnih in družbenih dogodkov? (izbor)

Fotografija, ki je zapečatila obstoj cepelinov Maja 1937 se je po potniškem poletu čez Atlantik zračno plovilo LZ 129 Hindeburg tik pred pristankom v Lakehurstu v New Jerseyju vnelo. Cepelin je v trenutku zagorel, od 97 ljudi, ki so bili na krovu, pa je umrlo 36 ljudi.

Čeprav ni šlo za prvo tragedijo te vrste, ko so strmoglavljenja zračnih plovil zahtevala smrtne žrtve, so fotografije cepelina v plamenih, posnetki in radijska poročila o nesreči pripomogli k zapečatenju industrije cepelinov. Kultna fotografija je tako dokončno razblinila zaupanje javnosti v takšna prevozna sredstva, pozornost razvoja pa se je zato osredotočila na letala, težja od zraka.

Migrantska mati Fotografija z naslovom Migrantska mati, ki upodablja Florence Owens Thompson, predstavlja obraz velike depresije oz. velike gospodarske krize pred drugo svetovno vojno. Dorothea Lange je posnetek naredila med obiskom tabora v Kaliforniji februarja 1936, kjer je v pomanjkanju živelo približno 3500 obubožanih delavcev.

Podoba Florence Owens Thompson, 32-letne revne matere sedmih otrok, ki je moža izgubila zaradi tuberkuloze, se je takrat pojavila v številnih časopisih. Sprožila je močen javen odziv, kar je pripeljalo do hitre organizacije državne pomoči obubožanim delavcem.

Tik pred smrtnim strelom Med vietnamsko vojno, februarja 1968, je južnovietnamski načelnik državne policije usmrtil poveljnika gverilskega vietnamskega gibanja Viet Cong.

Fotografijo, ki je postala protivojna ikona ter prikazuje strel in trpljenje ujetnikovega obraza, je posnel fotograf Eddie Adams, zanjo pa prejel Pulitzerjevo nagrado. Zaokrožila je po svetu, z razkritjem divje realnosti vietnamske vojne pa je imela politični vpliv tudi na dojemanje tega spopada v ZDA.

Fotografija, ki je vplivala na potek vietnamske vojne Ena najbolj kultnih podob vietnamske vojne prikazuje devetletno punčko Phan Thu Kim Phuc, ki gola in opečena ob napalmskem bombnem napadu teče po cesti.

Fotografija, ki je pred očmi svetovnega občinstva razkrila grozote vojne, je odločilno vplivala na to, kako so Američani dojemali dogajanje v Vietnamu, in v tej smeri spremenila tudi ameriško politiko. Za posnetek je AP-jev fotograf Nick Ut prejel Pulitzerjevo nagrado.

Jastreb nad sudanskega otroka Od lakote obnemogli otrok iz Sudana, ki se plazi proti kilometer oddaljeni razdelilnici hrane Združenih narodov, za njim pa stoji mrhovinar.

Posnetek, ki ga je posnel Kevin Carter leta 1993, zanj pa prejel tudi Pulitzerjevo nagrado, je pretresel svet. Ko je posnel fotografijo, je to deželo takoj zapustil, tri mesece pozneje pa zaradi depresije storil samomor.

Mučenje v zaporu Abu Graib Leta 2004, v času iraške vojne, so fotografije razkrile mučenja zapornikov v iraškem zaporu Abu Graib, nedaleč od Bagdada, ki je bil rokah ameriške vojske.

Na njih so bili iraški vojni ujetniki na povodcu in podoba ameriškega vojaka, ki pozira v bližini trupel z nasmehom na obrazu ter druge podobe. Šokantne fotografije, objavljene v svetovnih medijih, med drugim tudi v reviji New Yorker, so vzbudile množično obsojanje, dejanja vojske so tako vstopila v kolektivno zavest in spremenila marsikatero stališče.