Nedelja, 23. 7. 2017, 4.29
4 leta, 7 mesecev
Tereza Poljanič: Narava nam nakazuje, kako moramo živeti in jesti #intervju
Zima na južni zemeljski polobli je Terezo Poljanič prepričala o dvomesečnem obisku domovine, kar je izkoristila tudi za predstavitev nove, že druge kuharske knjige Zdravo, Tereza. V njej se je osredotočala predvsem na to, kako ljudem približati navado pripravljanja zdrave hrane za delovni teden, ko je kuhanje zadnja stvar na natrpanem urniku.
Blogerka in voditeljica kuharske oddaje, Tereza Poljanič, se v glavnem oglaša z Nove Zelandije, kjer živi že tri leta. Deželo obožuje predvsem zaradi kulinarike, a pravi, da se tudi pri nas stvari zelo izboljšujejo in najde že kar nekaj vzporednic. "Vedno bolj vključujemo lokalne kmete in vedno več dajemo na zgodbo, od kod prihaja hrana. Zelo sem vesela, da vidim to, še posebej zdaj, ko sem se vrnila po skoraj dveh letih, se mi zdi, da je razlika res velika."
Če si želi še kaj izboljšati, je miselnost mnogih Slovencev, ki so še vedno prepričani, da je zdrava hrana pri nas draga in da za pripravo zdravih obrokov nimajo časa. Ravno to je rdeča nit njene druge kuharske knjige, v kateri uči, kako se lotiti priprave hrane za delovni teden. "Te prepreke v glavi lahko spremenimo, pa ne zato, ker bi bil to nek trend, ampak ker se nam s tem v telesu vzpostavi neko ravnotežje in dobimo več energije," razlaga in dodaja, da ko to enkrat osvojimo, hitro ugotovimo, da gremo lažje skozi dan in postanemo kar malo odvisni.
"To, kar dajemo v telo, mora biti vzrejeno v nekem prijaznem okolju, saj vase nočemo vnašati strahu, če se lahko tako izrazim, nekih dodatnih hormonov in antibiotik."
Kaj lahko preberemo v drugi knjigi?
Za drugo knjigo pravim, da je eno stopničko višje; to ne pomeni, da so recepti težji, so zelo preprosti, ampak je dodan vpogled v to, kako se pripraviti na ves delovni teden. Torej, v prvi knjigi smo se spoznali z zdravo prehrano, v drugi pa se naučimo, kako lahko to prenesemo v naš vsakdan, da nam pride v navado. Ko to enkrat osvojimo, ne znamo živeti drugače.
Vsi so mi govorili, da so recepti (v prvi knjigi, op. p.) super, ampak da nimajo časa, da imajo polni delovni čas. Kar ni res; tudi jaz sem imela službo s polnim delovnim časom in sem se znala tako organizirati, da je bil vikend - ne ves - namenjen pripravi obrokov, za obisk tržnice, s čimer sem bila pripravljena za ves naslednji teden. In ravno o tem govorim v drugi knjigi.
Kako razvijate recepte, kako poteka ta proces?
Nekako črpam iz zgodb z Nove Zelandije; kaj me je tam navdihnilo, od različnih ekoloških podjetij, kuharjev, ki se zavedajo, da moramo jesti sezonsko in lokalno hrano, do tega, da sem tam spoznala veliko Slovencev, ki so mi dali kakšne svoje recepte, ki sem jih malo nadgradila. Skupek vsega.
So vključeni tudi mesni recepti?
Ne. Edino pri otroških sem nekje vključila ribo in tudi piščanca, ampak sem dala možnost zamenjave s tofujem. Sem namreč zagovornica tega, da moramo jesti vse, a s tem zavedanjem, da moramo vedeti točno, od kod je to meso prišlo. Da smo neusmiljeni pri tem. Prav tako pri mlečnih izdelkih, jajcih ... To, kar dajemo v telo, mora biti vzrejeno v nekem prijaznem okolju, saj vase nočemo vnašati strahu, če se lahko tako izrazim, nekih dodatnih hormonov in antibiotikov.
"Iz Slovenije bi prinesla kakšne kozje mlečne izdelke, sire, skute, pa jabolčni zavitek, potico ..." Tudi pri veganskih izdelkih je tako, da sicer ne vsebujejo snovi živalskega izvora, je pa zato veliko nezdravih dodatkov ...
Točno tako. Jaz pravim, da so tudi vegani lahko nezdravi, lahko si samo na čipsu in oreo piškotih, pa misliš, da je to nek zdrav način življenja. Te dietne etikete se zato zelo izogibam in imam morda raje naziv rastlinojedec, saj tako vnašaš več rastlin, sadja in zelenjave. Veganstvo je lahko zelo hitro trendovsko in slabo za telo ... zelo veliko živil je pripravljenih v fritezi. Zato moramo biti malo pazljivi.
Ste opazili, da se v Ljubljani odpira vedno več takšnih lokalov, ki razmišljajo na podoben način?
Sem, in to mi je zelo všeč, saj je na Novi Zelandiji to zelo razvito, ogromno je takšnih kavarn in kotičkov, v katerih točno veš, kaj dobiš. A jim manjka esenca, ki jo imamo Slovenci: kultura. Vidim, da lahko tukaj iz tega naredimo res veliko in vidim, da se razvija, da se prebujamo. Vedno bolj vključujemo lokalne kmete in vedno več dajemo na zgodbo, od kod prihaja hrana. Zelo sem vesela, da vidim to, še posebej zdaj, ko sem se vrnila po skoraj dveh letih se mi zdi, da je razlika res velika.
Je kaj takšnega, kar bi iz Slovenije prenesli na Novo Zelandijo in obratno?
Iz Slovenije bi prinesla kakšne kozje mlečne izdelke, sire, skute, pa jabolčni zavitek, potico ... teh dveh nikoli nisem prav marala, a mi je tako zakoreninjeno, da prav pogrešam. Z Nove Zelandije pa - to mi je takoj padlo na pamet - avokado! Tam ga imaš na drevesih vse leto, no, mogoče pozimi malo manj.
Koliko tam stane avokado?
V trgovini je malo dražji, a na tržnici cela vreča s sedmimi avokadi stane pet dolarjev, torej tri evre. Tudi če bi bil tukaj avokado tako poceni, je drugačnega okusa, saj ga prinesejo še čisto trdega, nezrelega. Tako da precej pogrešam tisti pravi avokado, dober, mesnat.
"Na Novi Zelandiji je pa tako, da je trend zdrave prehrane zelo velik, ampak mi manjka ravno ta neka kulturna esenca, ki je oni nimajo."
V čem se v kulinaričnem pogledu najbolj razlikujemo od Nove Zelandije?
Bi rekla, da smo Slovenci zelo pridni, da radi kuhamo doma, Novozelandci pa zelo radi podpirajo te razne kavarne in zato so tudi tako živahne in žive. Tam so navajeni, da gredo zajtrk jest ven, enako za kosilo v službi. Tudi za večerjo se dobijo s prijatelji in gredo jest ven. Sicer je standard višji in si to lahko privoščijo, tukaj mi je pa všeč navada, da se zajtrk pojé doma, kosilo morda kje zunaj službe, večerjo pa spet pripravimo z družino doma. To se mi zdi bolje, saj lahko pokažeš otrokom, kako jesti zdravo, kako se pripravi, pokažeš neko spoštovanje do hrane, da je bil vložen nek trud. Sploh če dodamo aspekt, da hodimo na tržnico in pokažemo tudi mlajšim generacijam, kaj stoji za tem.
Na Novi Zelandiji je pa tako, da je trend zdrave prehrane zelo velik, ampak mi manjka ravno ta neka kulturna esenca, ki je oni nimajo. Je v bistvu bolj trend. So zdravi, a imajo tudi drugo stran, kjer je močno prisotna angleška kultura, kjer prevladujejo pečen fižol, slanina in težka hrana, zato imajo velik problem z debelostjo. Morda tudi manjše finančne zmožnosti in tega trenda zdrave prehrane ne morejo podpirati.
Medtem ko se mi zdi, da lahko v Sloveniji, tudi če si finančno manj zmogljiv, zdravo ješ. Mnogi pridelujejo svojo zelenjavo in so navajeni sami doma kuhati.
Kakšne se vam zdijo prehranjevalne navade Slovencev?
Zelo dobre, ker imamo na voljo veliko dobrih sestavin. Ne vem, ali se mi tako zdi, ker se gibljem v takih krogih, a sama res opažam, da ljudje dajo veliko na to, da se kuha doma. Naslednji korak je pa ta, da vključiš malo boljše sestavine, da greš na tržnico ... a se mi zdi, da so Slovenci glede tega kar pridni.
"Prvo, kar me razjezi pri Slovencih - bom kar direktna -, je to, da mi nekdo reče, da je zdrava prehrana pri nas draga." Pa razlika med našimi trgovskimi središči in novozelandskimi?
Sprva sem mislila, da imamo Slovenci na voljo premalo dobrih izdelkov, kar je za veganske še vedno res. Verjetno trg še ni tako velik, ampak se razvija v tej smeri. Na Novi Zelandiji je tega malo morje, teh zdravih trgovin, vse je ekološko. A kot sem rekla, mi je tukaj všeč, da imam stik s kmetom, ki je naredil sir, ki sem ga kupila. Tam je pa zapakirano, označeno, da je ekološko, narejeno v neki dobri nameri, a kupiš v trgovini. Tukaj pa pridem na mini tržnico, pa se pogovarjam z gospo, kako je naredila kisli kruh. To mi je zelo pri srcu.
Bi se pri nas dalo še kaj izboljšati?
Prvo, kar me razjezi pri Slovencih - bom kar direktna -, je to, da mi nekdo reče, da je zdrava prehrana pri nas draga. Na Novi Zelandiji je šestkrat dražja. Kefir je tukaj en evro, sem šla pogledat. To me res razjezi in mislim, da lahko spremenimo to mentaliteto. Moramo se samo malo bolj zorganizirati in bomo morda uvideli, da ima sosed jajca, mi pa mu damo v zameno med. Čeprav živimo v mestu, se lahko gremo takšno blagovno izmenjavo. Moja mami, denimo, ima prstane in si želi domačo kokoš, pa jo zamenja za pet prstanov (smeh). Hočem reči, da ti ni treba biti kmet, da se lahko greš blagovno menjavo. Pojdimo na tržnico, kjer lahko vidimo, kakšno kakovost lahko dobimo za zelo malo denarja.
In to, da nimamo časa za zdravo prehrano. Ker ga imamo. Vedno se najde. Namesto da si pred televizijo, raje z otroki kaj skuhaj. Naredite presne kroglice, ki jih lahko imajo za v šolo za posladek, ne pa twixe pa bountyje. Te prepreke v glavi lahko spremenimo, pa ne zato, ker bi bil to nek trend, ampak ker se nam s tem v telesu vzpostavi neko ravnotežje in dobimo več energije. S tem smo bolj kreativni, lažje gremo čez dan, zato lahko od tega postanemo kar malo odvisni (smeh). Ko enkrat pridemo v to, je super.
Kakšen je vaš vsakdan na Novi Zelandiji?
Ker sem svobodnjakinja, je vsak dan drugačen. Ko se odločamo, kaj bomo snemali in ko snemamo, sem od jutra do večera v kuhinji, odločam se, katere recepte bomo uporabili, in ker nisem pravi chef, velikokrat tudi po 50-krat zafrknem, zato tudi jaz večkrat poskušam, predem dobim res dober recept. Nato ga fotografiram, spišem ... nekako sem zabubena v kuhinji. Hkrati pišem blog, hodimo na teren za oddajo, kar nam vzame ves dan ... Potem me lahko različna podjetja najamejo za fotografije hrane ali pa razvoj receptov. Velikokrat me najamejo, da izdelam recept iz njihovih izdelkov; ravno pred kratkim so me najeli za kreiranje 40 receptov, ki so morali vključevati novozelandsko olivno olje. Zanje sem jih razvila, spisala in pofotografirala, torej so dobili cel paket.
"Naše okolje je poskrbelo za nas, da naše telo zdrži in preživi s tem, kar imamo v okolici."
Kaj najraje kuhate, ko ni teh obveznosti?
Vse, kar je v sezoni. Grem na tržnico, vidim neke zanimive stvari, vprašam kmeta, kaj on pripravi iz tega in od tu pride navdih. Ampak lahko bi rekla, da najraje pripravljam sladice. Sem tak sladkosned, da me najbolj vleče v to.
Je kakšna hrana, ki je ne bi nikoli pripravili?
Ja. Na Novi Zelandiji je tradicionalna sladica pavlova, ki je v življenju ne bom delala, ker vsebuje toliko belega sladkorja, da ga ne moreš nadomestiti s kakšno sladko alternativo. Tudi princesk ne bi delala, ali pa preveč ocvrtih stvari, tega gotovo ne bo na mojem jedilniku.
Vam kakšna jed predstavlja prevelik izziv?
Mogoče ... res se hočem lotiti kislega kruha. Ne vem, zakaj mi ne uspeva, pa vsi pravijo, da je zelo preprost. Rekli so mi tudi, da je potica nekaj najtežjega, pa je bilo to meni nekaj najlažjega (smeh). Zdaj sem se odločila, da se dobim s Slovenko, ki dela nenormalno dobre kruhe, blogerka Nataša Djurić, ki bloga pod imenom My Daily Sourdough Bread. Je rekla, da me bo posedla in naučila. Upam, da mi uspe.
Kaj ne sme manjkati v vašem hladilniku?
Vsekakor sezonska zelenjava, ta vedno štrli iz mojega hladilnika. Kefirji, zelo imam rada različne probiotične napitke, saj je to zelo pomembno za naš prebavni sistem, tudi kislo zelje ... v njem imam tudi tofuje, tempehe, stročnice, kalčke ... Shramba je pa vedno polna sestavin, ki zdržijo in ko nimaš časa, jo odpreš in vidiš, da si lahko narediš večerjo. V njej imam vedno proso, ajdo, tahini omake, semenke ...
Katera hrana je po vašem mnenju najbolj podcenjena in katera najbolj precenjena?
Podcenjena je po mojem ajda, ker je naša lokalna in je ne uporabljamo vsak dan, precenjena je pa kvinoja. Je uvožena in z njo pravzaprav trgamo drugim lokalcem. Saj je super, ampak raje vzemimo to, kar imamo tukaj.
In smo spet pri goji jagodah in borovnicah, ki so pravzaprav naše superživilo, a ker so goji v trendu, se raje plača toliko več zanje ...
Točno tako. Raje imejmo borovnice kot goji jagode, te pustimo njim, zato so tam. Naše okolje je poskrbelo za nas, da naše telo zdrži in preživi s tem, kar imamo v okolici. Poleti nam naša narava ponuja jagode in bučke zato, ker potrebujemo veliko hidracije, veliko vode. Pozimi pa imamo na voljo veliko korenite zelenjave, ker potrebujemo veliko škroba, da "preživimo" našo zimo. Tudi zato mi ne moremo biti presnojedci, ker imamo hudo zimo. Narava nam nakazuje, kako moramo živeti in jesti.
Kakšni bi bili vaši nasveti za zdrave nakupe in zdravo kuhanje?
Kot sem rekla: samo zbrcajmo se iz hiše, odpravimo se do tržnice, naredimo iz tega cel dogodek! Mogoče vikend izlet z otroki, da spoznamo lokalne kmete. Sploh ne potrebujemo nakupovalnega listka - samo pojdimo tja in vzamemo tisto, kar vidimo, da je v sezoni, saj nam narava narekuje, kaj bomo kuhali. Če pa že imamo seznam in se na njem znajde nekaj nesezonskega, pa zamenjajmo s sezonskim. To bi bil moj nasvet za najlažje zdravo življenje.
3