Gostilna Rakar: sosedov sir, gospodarjeva salama in zavidljiva klet

Morda je treba povedati, da je bila eden glavnih razlogov za naš ponovni obisk izjemna vinska karta, ki jo hvalijo predvsem zahtevnejši gostje in ki si jo je mogoče ogledati tudi na Rakarjevih spletnih straneh. Vinski list je bogat in raznolik, vsebuje vsa pomembna slovenska vina, nekatere steklenice so najbolj neverjetnih arhivskih letnikov.

Obenem imajo soliden izbor najboljših vin z vsega sveta, pa naj gre za Portugalsko, Španijo ali novi svet, ob tem pa tudi vse boljše italijanske (in zamejske) ter zanimivejše francoske vinarje. Še najmanj imajo povedati o avstrijskih, nemških in hrvaških proizvodih, a tudi v teh primerih se kaj najde.

Morda je treba omeniti, da so navedeni letniki buteljk malce starejši, kot je običajno pri nas (saj veste, ljudje pijejo sveža in poceni vina), mi pa smo se zagnali v trebbiano riserva Marine Cvetić iz leta 2010. Vino iz Abruzza, ki ga pri nas ni lahko dobiti, še na severu Italije je prava redkost. Nasmejani natakar se je odpravil v klet in ga našel. Hočemo reči, da Marina Cvetić ni bila zgolj omenjena v ponudbi, ampak da so njeno vino res imeli. Težko je z besedami opisati, kako lepo se je srečevalo s predjedmi, ki so jih tistega večera uvrstili v degustacijski meni.

Naj samo dodamo, da so cene tudi najzanimivejših vin pri Rakarju sprejemljive, v mnogo primerih pa celo zelo ugodne (predvsem Marjanove Opoke, Aleksov Kolos in vse vrste velikih Movijinih vin). Je pa zato takšna vina težje dobiti na kozarec, ampak tudi to se pri vinih, ki so stara tudi po dvajset in več let, zdi več kot razumljivo.

Mi smo se tistega večera, ko je Peter Prevc postal svetovni prvak, vseeno držali malce nazaj in namesto steklenice Kruga ali Dom Perignona spili kozarec razmeroma sladke Frelihove cvičkove penine ter hišno viljamovko, ki jo kot serijo mnogih drugih žganih pijač (orehovec, slivovka, sadjevec, borovničke …) vzgojijo kar doma. Pijači sta zaznamovali odprtje degustacijskega menija, ki ponuja hišne ideje za 39 evrov.

In smo začeli, v manjši jedilnici, ki jo je, resnici na ljubo, v nasprotju z večjo jedilnico čas že malce povozil. Najprej je na mizo prispel eden najzanimivejših pozdravčkov, ki smo jih poskusili v zadnjem času: brokolijev pire s suhim paradižnikom, kruhovimi kockami in rezinami redkvice. Naprej je šlo s slastnim, dva dni starim Kukenbergerjevim kravjim sirom. Sosedov proizvod na hitro popečejo in ga postavijo na omako pečene rumene paprike s peteršiljem.

Tudi prva mesno obarvana jed je dala vedeti, da smo na Dolenjskem, kjer tudi gospodar Rakar s svojimi nasledniki špili klobase in salame. Nekaj kolobarjev ne preveč dimljene svinjske specialitete so povezali z motovilcem in jajčno kremo, topli ocvirki in svež hren pa so okus predjedi še izboljšali.

Žlinkrofe napolnijo z bučnim nadevom in jih položijo na domačo ženof omako (mošt in gorčično seme). Da sicer predelana avtohtona jed ne bi bila dolgočasna, skrbita prah rdeče pese in hrustljava slanina s svinjskih pleč.

Še zadnja predjed je bila ješprenova kroglica s skuto in črno redkvijo (bolj za videz kot okus) v omaki jurčkov in bučk. Če sklenemo, predjedi so bile vezane na lokalne sestavine in lokalno kuhinjo, moderno predelane in v majhnih, obvladljivih porcijah. Podobno je bilo z glavno jedjo, pri kateri so odprli Mlečnikov merlot iz leta 2005. Kozarec konkretne pijače se je srečal z rožnato obdelanim srninim hrbtom in plečetom iste živali, ki so ju spremljali ajdov štrukelj, lastna omaka in nekaj brstičnega ohrovta.

Ponekod po svetu, pri nas pa skoraj ne več, pred glavno jedjo ali po njej ponudijo sorbet. V Ponikvah naredijo podobno, le da se odločijo za cimetov sladoled, ki ga položijo na velike borovnice in lešnikove drobtine. Kapljica desetletnega portovca Kopke se potem poveže s čokoladnim fondantom, izjemno borovničevo kremo, jabolčnim zavitkom, pistacijevim kolačem s kokosom in kostanjevim tiramisujem.

Mimogrede, da opisana degustacija ne bi koga odvrnila od obiska gostilne, naj povemo, da imajo na voljo tudi vso slovensko nedeljsko klasično ponudbo in tudi vsa manj zapletena vina (tudi cviček, ki ga prideluje gospodar sam). Tradicionalisti si tako lahko še vedno privoščijo ajdove štruklje, žrebičkove rezine, jagenjčkove kotlete, piščančji file, kraški pršut, govejo juho, ocvrte zrezke, testenine in morske živali.

Povzetek

Ena najzanimivejših gostiln pri nas briljira s sodobnimi jedmi, ki imajo svojo osnovo v lokalnih (dolenjskih) sestavinah, od sira do zelenjave in mesa. Domači se s sosedi, ki jim dobavljajo sestavine, radi pohvalijo, še raje pa povedo, kaj so pridelali sami.

Vinska karta je ena od treh ali štirih najboljših pri nas. Vse, kar daje Dolenjska, še več, kar ponudijo Primorci in Štajerci, ter več kot zadovoljivo število tujih vin po sprejemljivih cenah.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.