Tapas by Tavares: španska kuhinja brazilskega golgeterja (zaprto)

Že v prejšnji državi se je vedelo, da začnejo boljši nogometaši ob koncu kariere, med katero so dobro zaslužili, prihranke vlagati v posle. Večina jih je kupila kak bife, spretnejši gostilne, tisti bolj inovativni so kupovali avtopralnice, Predrag Pašić, napadalec Sarajeva in eden najboljših jugoslovanskih nogometašev v osemdesetih, pa je recimo po koncu nogometne poti odprl umetniško galerijo.

In podobno razmišlja tudi kapetan vijoličastih, brazilski zvezdnik Marcos Magno Morales Tavares iz Porto Alegreja. V starem mestnem jedru Maribora je odprl hostel (vse postelje so Dormeo, kot se hvalijo) in, kar je bilo za našo majhno odpravo bolj pomembno, gostilno z imenom Tapas by Tavares.

V majhnem prostoru so predvajali špansko glasbo, na televiziji pa so prenašali Prevčeve specialitete. Občasno smo na ekran pogledali tudi mi, a bolj nas je zanimalo, ali lahko našo mariborsko epizodo začnemo z Vinagovo penino, ki nosi Tavaresovo ime.

Mehurčkasto pijačo ponujajo za 20 evrov po steklenici, presenetljivo pa je ni mogoče dobiti na kozarec. Vseeno smo jo naročili, poskusili nekaj požirkov in jo poslali nazaj v hlajenje, konec koncev je bil na voljo španski rosé Sinfo, ki je najavljal meni tapasov.

Mimogrede, za takšno serijo jedi, ki jo radi postrežejo kar naenkrat, imajo pri Tavaresu premajhne mize. In še nekaj, preden opišemo sicer solidno večerjico: večina jedi je španskih, le ena brazilska. Vina so Vinagova ali pa španska. Razen Marcosa je vse mogoče dobiti na kozarec, najdražje, a še vedno zelo ugodno, je rdeče Terrer d'Aubert, ki smo ga poskusili tudi pri naši mizici.

Pri Tavaresu imajo le nekaj jedi, ki so na meniju stalnica. Takšna je recimo fabada, obara iz belega fižola, slanine, krvavice in svinjskega mesa z žafranom, pa asturijska obara z zeljem, fižolom, svinjskim kotletom, krompirjem in slanino. Lahko bi rekli, da gre za veliki enolončnici kar konkretnih cen, prva je po 12, druga deset evrov. Na klasičnem jedilniku so še sušen paradižnik v olivnem olju, ovčji sir tetilla in iberska sušena klobasa, tri paštete, jelenova, iz krvavice s pinjolami in iberska skrivnost, ter namaza iz zelenih ali črnih oliv.

Mi smo se raje lotili dnevnega menija, ki je stal znosnih 17,5 evra na osebo, pa še kozarec prej omenjenega roséja so vključili vanj. Začeli smo z dvema vrstama chorizov, torej salam, papricirano in manj papricirano, in nekako smo ob vseh kozarcih na mizo spravili še rahlo dimljen pirenejski sir ter španski pršut.

Pri nas bi temu rekli narezek, konkreten uvod pa je nadaljevala serija ocvrtih tapasov, ki so se nam, čeprav naj bi bili eni z orado, drugi s piščancem, zdeli precej podobni.

Še preden nam jih je uspelo končati, jih je špansko govoreči natakar (tudi kuharja so uvozili iz Španije) nadgradil z daleč najboljšo jedjo večera. Šlo je za hobotnico po galicijsko, ki jo rahlo popečeno v koščkih razporedijo na debelejši krompirjev čips ter potresejo z dimljeno papriko.

Da bi imeli v restavraciji tudi nekaj brazilskega, medtem poskrbi jed z logičnim imenom Brazilski file. Razmeroma slana govedina je narezana na trakove, zraven je krompir s papriko, veliko je čebule, popra in česna. Da bi bila mera polna, smo se potrudili še s pašteto iz krvavic in pinjol – tudi zato, ker je slišati zanimivo. Morda je škoda, da zraven strežejo skoraj pretrd popečen kruh, a tradicija je tradicija.

Podobno kot je tradicionalna španska sladica z imenom churros, ocvrto sladko testo s sladkorno cimetovo polivko. Za konec smo dobili še chupito, ta kratkega, kar seveda mora biti zeliščno žganje izpod Pirenejev.

Povzetek

Simpatična restavracija z majhnimi, nezapletenimi jedmi, ki jih v serijah nosijo na premajhne mize. Gre za špansko kuhinjo, ki jo lastniku na ljubo občasno okrepijo s kakšno brazilsko jedjo. Skriti adut je vrt, ki ga bodo priključili ob toplih dneh.

Vinska karta je zanimiva, neobičajna. Na njej je ducat španskih (rdečih in belih) in nekaj štajerskih vin. Večina je na kozarec, cene pa so več kot ugodne. Penina je kakopak Marcos, ki ni na kozarec.

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.