Ferantov vrt: znani ljubljanski bloki, ki se jih je prijelo tudi ime stanovanjski hrib

Verjetno manj znano dejstvo je, da je na delu današnje soseske Ferantov vrt nekoč stala Plečnikova rojstna hiša, in sicer na robu nekdanjega rimskega foruma ter nedaleč od bazilike. Edvard Ravnikar je na križišče Slovenske ceste z Gregorčičevo ulico ob zasnovi takrat novega mestnega tkiva v njegov spomin postavil steber.

Enake tri je uporabil tudi pred Maksimarketom na Trgu Republike. Eden od ustnih virov pravi, da naj bi te našli med izkopavanji, a ker niso bili zgodovinsko pomembni, so jih hoteli zavreči, Ravnikar pa jih je vključil v svoja projekta. Steber v Ferantovem vrtu ima simbolni pomen, pred Maksimarketom pa je njuna vloga ambientalna.

Povezava  med arhitektoma prejšnjega stoletja

Povezavo med Plečnikom in Ravnikarjem velja na tem mestu omeniti iz več razlogov. Prvi je, da se je ob letošnji 60. obletnici Plečnikove smrti, ki je bila 7. januarja, in 145. obletnici njegovega rojstva, ki bo 23. januarja, letos začelo njegovo jubilejno leto. 

To pa ni edina povezava med ustvarjalcema. Jože Plečnik namreč velja za največjega slovenskega arhitekta prve polovice prejšnjega stoletja, Edvard Ravnikar je zaznamoval drugo polovico 20. stoletja. Pri obeh je mogoče uvideti še eno podobnost, pogled nazaj na različna načela gradnje in arhitekture, vendar skozi svojo perspektivo in interpretacijo. Plečnik je bil usmerjen k klasični arhitekturi, medtem ko je na tem mestu mogoče navesti naslednje Ravnikarjeve besede: "Za arhitekturno mišljenje je potrebno priznanje tradicije, nekaj, kar je bilo prej, pogledano s svojim očesom." Stanovanjsko-poslovni kompleks Ferantov vrt, ki ga sestavljajo različni blokovski sklopi, stavbni nizi, ki na notranji strani oblikujejo dvorišče, celo trg, je nastal v 60. letih prejšnjega stoletja. Foto: Matej Leskovšek

Ravnikar je bil tudi Plečnikov učenec. Najprej je sicer študiral na visoki tehnični šoli na Dunaju, nato na oddelku za arhitekturo v Ljubljani. Krajši čas je delal v avantgardnem Le Corbusierovem ateljeju v Parizu. V svojem delu je spajal izhodišča obeh arhitektov, od katerih se je učil.

Po Emonskem forumu moderno dvorišče

Stanovanjsko-poslovni kompleks Ferantov vrt, ki ga sestavljajo različni blokovski sklopi, stavbni nizi, ki na notranji strani oblikujejo dvorišče, celo trg, je nastal v 60. letih prejšnjega stoletja. Svojo največjo stanovanjsko pozidavo v Ljubljani je arhitekt začrtal v duhu in kritiki modernizma, pravzaprav predvsem v kritiki – tako o tem njegovem delu v strokovni arhitekturni reviji Piranesi med drugim piše njegov učenec, arhitekt Aleš Vodopivec. Po njegovem gre namreč za izraz "kritike blokovske stanovanjske gradnje, ki je bila spremljajoč pojav preteklega stoletja, pa tudi načel modernega urbanizma, ki ni priznaval socialnega pomena odprtih javnih prostorov, ulic in trgov ter programske pestrosti mestnega parterja".

Za Ravnikarja je bil v tem primeru izhodišče arhitekturnega in urbanističnega koncepta širši prostorski kontekst. Z reminiscenco na kulturno in družbeno zgodovino Ljubljane, kar je bilo njegovo načelo dela, torej upoštevanja lokalnega konteksta in tradicij prostora, je zasnoval Ferantov vrt. Ime soseske se po nekaterih virih na Antonijo in Viktorja Ferant, ki sta bila nekoč najemnika teg posestva.

Povezava z Emono

Gruča stanovanjskih enot, Ferantovi bloki, kot so stavbo poimenovali ljudje, stoji na območju nekdanjega rimskega foruma, na katerega se navezuje zdajšnje prostorno dvorišče. V rimskem času so bile tu ob robu prav tako arkade s trgovinami, gostišči in upravnimi stavbami.

Arheološke ostanke rimske Emone so prikazane v Jakopičevi galeriji ob Slovenski cesti. Med temi je mogoče videti del bazilike z apsido, pa tudi vzhodni obod valjaste stavbe, t. i. rotunde. Poudarjena apsida na fasadi, ki gleda na Slovensko cesto ter lebdi nad pritličjem, ponazarja nekdanji volumen rotunde. V objekt tako vnaša tudi zgodovinski zapis, ki ga ni mogoče spregledati.

Na preteklost prostora se ob ploščadi, ki simbolizira nekdanji antični javni prostor, kraj izmenjave, trgovanja in srečevanja, navezujejo tudi gradniki pročelij blokov, v uvodu omenjene številke revije Piranesi opozarja arhitekt Robert Potokar. Zapisal je: "Tudi uporaba fasadne opeke na inovativen, dostikrat abstrakten način nas poveže z rimskim mojstrstvom izdelovanja opeke."

Gruča stanovanjskih enot, Ferantovi bloki, kot so jo poimenovali ljudje, stoji na območju nekdanjega rimskega foruma, na katerega se navezujeta zdajšnje prostorno dvorišče in park. Foto: Matej Leskovšek

Stanovanja so bila zasnovana kot nadstandardna

Na Ferantovem vrtu, ki ga sestavljajo enote, razporejene po obodu zemljišča in se vzpenjajo ob Gregorčičevi ulici na vogalu z Igriško, ob Rimski ulici in ob Slovenski cesti, je Ravnikar ob starem uveljavil inovativno gradnjo stanovanjskih objektov. To niso horizontalno poudarjeni bloki, temveč objekti, ki se razgibano dvigujejo v višino. Ker naj bi ponazarjali hribovje z obrobja Ljubljanske kotline, so kompleks večkrat imenovali tudi stanovanjski hrib.

Projekt je bil načrtovan kot četrt nadstandardnih stanovanj, namenjenih tedanji politični eliti, ki zaradi ideoloških premis ni želela graditi meščanskih vil, prav tako pa tudi ne živeti na robu mesta.

Stanovanja je arhitekt dvostransko orientiral v skladu s funkcionalističnimi načeli. Vsako je bilo razdeljeno na južno orientirani dnevni del in na prostorsko ter akustično ločen del z različnim številom spalnic ter sanitarij v severnem delu stavbe, v svojem članku še pojasnjuje Vodopivec. Tej delitvi se podreja tudi oblikovanje zunanjosti, ki je na strani dnevnih prostorov opazno členjeno.

Foto: Matej Leskovšek Pročelje fasad je opečnato. Arhitekt je z navzkrižnim združevanjem gradnikov dosegel učinek okrasja, s tem pa oblikoval prepoznavni zunanji ovoj stavb. V kontrast tem je postavil konstrukcijske elemente vidnega betona, ki s konzolami, balkoni in drugim opredeljujejo zunanjost.

Nova arhitektura kot transfuzija

Ravnikar se je v skladu s svojim razumevanjem novih arhitekturnih posegov, ki naj ne izničijo in neobčutljivo prepišejo obstoječe, lotil tudi Ferantove soseske. Moderna gradnja naj bo v dialogu, v navezovanju z že postavljenim in zastavljenim v prostor. Za tak način posega je ponudil dobro primerjavo, konkretno intervencijo pa opredelil kot arhitekturno transfuzijo z vizijo oblikovanja metropolitanskega okolja v južnem delu Ljubljane, njegove besede navaja Vodopivec.

S kompleksom Ferantov vrt je "opozoril na kvalitete robne zazidave stavbnih otokov s preloma stoletja in odprtih prostorov v stanovanjskih območjih, z notranje strani mirnejšega, poljavnega dvorišča, z zunanje strani mestnega značaja ulice kot prostora srečanj, trgovin in gostinskih lokalov, pa tudi prometa", še podčrta Vodopivec. Rezultat, izbran na natečaju, je nastal kot interpretacija sodobne mestne stanovanjske zazidave okoli notranjega dvorišča, ki je v tem primeru sončno, zeleno in mirno, čeprav stoji v središču mesta ob prometni cesti. Arhitekt Andrej Strehovec, dolgoletni stanovalec Ferantovih vrtov, sosesko komentira: "Naziv vrt po nekdanjem posestvu iz 19. stoletja sem vedno razumel tudi kot navezavo na igrivost in organskost te arhitekture." Foto: Matej Leskovšek

Prav na tak način soseska s stanovanjskim delom, mirnim dvoriščem med bloki, ki deluje kot park, pod katerim so parkirišča, ter z okoliškimi lokali in trgovinami programsko deluje še danes. V zunanjem in spodnjem ovoju struktur domovanj  še vedno obratujejo tudi kraji, namenjeni družabnosti, v nekaterih prostorih so tudi trgovine.

Celoten kompleks deluje kot mikroprizorišče mesta, saj se tam odvijajo skoraj vse njegove funkcije. Od stanovanjske,  kulturne s Cankarjevim domom in SNG Dramo Ljubljana v bližini, upravne s pošto na Ferantovih vrtovih in banko v bližini, izobraževalne z osnovno šolo čez cesto, zdravstveno z ambulantami nedaleč in do praktičnih z živilskimi in drugimi trgovinami, tudi družabno z že omenjenimi lokali in gostilnama ob strani.

Igrivost in organskost arhitekture soseske

Arhitekt Andrej Strehovec, dolgoletni stanovalec Ferantovih vrtov, sosesko komentira: "Naziv vrt po nekdanjem posestvu iz 19. stoletja sem vedno razumel tudi kot navezavo na igrivost in organskost te arhitekture. Kompleks sicer ima nekaj zelenja, a je v arhitekturi to naglašeno s fasadnimi koriti, kar nekateri prebivalci učinkovito izkoristijo za izdatne balkonske ozelenitve.

Strokovno oko vedno znova pritegnejo kreativne fasadne rešitve in konstrukcijsko-dekorativni detajli, posebej značilni za obdobje nastanka. Morda bi jih najbolje opisali kot nekakšna sestavljena in estetizirana geometrijska telesa. To pa pomeni, da imajo poleg dekorativnosti tudi fizikalno logiko in inženirsko estetiko. Bojim pa se, da laični pogled tega več ne zazna najbolje, saj je stavbo načel zob časa. Okolica s specifičnimi prefabriciranimi betonskimi detajli propada, zelenice pa so slabše vzdrževane."

Projekt je bil zasnovi načrtovan kot četrt nadstandardnih stanovanj. Foto: Matej Leskovšek

Ferantov vrt čaka na nove čase

Današnje stanje je mogoče med drugim pripisati tudi značilnosti lokacije vrta in programa v spoju zelo obremenjenih cest in površin za pešce v neposredni bližini tega poljavnega prehodnega dvorišča, umeščenega v urbanističnem in historičnem kontekstu mesta, še pravi sogovornik. "Gre za križanje pešpoti, poslovnih in stanovanjskih dejavnosti, študentov, šolarjev, turistov, gostov okoliških lokalov in osrednjih kulturnih ter političnih hramov. Slaba urbanistična navezava prek Aškerčeve, Zoisove in Slovenske ceste uporabnike zadržuje v tem predelu."

Andrej Strehovec pa še dodaja: "Za Ferantov vrt se zdi, da čaka na nove čase, na celovitejšo prenovo atrija in spojev z mestnimi površinami. Do takrat pa ta poljavni mestni parter, kot bi lahko dejal priznani teoretik in antropolog Arjun Appadurai, deluje in živi v določeni meri prezrtosti in kaotičnosti, ki ne more vzpostaviti zaokrožene celote. Je torej zunaj parka absolutne lepote, ampak vendarle v samosvojem vrtu, kjer nasprotja in določena mera neurejenosti predstavlja potencial."