Ste že poskusili tribidrag, trnjak ali prč?

Vsako vinorodno območje ima svoje značilne stare sorte vinske trte. Le trendu ponovnega odkrivanja lokalnega se imamo zahvaliti, da se bodo ohranile. Večina jih je namreč na poti v izumrtje, saj globalni vinski okus prisega le na nekaj sort.

Med bližnjimi regijami, ki se lahko pohvalijo z veliko raznolikostjo starih sort, je Hrvaška. Vsi poznamo plavac mali, toda na Hrvaškem je še cela vrsta starih lokalnih sort, ki so jih vinogradniki ponovno začeli odkrivati.

Denimo dalmatinska sorta tribidrag (znana tudi pod imenoma primitivo oziroma crljenak kaštelanski) je bila še pred dobrim stoletjem vodilna sorta Dalmacije, v 15. stoletju pa celo izjemen dalmatinski izvozen produkt. Zdaj pa je skoraj popolnoma neznana, čeprav je v resnici to ena najbolj razširjenih rdečih sort na svetu. Najnovejše analize DNK so namreč pokazale, da gre za isto sorto kot je zinfandel, paradni konj Kalifornije. Tribidrag je tudi genski oče plavca malega, trenutno najbolj razširjene dalmatinske sorte. Tudi drugi starš plavca malega je stara sorta, dobričić z otoka Šolta. Zaradi izrazite temne barve so ga v preteklosti uporabljali za obarvanje sicer medlega vina, dandanes pa so jo ponovno začeli pridelovati kot sortno vino.

Še bolj redek kot tribidrag in dobričić je trnjak ali rudežuša, ki je bil nekoč tudi zelo priljubljeno vino. Menda je ohranjenih le še nekaj primerkov v okolici Imotskega in v Hercegovini, vino iz te sorte pa pridelujejo v vinski kleti Nuić. Za neodkrit biser velja tudi sorta lasina iz drniškega vinorodnega okoliša v Dalmaciji, ki je podobna modremu pinotu, na otoku Pag pa spet obujajo sorto gegić, ki v svojih najboljših letinah menda daje vino z notami tropskega sadja in aromo suhih zelišč.

Za otok Vis je značilna bela avtohtona sorta vugava, za katero so dolgo časa mislili, da je po poreklu povezana s francosko sorto viognier, a se je izkazalo, da nista prav nič v sorodu. Vugavo menda gojijo že 2000 let, na Vis pa so jo prinesli stari Grki. Dokaj nepoznan je tudi prč, avtohtona bela sorta s Hvara, ki odlično prenaša visoke temperature. Do zdaj so jo uporabljali za mešanje z drugimi belimi sortami, zdaj pa jo nekaj hvarskih vinogradnikov prideluje kot sveže sortno vino.

Stare sorte se počasi, a zanesljivo spet prebijajo v svet vinoljubcev, saj so vina iz vsake od njih svojevrstno odkritje in zanimiva avantura.

Ščurek Stara Brajda bela 2011

Težko bi določili vek, od katerega se pri Ščurkovih ukvarjajo z vinogradništvom, zagotovo pa vemo, da se njihova tradicija prenaša iz roda v rod. Danes negujejo in skrbijo za domačijo in vinograde oče Stojan in njegovih pet sinov. So eni izmed tistih vinarjev, ki skrbijo, da se ohrani pomen avtohtonih briških sort.

Pika, glera in tržaka so stare avtohtone briške sorte, ki jih je marsikateri vinar že opustil, Stojan pa je s Staro brajdo belo letnik 2009, ki vsebuje vse te tri, dokazal, da se lahko kosa z velikimi vini, saj je nedavno na ocenjevanju v Londonu osvojil zlato medaljo.

Stara brajda bela je zvrst rebule, malvazije, pikolita, pike, glere in tržake. To vino je slamnato rumene barve z zlato rumenimi odtenki, z nežnimi vonjavami po zrelem sadju, lesu in suhem cvetju. V ustih je obenem sveže, pestro z uglajeno kislino in dolgo do naslednjega požirka. Je vino polnega okusa s prijetno svežino in dolgim pookusom.

Postrežemo ga k morskim jedem ali belemu mesu. Imenitna kombinacija so tudi domači rezanci z belimi tartufi ali račje oziroma gosje prsi.

Sorta: zvrst rebule, malvazije, pikolita, pike, glere in tržake Stopnja alkohola: 13,50 % Sladkorna stopnja: suho Cena: 18,90 evra, evino.si

Ocena: 8,5

Ocenjuje: Nina Čarman, eVino.si