Četrtek, 23. 2. 2017, 4.18
7 let
Oštarija: kulinarični biser termalnega turizma
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,83
Majhna simpatična gostilna v Dolenjskih Toplicah je v nekaj sezonah postala ne samo pomemben del turizma v teh krajih, ampak kar njegovo gonilo.
Topel februarski petek se je prevešal v hladen deževen večer. V Dolenjskih Toplicah je bolj kot po turizmu dišalo po umirjenem, upokojenskem preživljanju konca tedna v dragih hotelih. Sobo v hotelu Balnea so recimo ponujali za konkretnih 180 evrov. Na srečo so za pol točke manj ugledne sobe nad najboljšo gostilno v tem delu Dolenjske, nad Oštarijo, trikrat cenejše. Odvrgli smo opremo, se pražnje oblekli in se proti večeru iz sobe namenili na večerjo.
Restavracija Oštarija
Sokolski trg 2, 8350 Dolenjske Toplice
Telefon: 051 262 990
Tistega večera so za dobrodošlico točili zelo pitno penino Pleter in stregli specialitete iz krškopoljskega prašička. Okusen začetek. Po pravici povedano so se z uvodom na dvorišču malce pripravljali na obisk slovenskega odseka verige "raženjcev", ki si je zadala pojesti podoben meni kot naše omizje, smo si pa mi, ki smo prenočevali v hiši, privoščili kak kozarček vina več.
V toplejših mesecih strežejo tudi na izjemno prijetnem senčnem vrtu.
V Oštariji smo prvič jedli pred kakimi petimi leti, kmalu zatem, ko se je šef kuhinje priselil z Gradu Otočec, kjer je pokazal, milo rečeno, veliko talenta. V petih letih po prihodu ekipe z Otočca je Oštarija postala institucija v sicer turističnem kraju, hkrati pa imajo skupaj z Repovžem, Rakarjem in Vovkom izreden vpliv na razvoj nove dolenjske kulinarično-vinske scene.
V Oštariji prisegajo na lokalno, sledljivo, ekološko in ne nujno povsem kreativno. Po drugi strani pa naj poudarimo, da so ostali ena najcenejših tovrstnih gostiln v Sloveniji. Sobe za dve osebi so po 50 evrov, kosila s tremi jedmi so od 10 do 12 evrov, pa ne govorimo o minimalističnih kosilih, ki jih turistična Ljubljana ponuja turistom in delavnemu ljudstvu. Degustacija petih jedi s sorbetom je 25 evrov, za osem jedi s sorbetom boste plačali 38 evrov.
Vinska ponudba poudarja imena iz Dolenjske in Bele krajine, kot je Šturm na fotografiji, posebej se posvečajo tudi modrim frankinjam.
In v petek, ko je v Toplicah ravno začelo deževati, smo se lotili najdaljšega menija in ga takoj po penini začeli zalivati s Šturmovim Akordom. Če smo odkriti, smo hoteli piti Kerinov strukturiran sivi pinot 2011, a ga je zmanjkalo, menda ga tudi vinar nima več. Upajmo, da ne bo ostal na koncu samo še spomin.
Na začetku je prispela zeliščna skuta z ocvrtim porom in grozdjem. Pozdravčku iz kuhinje je sledil izvrstno povezan hladni tris, ki so ga sestavljali kroglica postrvje paštete v bučnih semenih, dimljen som ter solata koromača in bučk, vse skupaj na omaki iz paprike. Svež krožnik, ne nasiten, prav tako kot še nekaj naslednjih simpatičnih miniatur.
Koromač in bučke, som in postrvja pašteta
Recimo tlačenka krškopoljca z bučkami, svežo in ocvrto kolerabo na hrenovi omaki in s spremljavo želeja iz modre frankinje. Mimogrede, modra frankinja je pozneje postala pomemben del našega omizja. Še prej smo popili Akord in poskusili kozarec solidnega Kerinovega cvička. Boljšega je težko dobiti, a še bolj kot cviček je briljiral kuharski mojster, ki je predstavil eno najbolj odtrganih jedi, kar jih pozna sodobna slovenska kuhinja. Juha iz pasirane repe, variacija na joto, travestija, če hočete, je bila okrepljena z ocvirki, ajdovimi žganci in fižolovo peno.
Ena najbolj briljantnih zamisli večera: juha iz repe z ocvirki, ajdovimi žganci in fižolovo peno
Nadaljevanje je šlo v podobnem ritmu: dolenjski špinačni krapi, polnjeni s skuto, na izjemni omaki iz jurčkov in mavrahov. Naše omizje se je medtem na finalne zalogaje pripravljalo s Kozinčevo modro frankinjo 2013 in konkurentko Dolčevo 2009. Katera je boljša? Odločitve nam ni uspelo sprejeti, del omizja je bil za eno, drugi del za drugo.
Jetrca zlatovščice na zdrobu in omaki rdeče pese
Pokušina frankinj se je najprej srečala z ikrami in jetrci Goričarjeve zlatovščice na pšeničnem zdrobu, oblitem z omako iz postrvje osnove in rdeče pese. Skoraj preveč posebna jed, če jo primerjamo z drugimi deli menija, po drugi strani pa ji težko očitamo pomanjkanje domiselnosti.
Presekali smo s sorbetom iz suhih sliv in limone, ki nas je popeljal proti kosu ne premehkega rožnato pečenega jelena z gratiniranim zdrobom, omako čokolade in brina ter pirejem zelene.
Jelen v omaki iz čokolade in brina
Naslednji vrhunec ponudbe so bili lokalni Goriškovi in Krhinovi siri: vsi kravji, eden s čilijem, drugi dimljen in tretji s poprom. Ob njih je bilo na krožniku nekaj suhih marelic, jabolčni krhlji in čežana ter olivno olje in ocvrt peteršilj. Lepa predstavitev lokalnega in sledljivega, ki se je končala bolj mednarodno s čokoladno rezino s presnim testom iz mandljev in datljev, obogateno z vaniljevo in malinovo kremo ter jagodami.
Presna čokoladna rezina z vaniljevo in malinovo kremo ter jagodami
Za konec so izjemni domači piškoti pospremili žganice. V glavnih vlogah so bili Bučarjevo jabolčno in hruškovo žganje ter grenčica, da o ginu iz kočevskih gozdov niti ne govorimo. Cene pa, kot je značilno za Oštarijo, dostopne širši množici.
Povzetek
Gostilna v turističnem središču, ki vse bolj preseneča z lokalno hrano, pa naj gre za divjačino, potočne rake, sladkovodne ribe, krškopoljske prašiče ali zelenjavo. Jedi pripravljajo ustvarjalno, a tako, da sestavine ne izgubljajo svoje identitete.
Na vinski karti prevladujejo dolenjska vina (Frelih, Pleterje, Šturm, Kozinc, Kelhar, Prus, Repovž …), pa naj gre za peneča vina, kjer imajo sicer tudi šampanjce, ali rdeča vina, kjer imajo ob posebni karti modrih frankinj tudi serijo primorskih in za ščepec štajerskih vin. Svojo stran imajo oranžna vina, kjer je nekaj zamejcev in Hrvat Roxanich.
Ocena
Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.
