O okusu oljčnega olja se ne razpravlja

O oljkah je verjetno več legend kot o katerikoli drugi hrani. Vsi narodi in religije Sredozemlja nosijo v sebi poklon temu drevesu in njegovim plodovom. Recimo mit o grški boginji Ateni, ki je na Akropoli ob tla udarila s kopjem, ki se je nato spremenilo v oljko. Menda sta enako storili tudi egipčanska Izida in mezopotamska Ištar. Oljke slavi tako krščanstvo kot islam. Prerok Mohamed se je na begu pred arabskimi nomadi skril v razpokano deblo starodavne oljke, ki mu je tako rešila življenje. Zato je oljke častill kot sveta drevesa.

Oljko in oljčno olje tudi danes razumemo kot svetinjo. Pravzaprav smo ga v zadnjem času spremenili v trendovski objekt oboževanja, čeprav tisti, ki jim je oljčno olje del vsakdana, na to gledajo precej bolj praktično. O čem govorim? O tem, da je oljčno olje postalo statusni simbol in se je strašno fino hvaliti, kako ste včeraj solato začinili z belico, ker so pač trenutno v modi sortna oljčna olja, povprečno znanje o oljčnem olju pa ne seže dlje od belice, te avtohtone istrske sorte, ki daje pikantno olje.

Vsak hvali svoje olje

Mimogrede: letošnja letina belice je bolj revna. Vsaj tako so mi razložili pretekli teden med obiranjem oljk. Na vprašanje, katere sorte imajo, je sosed sicer razložil, da ima malo belice pa italijanski pendolino in leccino. In katera od teh da najboljše olje? Tega ni znal razložiti, ker pri prešanju tako kot večina Istranov vse zmeša, včasih pa doda še malo sosedovih oliv, če ravno zmanjka kilogram ali dva do potrebne teže za prešanje. Enosortno olje je le za turiste in kontinentalne šminke. Vsak Istran pa bo hvalil svoje olje, ker je pač navajen na ta okus. Zdaj bodo še nekaj tednov varčevali z oljem lanske letine, ker menijo, da je sveže olje pregrenko in mora odležati vsaj nekaj tednov. Tam nekje okoli božiča pa bodo na mizo postavilo letino 2015 in zatrdili, da je odlična.

Z oljčnim oljem je pač tako, da vsakdo najde takega, ki mu je najljubše. Pri tem pa ni treba preveč komplicirati s sortnostjo in avtohtonostjo. Naj se sliši še tako bogokletno, a trenutno živim v Istri, večinoma pa uporabljam grško oljčno olje, čeprav sanjam o ciprskem. Ker je vsaj meni najbolj prijetnega, okroglega, temnega in toplega okusa. A kot rečeno, vse je le stvar okusa.

Italijanski kolač z oljčnim oljem

3 jajca skodelica in pol mleka skodelica in pol oljčnega olja dve skodelici in pol sladkorja tri skodelice in pol moke ščep soli polovica vrečke pecilnega praška sok ene pomaranče in nastrgana lupina pomaranče mlet sladkor narezani mandlji

Penasto vmešajte jajca in sladkor, dodajte olje in mleko, nato počasi vmešajte še pomarančni sok in nastrgano lupino, posolite. Moko presejte in pomešajte s pecilnim praškom ter jo vmešajte v jajčno zmes. Testo zlijte v namazan okrogel pekač za torte in pecite 50 minut na 180 stopinjah Celzija. Vroč kolač posujte z narezanimi mandlji, ko je ohlajen, pa še s mletim sladkorjem. Kolač je odlična sladica za k čaju ali kavi pa tudi za zajtrk.