Kako si je Jože Plečnik zgradil stolp, o katerem je sanjaril desetletja #foto

"Eno nadstropje bi bilo za hlapca ali za gospodinjo ali za kogar koli drugega in na koncu rastlinjak na strehi. Seveda zaenkrat je jasno: stolp, mula, jaz in vrt." Tako je največji slovenski arhitekt Jože Plečnik leta 1908 zapisal v pismu prijatelju, češkemu arhitektu Janu Kotěri. Sanje si je deloma uresničil v hiši na Karunovi ulici v ljubljanski soseski Trnovo.

Hišo na Karunovi 4 je leta 1915 kupil arhitektov starejši brat Andrej, Jože pa se je v njej naselil leta 1921, ko se je iz Prage vrnil v Ljubljano. Štiri leta zatem je zgradil stolp, prizidek k hiši, ki si ga je tako dolgo želel.

Leta 1929 je Plečnik kupil še sosednjo hišo, s tem povečal vrt in dal postaviti zimski vrt, v katerem se je rad zadrževal. Oslička si ni nikoli kupil, je pa imel kužka. Okoli leta 1933 mu je v Trnovem in na sprehodih po Ljubljani družbo delal terier Sivko.

Njegova velika želja je bila, da bi se na posestvu naselila vsa njegova družina, a je ostala neizpolnjena. Mlajši brat Janez, profesor na ljubljanski medicinski fakulteti, je nekaj časa sicer živel v prizidku, a se je nato odselil. Razlog je bil menda različen življenjski slog mlajših dveh bratov. Plečnikovi fantje so imeli tudi sestro Marijo, ki pa se na Karunovo ni nikoli preselila.

Plečnik je v hiši živel do smrti leta 1957, nato je za njegovo zapuščino skrbel njegov nečak Karel Matkovič. Po smrti tega je posest odkupilo mesto Ljubljana, ob ustanovitvi Arhitekturnega muzeja pa je upravljanje Plečnikove hiše prevzela ta ustanova. Kot muzej so Plečnikovo hišo za javnost odprli leta 1974.

Tudi po prenovi, nad katero si bdeli v Muzeju in galerijah mesta Ljubljana (MGMLJ), v njej še vedno veje arhitektov duh. Ne dobesedno, a ko se obiskovalec sprehaja po hodnikih in sobah njegove hiše, ki so ohranile podobo iz njegovega časa, zares začuti njegov življenjski slog, njegove načrte in način dela.

V arhitektovi spalnici, ki ima razgled na vrt, so na delovni mizi ohranjeni njegovi delovni pripomočki, zapiski, načrti, drobnarije, celo njegov klobuk. V kotu stojijo njegovi zloščeni čevlji in palica, s katero si je pomagal pri hoji, na posteljo pa je položen arhitektov črni plašč.

Tudi v delovni sobi nadstropje višje je čutiti arhitektovo prisotnost. Po veliki mizi, na kateri so občasno delali tudi njegovi študentje, so razprostrte pole papirja, pisala, ravnila in drugi pripomočki, s katerimi je arhitekt načrtoval svoja velika dela.

Plečnik je svoje stranke in goste sprejemal v manjši, z lesom opaženi sprejemnici nad zimskim vrtom.

"Ta hiša je Plečnikov sinonim, laboratorij njegovega dela. Tu lahko vidimo vse postopke, s katerimi se je Plečnik ukvarjal, kako je razmišljal o arhitekturi, kako je nabiral različne predmete," Plečnikov dom opisuje direktor MGMLJ Blaž Peršin. "Bil je neke vrste eklekticist in na ta način gradil svojo arhitekturo. To je njegov minimundus v malem."

Od Plečnikove hiše nas pot lahko vodi, tako kot je arhitekta, do središča Ljubljane, s tem pa, kot predlaga Blaž Peršin, "do odkrivanja njegovih stvariteljskih vrhuncev. Tako se vidi, kako je arhitekt projektiral arhitekturo ob svoji poti v središče mesta. Tukaj so Rimski zid, Križanke, Aleja skladateljev, Kongresni trg pa vse do Tromostovja, tržnice …"

V Plečnikovi hiši je na ogled stalna razstava, imenovana preprosto – Plečnik. Ta predstavlja arhitektove najpomembnejše projekte z načrti, maketami in fotografijami.

Ob uresničenih arhitekturah, med katerimi so praški grad, Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, ljubljanska Tržnica, mestno pokopališče Žale in druge mojstrovine, so predstavljene tudi njegove neuresničene vizije. Med te spada tudi Katedrala svobode, načrti za stavbo slovenskega parlamenta. Na fotografiji je muzejska trgovina, urejena v prenovljenih prostorih.

Snovalci programa v Plečnikovi hiši, ki združuje tri hiše, so želeli z novimi vsebinami Plečnika predstaviti kot ikono Ljubljane. "Veliko je srednjeevropskih mest, ki imajo antično, baročno, srednjeveško … zgodovino. Ena in edina je Plečnikova Ljubljana."