SiolNET. Trendi Kultura
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Brina Svit: Že kot otrok sem spoznala, da ne želim gledati v svoj krožnik, temveč opazovati svet

1

termometer

 | Foto:
Pisateljica Brina Svit, ki rada opazuje svet, pravi, da je srečni ljudje ne zanimajo. Tudi ne dobri sentimenti, saj niso zanimivi za romane.

Brina Svit že od leta 1980 živi v Parizu. Francoski jezik jo je tako osvojil, in ona njega, da knjige že nekaj časa najprej napiše v francoščini, nato jih prepiše še v slovenščino. Pri nas je izdala več romanov, med njimi Moreno, Smrt slovenske primadone, Srce odveč, Hvalnica ločitvi in druge. Za svoja dela je prejela tudi več književnih evropskih nagrad. Z bralci je rada vljudna, pravi, s čimer misli, da jih z napisanimi zgodbami ne želi dolgočasiti. In res, njeni romani se berejo tekoče in hitro. Nič drugače ni tudi z njenim zadnjim delom v slovenščini Noč v Reykjaviku. Knjigi o začetku in koncu najdaljše noči, koncu in začetku sveta, odnosov, poslavljanju, smrti in žalovanju. Pisateljico smo ujeli v Ljubljani na predstavitvi knjige, ki se dogaja v polarni noči, v hladni in temni pokrajini, ki je odtis emocionalne krajine protagonistke Lisbeth. Ženske v srednjih letih, ki je po smrti svoje sestre odšla v Reykjavik, kjer se sreča z moškim. Argentincem, plesalcem tanga, ki mu ženske plačujejo za ples. Lisbeth mu je plačala, da eno noč preživi z njo.

Se radi vračate v Ljubljano? V Ljubljani nikoli ne ostanem dolgo, ker je moj dom V Sloveniji zdaj na Krasu. Me pa zadnja leta Ljubljana preseneča. Postala je zelo prijetna, lepa, fluidna. Res je tudi, da je ne poznam več dobro in jo opazujem, kot da ne bi bila Ljubljančanka. Že skoraj 35 let sem v glavnem Parižanka. Rada živim v mestu, kjer ne poznam vseh ulic, kjer moram za kakšnega izmed zmenkov pogledati na zemljevid, da sploh vem, kam grem. O Parizu imajo ljudje sicer idealizirano podobo. Vsakdanje življenje je lahko naporno, promet, onesnaženje, izredno drage najemnine, vse je drago …

Se, odkar ste se ustalili v Parizu, kdaj srečujete z občutki izkoreninjenosti? Odkar sem se preselila v Francijo, sem na lastni koži doživljala razvoj zmanjševanja razdalj. Na začetku, ko sem se iz Ljubljane v Pariz vozila z vlakom, se mi je zdelo vse tako daleč. V tem času smo si pošiljali pisma, saj je bil telefon drag. Nato smo se začeli voziti z letali. Potem je prišel na vrsto internet. Skratka, razdalje so se manjšale in manjšale. Danes mi več časa vzame to, da pridem od svojega doma do letališča, kot sam polet med Parizom in Ljubljano. Z današnjim načinom komunikacije se sploh ne počutim oddaljeno in še manj izkoreninjeno.

Všeč mi je življenje na dveh straneh in to, da imam v sebi več identitet. Všeč mi je, da se povsod počutim malo tujka, da nisem popolnoma domača v Parizu, ne čisto domača v Ljubljani, niti v Buenos Airesu. Rada opazujem svet okoli sebe s temi malo začudenimi očmi, občutkom, da nisem od nikogar. Ta distanca je zame zelo produktivna in bogata.

Sami za svoj zadnji roman v slovenščini pravite, da je to knjiga o začetku in koncu sveta. Kako pa je z vašimi začetki in konci zgodb, ki jih pišete? Zmeraj sem presenečena nad tem, kako se rojevajo ideje. Včasih se kakšna neverjetno trmasto vsili in sploh ne vem, od kje je prišla. Pred nekaj dnevi sem začela pisati novo besedilo, za kar še ne vem, kaj bo. Idejo zanj sem dobila, ko sem v svojem pariškem supermarketu čakala v vrsti pred blagajno. Kar naenkrat sem zaslišala prvi stavek. Moškega pripovedovalca, ki reče: "V zadnjem času se mi nasmehne samo blagajničarka iz mojega supermarketa." To ja začetek besedila, za katerega ne vem, kam me bo peljalo in kako se bo končalo. No, malo že vem. Vem, da se na primer junak, ki to pravi, ločuje.

Gre torej za tisto čarobnost, ki jo opisujete pisatelji, da so liki tisti, ki vas vodijo, vam narekujejo zgodbo? Da, seveda, v resnici imajo oni vajeti v rokah, še posebej od določenega trenutka, ko se roman pravzaprav piše sam. To, od kod prihajajo ti junaki, pa je zelo različno. Sama se ponavadi navdihujem pri resničnih osebah. Vsaj nekaj jim vzamem. Noč v Reykjaviku se je na primer začela, ko sem v Parizu spoznala plesalca tanga, ki sem ga pred tem opazila na milongi v Buenos Airesu. Povedal mi je, da je taxi dancer, kar pomeni, da ga ženske plačujejo, da pleše z njimi. To lahko traja eno uro, dve ali vso noč.

Vprašala sem ga, ali ga plačajo tudi za kaj drugega. Odgovoril je, da se je to zgodilo samo enkrat, in to za zelo veliko denarja. Takrat sem si rekla, da je to lahko dober začetek romana. Kaj bo iz tega nastalo in kako se bo vse skupaj razpletlo, je nato moja juha. Vedela sem le, da ne bom napisala srečnega romana. Srečni ljudje namreč niso zanimivi za romane.

So preveč enoplastni? Življenje je večplastno za vse. Tudi tiste, ki na prvi pogled delujejo srečni. Kaj sploh je sreča? Sreča so trenutki. Srečni ljudje me ne zanimajo. Tudi dobri sentimenti me ne zanimajo. Francoski pisatelj André Gide je rekel, da se iz dobrih čustev pišejo slabi romani. Mene zanimajo zapleti, kompleksnost, zato mi je tudi všeč vprašanje o začetkih in koncih.

Ljudje, ki jih srečujete, torej nevede lahko postanejo izhodišče za vaše junake? Na to nimajo vpliva, vi izbirate … Pravzaprav veliko opazujem ljudi. Kdaj se mi zgodi, na metroju na primer, da mi kdo reče, naj neham buljiti vanj. Ko sem bila majhna in smo šli s starši jest v gostilno, mi je mama kar naprej govorila, naj gledam v svoj krožnik, ne okoli. "Glej v svojo juho," se spomnim stavka. Ravno to, da ne gledaš v svojo juho, pa je izvor pisateljevanja. Veliko bolj me zanimajo drugi krožniki, druge juhe kot moja.

Tudi v vašem najnovejšem romanu v slovenščini je veliko opazovanja sveta. Pokrajine, letališča v Reykjaviku, hotelske sobe … S tem se pred nami razpirajo emocionalni in ne fizični prostori. Nekje sem prebrala, da je v tem romanu preveč predmetnega sveta in premalo islandske pokrajine. Prvič: sama odločam, koliko bo oz. ne bo pokrajine. V tej knjigi gre bolj za mentalno, notranjo pokrajino kot pa turistični vodnik po Reykjaviku. Čeprav Reykjavik obstaja, dobro ga poznam, saj sem tam preživela šest tednov. Vem, kaj pomeni dolga polarna noč. Poznam občutek, da si na koncu sveta, ki je na Islandiji zelo izrazit.

Je bilo pisati delo o žalovanju, umiranju za vas težko, ker umiranja ne poznate? S tem sem imela težave. Spraševala sem se, ali imam pravico pisati o tem, ker umiranja od blizu ne poznam, zato sem se obrnila na prijateljico psihologinjo, ki dela na paliativnem oddelku v Parizu. Spoznala me je s svojim nadrejenim, ki mi je veliko pripovedoval o svojem vsakodnevnem srečevanju s smrtjo. Med drugim mi je povedal tudi, da ljudje velikokrat želijo biti v teh zadnjih trenutkih sami. Veliko jih počaka, da njihovi svojci odidejo, da lahko umrejo sami. Veliko sva tudi govorila o tem, kako odhajanje doživljajo svojci. V pogovoru sem mu razložila, kako je z mojima sestrama v knjigi, z Lisbeth in Luci, kako se ob približevanju smrti med njima spremenijo razmerja moči. Kako tista, ki je bila vedno šibkejša, postane veliko močnejša. In kako starejša, ki je skrbela zanjo, postane popolnoma izgubljena.

Spreminjanje razmerij moči v odnosu je mogoče opazovati tudi med žensko, ki plača moškega za eno noč, in moškim, ki je prejel plačilo. Lahko bi rekli, da moja junaka nista nikoli sinhrona. Ali kot pravi Lisbeth: na začetku je slečen on in ona oblečena, na koncu je gola ona. "Škoda, da nisva bila gola istočasno," pomisli. A ta golota simbolično seveda pomeni tudi to, da Lisbeth končno odloži vso svojo trdost, zoprnijo in občutek moči ter se končno upa pokazati takšno, kot je. Predvsem pa lahko končno nekomu pove, kaj se je zgodilo z njeno sestro. To je osnovni mehanizem, na katerem je zgrajen roman.

V zgodbi ima svojo vlogo fotografija. Vam ta veliko pomeni? Fotografija je seveda v tej zgodbi pomembna, tako rekoč bistvena, saj gre za noč in dan, svetlobo in temo. Ime Luci, Lučka seveda pomeni svetlobo. Poleg tega gre za odnos do časa. Kaj pomeni trajanje, kaj pomeni trenutek? V fotografiji je čas ustavljen. Fotografija te istočasno postavi v večnost oziroma v večno sedanjost. Mesece pred smrtjo Luci obsesivno fotografira samo sebe.

Govorili sva o umiranju, žalovanju, o romanu na osi med erosom in tanatosom … Kaj je tisto, kar vas poživlja? Pisanje, tango? Pisanje je predvsem disciplina, delo, tako rekoč služba. Zame najljubša služba, ki pa je lahko tudi najhujša. Ko mi gre, ko ne dvomim o sami sebi, je najljubša. A kadar mi ne gre – in to se zgodi velikokrat –, je ni hujše. Preostalo, tango na primer, pa je del mojega življenja. Vendar si tudi tango ljudje, ki ne plešejo, predstavljajo romantično, kot neke vrste strastni ples. Tango je lahko strastni ples, a v tango je položenega veliko truda, dela, učenja. Sama se kar naprej učim. Vsak torek hodim na tečaj od pol devetih zvečer do polnoči in se še naprej učim pravilno hoditi, izboljševati držo … Vsi, ki plešemo ta ples, se kar naprej učimo, izpopolnjujemo, hodimo na festivale. Mimogrede, v Ljubljani se zelo dobro pleše. Imate krasen festival, intimen, prijateljski, topel …

Za vas so pomembna tudi potovanja. Najraje potujete sami? Danes vsi bolj ali manj potujemo. Sama rada potujem neturistično. Da nekam grem, tam ostanem in iz tega nekaj naredim. Na primer knjigo.

Vam neodvisnost in svoboda veliko pomenita? V tem je mogoče razbirati tudi pomen vašega umetniškega imena Brina Svit, ki ste si ga izbrali pred leti za podpis pri nastajanju filma. Ta je za vas pomemben, saj z njim ne nosite imena nobenega moškega, ne očetovega ne moževega? To je ime moje kreativne identitete in zato najpomembnejše. Žal mi je le, da si ga nisem izbrala že prej. Kar zadeva to, in ne samo to, sem seveda malo feministka. Oziroma sem tiste vrste feministka, ki ima rada moške in se z njimi zelo dobro razume.

Pravite, da ste z bralci radi vljudni, da jih ne dolgočasite. Kako vam to uspeva, glede na to, da se vaše knjige berejo tekoče, hitro, neodložljivo do konca? Da, nočem jih dolgočasiti. S tem hočem reči, da jim želim povedati zgodbo na čim bolj zanimiv in svež način. To ne pomeni, da nočem, da bi razmišljali, nasprotno. A nočem jim soliti pameti. Sugeriram, puščam odprte poti. Predvsem jih nočem pustiti emocionalno hladne. Veliko mi je do tega, da se jih moje knjige dotaknejo, tudi ko ne gre za roman, kot na primer pri moji zadnji knjigi Slovenski obraz. Ali kot pravi eden izmed junakov te knjige, pisatelj Gombrowicz: dotakniti se bralcev, tako kot pri ljubezni, dotakniti se živega telesa skozi obleko.

V knjigi Slovenski obraz – slovenski prevod nastaja zdaj – se ukvarjate z identitetami. Zanima vas mnogoplastnost identitete? Ne zanimajo me ljudje z udobno identiteto, temveč izseljenci, razseljenci, izgnanci … Zanimajo me ljudje, ki imajo biografijo, kot bi rekla Hannah Arendt, kar pomeni, da je njihovo življenje polno novih začetkov, skokov v neznano, preizkušenj …

Zakaj najprej pišete v francoščini? Kaj ima francoščina, česar nima slovenski jezik? To ni stvar izbire ali odločitve. Življenje, usoda me je potegnila v Pariz ali pa sem se sama, kaj pa vem. Dolgo sem še naprej pisala v slovenščini. Naredila sem tudi nekaj kratkih filmov, napisala nekaj radijskih iger. In potem v določenem trenutku začela pisati v francoščini. Pravzaprav po naročilu.

Pri francoskem časopisu Le Monde so mi naročili dvajset strani dolgo novelo v francoščini. In to v družbi samih odličnih francoskih pisateljev. Velika čast in velika nevarnost zame. Skočila sem v vodo, kaj sem pa hotela. In napisala novelo z naslovom Poletje, ko je imela Marina telo. Francoščina dopušča na primer skrajno preprostost. Sili te v ironijo, v racionalnost, v strukturo. Ne moreš kar nekam odtavati. Nemogoče. Francoščina je dobra šola pisanja.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin